Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 5. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 29. 8. 2023 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavržena s sklepom pristojnega organa št. 2142-5401/2023-16 (1221-15) s 13. 2. 2024. Ugotovljeno je bilo, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Navedeni sklep je bil potrjen s sodbo Upravnega sodišča št. I U 333/2024-15 s 27. 2. 2024 in sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 125/2024 s 7. 6. 2024. Tožnik je bil 21. 10. 2024 predan Republiki Hrvaški, a se je še istega dne vrnil v Republiko Slovenijo in tu 24. 10. 2024 podal drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov istega dne iz Centralne evidence EURODAC pridobil podatek, da je bil v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 7. 3. 2023 v Republiki Bolgariji, 22. 8. 2023 v Republiki Hrvaški in 29. 8. 2023 v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške 21. 11. 2024 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 5. 12. 2024 je prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ko ga je slovenska policija predala hrvaški policiji, so ga namreč zaprli v zaprt prostor, kjer mu je bilo gibanje omejeno. V prostoru so bili postelja, umivalnik in straniščna školjka. Tam je bil šest do sedem ur. Nato so ga premestili v odprti kamp v Zagrebu, kjer ga je sprejela neka gospa, ki je govorila angleško. Dala mu je kartico za prihode in izhode iz kampa in mu dejala, da naj gre. Republiko Hrvaško je zapustil še isti dan ter z vlakom odpotoval do Ljubljane. Na vprašanje, zakaj ni po predaji Republiki Hrvaški tam počakal na odločitev o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, je povedal, da se v Republiki Sloveniji uči slovensko. Tu ima tudi prijateljico in pogodbo za delo za eno leto. Republiko Slovenijo ima rad in želi si tu ostati. Dodal je, da na začetku ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar so ga v to prisilili.

4.Toženka glede tega, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, pojasnjuje, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica Evropske unije bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Postopek priznanja mednarodne zaščite je namenjen osebam, ki to zaščito potrebujejo in ne temu, da si prosilci lažje urejajo zaposlitev.

5.Glede navedb tožnika, da v Republiki Hrvaški na začetku ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, a so ga v to prisilili, toženka pojasnjuje, da je iz EURODAC izpiska povsem jasno razvidno, da je v Republiki Hrvaški podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite oziroma je za to nedvomno vsaj izrazil namen. V nasprotnem primeru bi ga namreč hrvaška policija obravnavala kot tujca, gibanje pa bi mu bilo omejeno, saj se je v Republiki Hrvaški nahajal brez dovoljenja za prebivanje. Izpostavlja, da je tožnik že v prejšnjem postopku navajal, da prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaškim sploh ni vložil. Glede na to, da so bile te njegove navedbe povsem protispisne, jim že pri izdaji predhodnega sklepa ni mogla slediti. Upravno sodišče se je v 32. točki zgoraj citirane sodbe opredelilo prav do teh prosilčevih navedb in izpostavilo, da je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 173/2023 s 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu v Republiko Hrvaško prosilec tam vložil namero oziroma prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je v Republiko Hrvaško prišel. V obeh primerih je namreč izpostavljen položaj odgovornosti Republike Hrvaške, le na drugi pravni podlagi. Četudi bi bile torej resnične navedbe tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito tam ni vložil, bi bil prav tako vzpostavljen položaj iz a. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi ga bila Republika Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti. Kot izhaja iz 35. točke sodbe Upravnega sodišča I U 333/2024-15, tožnik ni izkazal sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite ali pogoji za sprejem prosilcev. Temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki v sodbi I Up 125/2024 s 7. 6. 2024 ugotavlja, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti. Pristojni organ nima razloga za sklepanje, da so se razmere v Republiki Hrvaški v tem času bistveno spremenile, saj tožnik ni navajal ničesar, kar bi na to nakazovalo.

