Jedro

Disciplinska kršitev je bila storjena takrat, ko je bila ocena obremenitve okolja izdelana in izdana naročniku. Tožena stranka je za strokovno oceno izvedela šele 23.3.2000, to je po poteku vseh možnih rokov za izvedbo disciplinskega postopka zaradi navedene kršitve, določenih v 67. členu ZTPDR, ki določa najdaljši možni rok za vodenje disciplinskega postopka eno leto od dneva, ko je bila kršitev storjena.

Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Sama konkurenčna prepoved skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-81/97 ni neskladna z ustavo. Zmotno je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 47. člena ZOR, da naj bi bila pogodba nična, zato ker je predmet obveznosti nedoločljiv, saj je iz pogodbe o zaposlitve razvidno, za katero delovno mesto je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi in kakšno dejavnost opravlja.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu tč. 6 izreka, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico od 31.8.2000, obračun bruto pripadajočega nadomestila plače, kot če bi delala, izplačilo neto zneska nadomestil plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. dne v mesecu do plačila ter obračun in poravnavo davkov in prispevkov in v 8. tč. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; spremeni se v tč. 7 izreka sodbe tako, da se zahtevek na ugotovitev, da je tč. VIII pogodbe z dne 1.2.1993 z aneksom z dne 22.7.1993 o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki nična, zavrne; v preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "1. Sklep disciplinske komisije Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 2.8.2000 in v zvezi s tem odločba z dne 25.8.2000 se pod tč. 1 v celoti razveljavi ter se postopek za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. tč. 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 1. tč. 9. člena pravilnika ustavi. 2. Zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep disciplinske komisije z dne 2.8.2000 in v zvezi s tem odločba z dne 25.8.2000 pod tč. 2 v delu, "da je odgovorna, da se je dne 30.3.2000 ob 8:30 uri v zastopstvu zavoda udeležila tehničnega pregleda objekta ..., ki ga je opravila komisija za tehnični pregled, imenovana z odločbo UE Škofja Loka št. 351-007-00 z dne 22.3.2000, kljub temu, da je bil kot predstavnik zavoda v to komisijo določen R. G. in je R. onemogočila udeležbo na pregledu in se je v nasprotju z navodilom vodje enote odločila, da se bo ogleda v zastopstvu zavoda udeležila sama, s čimer je prekoračila svoja pooblastila in se jo oprosti odgovornosti za kršitev delovne obveznosti po 7. tč. 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja", se zavrne. V preostalem besedilu pa se sklep z dne 2.8.2000 pod tč. 2 in v zvezi s tem odločba z dne 25.8.2000 razveljavi. 3. Disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se razveljavi in se tožnici izreče disciplinski ukrep javni opomin. 4. Zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep o odstranitvi z dela št. 873/20-2000 z dne 4.8.2000 in da se ji do 31.8.2000 obračuna razlika v plači v skupnem bruto znesku do polne plače in od bruto zneskov obračuna in plača akontacija dohodnine in prispevke ter plača neto znesek 75.418,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2000 do plačila se zavrne. 5. Ugotovi se, da tožnici A. M. pri Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj ni prenehalo delovno razmerje 31.8.2000 in ji še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi. 6. Tožena stranka jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico ter ji od prenehanja delovnega razmerja, to je 31.8.2000 obračunati bruto pripadajoča nadomestila plače kot če bi delala in ji izplačati neto zneske nadomestil plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. dne v mesecu do plačila ter od bruto zneskov obračunati in poravnati vse davke in prispevke. 7. Ugotovi se, da je točka VIII pogodbe z dne 1.2.1993 z aneksom z dne 22.7.1993 o zaposlitvi tožnice A. M. pri toženi stranki Zavod ... nična. 8. Tožena stranka Zavod ... je dolžna plačati tožnici A. M. 56.548,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2000 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške sodnega postopka v višini 235.347,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2001 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. 9. Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.".