6.Okoliščina, da je bilo tožniku po prihodu v Republiko Hrvaško gibanje omejeno, ne izkazuje nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema. Gre zgolj za običajen postopek registracije, s tožnikom pristojni organi ob vrnitvi v Republiko Hrvaško tudi niso ravnali nečloveško oziroma ni bil izpostavljen mučenju. V zvezi z interakcijo tožnika z gospo, ki naj bi mu v azilnem domu v Zagrebu predala kartico za azilni dom in mu rekla, da naj gre, toženka meni, da obstaja velika verjetnost, da si je prosilec njene besede napačno interpretiral. Ni namreč logično, da bi mu omogočila dostop do azilnega doma in mu nato rekla, da naj odide. Tožniku je bil dostop do azilnega doma omogočen, sam pa se je odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil. Pojasnil je namreč, da v Republiki Hrvaški ni želel počakati na odločitev v zvezi z njegovo prošnjo, saj ima v Republiki Sloveniji prijateljico, delo in se uči slovensko.

7.Toženka izpostavlja še, da iz odgovora Republike Hrvaške s 5. 12. 2024 izhaja, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito obravnavana v razumnem času, tožnik pa bo nastanjen v kapacitete, ki ustrezajo standardom Evropske unije. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 s 7. 6. 2023 in kar je to že večkrat pojasnilo, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ki ustreza 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

8.Toženka sklene, da ne moremo govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

Tožba

9.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, to je iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10.Uvodoma povzame, kar je izpovedal na osebnem razgovoru. Izpostavi, da mu je gospa v kampu v Zagrebu izrecno rekla, da naj gre; rekla mu je "go". Njeno ravnanje evidentno kaže na to, da ga niso imeli namena resno obravnavati v azilnem postopku oz. resno obravnavati njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem toženka povsem pavšalno navaja, da obstaja velika verjetnost, da si je njene besede narobe interpretiral. Ni namreč logično, da bi prosilcu omogočila dostop do azilnega doma, nato pa bi mu dejala, da naj odide.

11.Tožnik dalje trdi, da je toženka tudi iz izpovedb drugih prosilcev za mednarodno zaščito seznanjena, da uradne osebe na Hrvaškem prosilce v postopku mednarodne zaščite pozovejo, da naj odidejo iz nastanitvenega centra oz. jim govorijo, da ni azila. Podobno namreč navajata npr. tudi tožnika v zadevah pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 211/2025 in I U 252/2025. Vse navedeno kaže na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

12.V nadaljevanju se tožnik sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) iz katerih izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene. Država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M. S. S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito. Sklicuje se tudi na zadevo SEU C: 578/16 PPU, C. K. in ostali proti Republiki Sloveniji ter Sodbo tega sodišča I U 1675/2023-15 z dne 27. 11. 2023.

13.Dejstvo, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da bo dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. V primeru vrnitve na Hrvaško ga je tudi strah, da bo postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH. Prav tako, da bi ga nezakonito deportirali v matično državo. Tako obstaja velika verjetnost, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP, 4. členom Listine EU in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje.

14.Toženka bi morala v postopku aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Pred predajo bi morala pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. V konkretnem primeru njegove izpovedbe tudi dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, pa so tako brez dokazne podlage. Izpodbijani sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da primarno tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podredno pa tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne toženki v ponovno obravnavo.

Odgovor na tožbo

15.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

16.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-/5401/2023, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 2. Zaslišalo je tožnika.

17.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

18.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

19.Tožnik ob zaslišanju pred sodiščem ni več izpovedoval, da naj bi mu oseba1 v azilnem domu rekla, da naj odide. Po oceni sodišča2 je namreč resnicoljubno izpovedal, da mu je tam socialni delavec dal kartico za odpiranje vrat v azilni dom, ga peljal v sobo, ki pa je bila zelo umazana, v njej ni bilo nobenega prostora, mu dal blazino in nato odšel oz. ga pustil samega. Tožnik je, kot je še izpovedal, zatem zapustil azilni dom.

20.Tožnik je s tem potrdil ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da ni logično, da bi mu navedena oseba omogočila dostop do azilnega doma in mu nato rekla, da naj odide. Kot je obrazložila, je tožnik sam izpovedal o drugih razlogih, da se je nemudoma vrnil v Slovenijo. Ti pa so, da ima v Republiki Sloveniji prijateljico, delo in da se uči slovensko. Glede na to, da je tožnik tudi ob zaslišanju pred sodiščem ponovil, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj ima v Sloveniji vse urejeno, in sicer delo, partnerico in prijatelje, je sklep toženke, da so bili slednji razlogi tisti, ki so ga dejansko vodili nazaj v Republiko Slovenijo, povsem prepričljiv in logičen. Zato tudi ni pravno relevantno, kaj sta navajala prosilca v zadevah, na kateri se sklicuje tožnik. Tožnik je azilni dom zapustil po lastni presoji. Iz tega naslova tako ne more izkazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški.

21.Ob povedanem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi toženka morala samoiniciativno preveriti razpoložljiva poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Ta dolžnost je najprej začrtana z navedbami prosilca (dokazno in trditveno breme je na njem). Kot obrazloženo, tožnikove navedbe pomislekov glede morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, niso odprle.

22.Glede zatrjevanih pomanjkljivosti se tožnik sklicuje tudi na standarde, ki jih je postavila sodba ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji. A slednja z njegovim položajem v ničemer ni primerljiva. V navedeni zadevi je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin, in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Sodišče je to ocenilo kot nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. Tožnik je bil na Hrvaškem vsega osem ur, kot je potrdil zaslišan, pa mu je bila nudena nastanitev s posteljo, čeprav v majhnem prostoru. Zato njegov položaj tudi ni primerljiv s položajem prosilca, ki ga je sodišče obravnavalo v zadevi I U 1675/2023 in ki se nanaša na razmere v Bolgariji (tamkajšnji tožnik je bil na zaprtem in odprtem oddelku kampa Harmanli, kjer je po lastnih navedbah bival 20 dni, pri čemer je povedal, da je bilo v kampu vse pod vojaškim ukazom, brez pojasnil, da so se obnašali arogantno, da je bil zaprti del kampa pravzaprav zapor, da si je moral hrano kupovati sam, ker mu je niso ponudili, da je socialne delavce videl le enkrat in še to ob prisotnosti varnostnikov, in da je imel kot odvisnik od zdravil težave z zdravstveno oskrbo).

23.Tožnik se tudi le pavšalno sklicuje na sodbo SEU C-578/16 PPU (C. K. in ostali proti Sloveniji) v kateri je sodišče obravnavalo zdravstvene zadržke prosilca za predajo (in izreklo, da mora biti pri prosilcu podana "posebej huda duševna ali fizična bolezen", ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), poleg tega pa mora biti izkazana tudi nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje). Tožnik ne zatrjuje nobenih zdravstvenih težav. Slednja zadeva tudi sicer ni primerljiva z njegovim položajem. Nanašala se je na ranljiva prosilca (mater z dojenčkom, pri čemer so materi diagnosticirali poporodno depresijo z občasnimi samomorilskimi težnjami, kar je bilo po zdravniških mnenjih predvsem posledica negotovosti glede njenega statusa in stresa, ki ga to povzroča, poslabšanje njenega duševnega zdravja pa bi lahko povzročilo, da bi ravnala agresivno proti sebi ali tretjim osebam). Prav tako ne pojasni vzporednic njegove situacije z zadevo Tarakhel proti Švici, ki je obravnavala vračanje družine s šestimi mladoletnimi otroki v Republiko Italijo.

24.Zgolj navržena in v ničemer obrazložena je tudi trditev tožnika, da ga je v primeru vrnitve na Hrvaško strah, da bo postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH. Sodišče je tako ne more niti preizkusiti.

25.Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

------------------------------- 1 Kot izhaja iz zapisnika z dne 3. 2. 2025 v upravnem postopku, tožnik na osebnem razgovoru pred toženko ni govoril izrecno o osebi ženskega spola in tak povzetek v izpodbijanem sklepu zato ni točen. Ni pa ključen za odločitev, saj je bistvena vsebina razgovora osebe s tožnikom. 2 Opozorjen, da je dolžan govoriti resnico, sicer stori kaznivo dejanje.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.