Zoper 8. tč. izreka zgoraj navedene sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica v delu, v kolikor ji niso bili priznani stroški postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prizna celotne zaznamovane stroške postopka. Navaja, da ni jasno koliko stroškov je sodišče priznalo za restitucijski del zahtevka, tožnica pa je z več zahtevki stroške specificirala v dveh delih, v prvem delu glede disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, v drugem delu glede izplačila neizplačanih plač. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1., 3., 5., 6., 7. in 8. tč. izreka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek pod tč. 1, 3, 5, 6, 7 in 8 izreka sodbe oz. podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tako začetek kot vodenje disciplinskega postopka v konkretnem primeru zastarana. Sporni PVO je bil izdelan dne 12.1.1999, vendar pa se s samo izdelavo PVO hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. tč. 58. člena ZTPDR ni bila dokončana, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Kršitev je trajala do trenutka, ko je bilo na podlagi spornega PVO izdano za objekt uporabno dovoljenje, ko dejstvo obstoja PVO ter njegovega prikrivanja ni bilo več pomembno.

Disciplinski postopek je bil zato po stališču toženca uveden in končan znotraj predpisanih rokov. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da udeležba tožnice na tehničnem pregledu predstavlja upravičeno odsotnost z dela, saj le-ta ni bila naročena niti odobrena. Iz tega razloga je odločitev o razveljavitvi odločbe disciplinske komisije v tem obsegu nepravilna in nezakonita. Ob sicer pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica huje kršila delovno obveznost, ker se je v zastopstvu zavoda udeležila tehničnega pregleda, kljub temu, da je bil za to določen drug delavec, pa je zmotno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih ZDR določa za izrek prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je sodišče izrečeni ukrep razveljavilo in ga nadomestilo z javnim opominom. Sodišče zaključuje, da delovni proces ni bil moten, pri čemer pa ni upoštevalo in omogočilo izvedbo vseh predlaganih dokazov, tako da je dejansko stanje ostalo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Zaradi "privatizacijskega" ravnanja tožnice, je bil toženec prisiljen uvesti številne nadzorne mehanizme, odnosi med zaposlenimi pa so se zaradi ugotovljene kršitve konkurenčne prepovedi tožnice znatno poslabšali. Pri nelojalnem konkuriranju tožnice ne gre zgolj za slučajen primer, ampak kot je tožnica izpovedala sama, zaslišana že na disciplinski obravnavi, izdelava PVO za ... ni bil edini primer "privatizacije" dejavnosti zavoda, iz soglasja Ministrstva za okolje, ki je bilo predloženo v dokazne namene pa povsem jasno izhaja, da se je tožnica za izdelavo PVO celo registrirala kot samostojna podjetnica in v tem statusu pridobila predpisano soglasje ministrstva za izdelavo PVO. Sodišče je pri presoji okoliščin po 89. členu ZDR očitno prezrlo tudi dejstvo, da so bila tožnici poleg matičnega dela dodeljena tudi pooblastila in pristojnosti vodenja enote.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je VIII. člen pogodbe o zaposlitvi ničen. Sodišče je zaključilo, da je določba pogodbe o zaposlitvi preohlapna in zato v nasprotju s 47. in s 103. členom ZOR, kar pa je zmotno. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-81/97 namreč izhaja, da razveljavitev 1. do 3. odst. 7. člena ZDR ne odvzema pravne teže določbam o konkurenčni prepovedi v posameznih pogodbah o delovnem razmerju. V konkretnem primeru po stališču toženca namreč ni podan element nesorazmernega omejevanja svobode dela, da bi bila lahko izpodbijana določba pogodbe o zaposlitvi nična. Tožnici prepoveduje le opravljanje del in sklepanje poslov, ki predstavljajo dejavnost zavoda, le-ta pa je povsem jasno opredeljena v statutu zavoda, prepoved pa je še dodatno omejena le na primere, ki posegajo v poslovne interese zavoda. Kot poudarja Ustavno sodišče ne gre za nesorazmeren poseg v pravice do dela, če delodajalec uveljavi v pogodbi zahtevo do lojalnosti, ki jo delavec lahko krši, če v nasprotju s poslovnimi interesi delodajalca in brez njegovega soglasja pri svoji dejavnosti uporablja znanja, izkušnje ali zveze, ki jih je pridobil v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Take določbe pa nimajo vsi zaposleni v zavodu, temveč le delavci na najpomembnejših delovnih mestih. Pri tem opozarja tudi na stališče vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 164/96. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o disciplinski odgovornosti tožnice popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, da pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z reparacijskim zahtevkom tožnice, to je vzpostavitvijo delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve tožnice na delo, zato v tem obsegu ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. V delu, ko je odločalo o ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi tožnice je sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznim zaključkom z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede disciplinske kršitve tožnice, to je glede zakonitosti sklepov disciplinske komisje z dne 2.8.2000 in drugostopenjske komisije z dne 25.8.2000, zato tega ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da disciplinska kršitev pod tč. 1, "ker je v nasprotju z obveznostmi po VIII. pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.1993, v imenu in za račun podjetja M. d.o.o. Bled, katerega lastnik in zastopnik je njen mož B. M., izdelala strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom, emisijami snovi v zrak in odpadki ter ostale rešitve v zvezi z vplivi na okolje (v nadaljevanju: PVO) za investitorja ... (v nadaljevanju: CSS Škofja Loka), ki je bila v marcu 2000 predložena Upravni enoti v Škofji Loki v upravni zadevi izdaje gradbenega dovoljenja pod opr. št. 351-187/99, čeprav je vedela, da med trajanjem delovnega razmerja v zavodu za svoj ali tuj račun ne sme izdelovati strokovnih ocen obremenitev okolja s hrupom, ki sodijo v delovno področje in dejavnost zavoda, kar je vplivalo na interese zavoda in mu povzročilo škodo zaradi izpada dohodka v znesku najmanj 100.000 SIT" ni zastarala. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je zastaralne roke potrebno šteti od datuma, ko je bil PVO izdelan, to je dne 12.1.1999 in ne od datuma zaključka upravnega postopka, v katerem je bil ena od strokovnih podlag za izdajo uporabnega dovoljenja tudi PVO. Tožena stranka je za PVO izvedela šele 23.3.2000, to je po poteku vseh možnih rokov za izvedbo disciplinskega postopka zaradi navedene kršitve, določenih v 67. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), ki določa najdaljši možni rok za vodenje disciplinskega postopka eno leto od dneva, ko je bila kršitev storjena, torej po 12.1.2000 vodenje disciplinskega postopka ni bilo več mogoče, zato tudi ni bil možen začetek disciplinskega postopka. Objektivni zastaralni rok je namreč določen na eno leto od dneva, ko je bila kršitev storjena, ne glede na to, kdaj se za zanjo izvedelo. Zaradi tako postavljenega roka, ki je prekratek za navedeni primer in njemu podobne, pa ni mogoče slediti razlogovanju tožene stranke, da je bila kršitev storjena šele takrat, ko je bil navedeni PVO uporabljen v upravnem postopku in podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja. Kršitev je bila storjena namreč takrat, ko je bil PVO izdelan in izdan naročniku, to je ....

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje vzdržati v veljavi odločitev disciplinskih organov, da je tožnica dne 22.3.2000 v času tehničnega pregleda neupravičeno izostala z dela, saj je v tem času predstavljala zavod na tehničnem pregledu, ki je bil izpeljan in na podlagi katerega je bilo izdano tudi uporabno dovoljenje. Prisotnosti tožnice, kot predstavnice tožene stranke na tehničnem pregledu, ni mogoče šteti kot neupravičeno odsotnost z dela, je pa sodišče prve stopnje zaključilo, da je s tem zlorabila svoja pooblastila in svoj položaj.

Zaradi spremembe disciplinske odločbe prve in druge stopnje, sodišče prve stopnje ni moglo vzdržati v veljavi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, saj je vzdržalo v veljavi le disciplinsko kršitev zlorabe in prekoračitve pooblastil, za kar ni obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Po določbah pravilnika tožene stranke se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za tako hujšo kršitev delovne obveznosti lahko izreče. To pa pomeni, da morajo biti za sam izrek izpolnjeni še dodatni pogoji - t.i. kvalifikatorne okoliščine. V zvezi s to kršitvijo tožena stranka tožnici v disciplinskem postopku ni očitala hujših posledic v smislu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 12/99), da bi bila s tem njenim ravnanjem povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače oteženo poslovanje tožene stranke. Zato pritožbene navedbe v tej smeri pravno niso upoštevne, saj bi jih tožena stranka morala ugotoviti že v disciplinskem postopku. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi o tem, da so zaradi ravnanja tožnice nastale motnje v poslovanju pri toženi stranki, vendar ker ni zadoščeno zakonskim zahtevam, ni bilo mogoče vzdržati v veljavi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v posledici spremembe disciplinskega ukrepa toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico čas od 31.8.2000 dalje in za ta čas tudi obračunati pripadajočo nadomestilo plače in ji izplačati neto nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča prve stopnje o pozivu tožnice nazaj na delo je zakonita, saj je v primeru spremembe disciplinskega ukrepa iz prenehanja delovnega razmerja v javni opomin potrebno vzpostaviti stanje kot bi bilo, če ne bi bilo spremenjenega disciplinskega ukrepa, to pomeni vzpostavitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj raziskalo stanja v zvezi z restitucijo za čas od 31.8.2000 do ponovnega nastopa dela tožnice pri toženi stranki. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožnica imela status samostojne podjetnice, kot izhaja iz splošnega pooblastila, ki ga je na podlagi tega njenega statusa izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, ki se nahaja v prilogi B 19. Zato je potrebno preveriti ali je tožnica opravljala samostojno dejavnost po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, to je od 31.8.2000. Tožena stranka bo dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje le v primeru, da v tem obdobju tožnica ni imela statusa samostojne podjetnice oz. ni bila zavarovanka iz tega naslova in ji tudi iz tega naslova ni bila priznana delovna doba. Oseba namreč ne more imeti istočasno dveh statusov, na podlagi katerih ji je priznano delovno razmerje. Ker dejansko stanje v tej smeri ni popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tč. VIII pogodbe z dne 1.2.1993 z aneksom z dne 22.7.1993 o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki nična, kar je obrazložilo z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 1., 2. in 3. odst. 7. člena ZDR (odločba US št. U-I-81/97 z dne 14.11.1999). Pri tem se je sicer sklicevalo na obrazložitev odločbe, da učinkovanje razveljavitve ne odvzema pravne teže določbam o konkurenčni prepovedi v kolektivni pogodbi, v avtonomnem pravu podjetja in posameznih pogodbah o delovnem razmerju, v kolikor so v okviru razlogov iz te odločbe. Vsebina pa mora biti taka, da je delavec zavarovan pred nesorazmernim omejevanjem svobode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je besedilo VIII. tč. pogodbe o zaposlitvi enako razveljavljenem zakonskemu besedilu in je iz tega razloga VIII. tč. pogodbe o zaposlitvi nična. Taka odločitev sodišča prve stopnje pa je nepravilna, saj bi lahko ničnost takega določila ugotovili šele v konkretnem primeru, če bi delodajalec uveljavljal konkurečno prepoved v tem smislu, da bi delavcu omejeval dejavnost, ki ne pomeni direktne konkurence delodajalcu. V konkretnem primeru pa je sodišče ugotovilo, da temu ni bilo tako, saj je tožnica konkurirala toženi stranki z opravljanjem in celo z registracijo enake dejavnosti, kot jo je opravljala pri toženi stranki na vodstvenem delovnem mestu. Že iz tega razloga je očitno, da konkurenčna klavzula ni bila postavljena izven pogojev določenih v ustavni odločbi U-I-81/97, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče je ravno v tej odločbi poudarilo, da razveljavitev 1., 2. in 3. odst. 7. člena ZDR ne pomeni avtomatske neveljavnosti konkurenčnih prepovedi v pogodbah o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o ničnosti VIII. tč. pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnilo. Za tako svojo odločitev je imelo podlago v določbi 4. tč. 358. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo določbo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja v Republiki Sloveniji kot republiški predpis), saj le-ta določa, da je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. Prepoved konkuriranja v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko od leta 1993 pa ni take narave. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v času zaposlitve izhaja iz obveznosti delavca do lojalnosti delodajalcu in temeljnega načela o prepovedi povzročanja škode drugemu. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča sama konkurenčna prepoved ni neskladna z ustavo. Prav tako pa je tudi zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 47. člena ZOR, da naj bi bila pogodba nična, zato ker je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Iz pogodbe o zaposlitve je namreč razvidno, za katero delovno mesto je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi in kakšno dejavnost opravlja, zato je tudi določljiv predmet obveznosti.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, s tem je ugodilo tudi pritožbi tožnice. Pri ponovnem odločanju o stroških bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati končen uspeh strank v postopku, pri čemer pritožbeno sodišče le še opozarja, da je napačno stališče tožnice, da bi bilo potrebno ta individualni delovni spor deliti glede zahtevka za razveljavitev disciplinskih ukrepov in restitucije na delo in sicer iz razloga, ker tožnica svojega zahtevka za povrnitev izpadlega dohodka sploh ni postavila po višini, zato tudi ne more zahtevati ločenega obračuna stroškov glede na spor o prenehanju delovnega razmerja in spor o povrnitvi izpadle plače. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Sklenilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.