Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec je bil pravnomočno kazensko obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ. Starost žrtve (oseba mlajša od 15 let) in naklep kot oblika krivde sta kvalifikatorna znaka tega kaznivega dejanja. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Zato prvo sodišče v pravdi ni moglo več upoštevati toženčevih ugovorov, da ob storitvi kaznivega dejanja ni vedel za tožnikovo pravo starost.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo 17.000,00 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 1. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. 3. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v tč. 2., in sicer, da mora tožena stranka povrniti stroške tožeče v višini 2.556,68 EUR v 15 dneh na račun Republike Slovenije, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje prvemu sodišču. Navaja, da toženec ni vedel za tožnikovo starost. Graja drugačno dokazno oceno prvega sodišča. Ne bi se smelo nasloniti na kazensko sodbo, ker je postal pravnomočen le njen izrek, ne pa tudi obrazložitev. Te okoliščine bi moralo ugotoviti samo in verjeti tožencu. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da tožnikovo obnašanje in njegovo ravnanje ni prispevalo k nedopustnemu ravnanju toženca. Tožnik ga je sam klical za denar, sam bi lahko prekinil stike s tožencem, ki mu ni grozil. Nedvomno je s tem izključno prispeval in doprinesel k ravnanju toženca. Sodišče ne bi smelo sprejeti mnenja izvedenke. Toženec je podal obširne pripombe nanj in na dopolnitev. Sodišče bi jih moralo poslati izvedenki v ponovno dopolnitev, jo neposredno zaslišati ali pa angažirati novega izvedenca, ker ni podala odgovora, kaj od sedanjih tožnikovih težav gre pripisati toženčevemu ravnanju, kaj pa drugim vzrokom. Za ocenjevanje posledic kasnejšega pretresa možganov izvedenka niti ni bila strokovno usposobljena. Angažiran bi moral biti izvedenec ustreznejše stroke. Dosojena odškodnina v višini 17.000,00 EUR je bistveno previsoka. Tožnik je bistveno prispeval k nastanku škode in ni poiskal ustrezne strokovne pomoči za odpravo in zmanjšanje posledic, kar bi bilo treba upoštevati. Zaradi previsoko odmerjene odškodnine je pri stroškovni odločitvi napačno ocenjen uspeh strank v postopku. Stroški so odmerjeni nepravilno. Vsebujejo stroške taks in izvedenin, čeprav sta bili obe stranki obojega oproščeni. Odločitev o stroških ni ustrezno obrazložena.
Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08, ki se v skladu s 1. odstavkom 130. člena ZPP-D – Ur. l. RS, št. 45/08, uporablja v tem postopku).
Najprej jo je preizkusilo v smeri postopkovnih kršitev. Pritožba jih ne konkretizira. Smiselno nakazuje na relativno bistveno kršitev določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 253. člena ZPP o neopravljenem neposrednem zaslišanju izvedenke ter v zvezi s 4. odstavkom 254. člena istega zakona o postavitvi novega izvedenca, ter na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaza z drugim izvedencem glede ugotavljanja tožnikovih posledic glede pretresa možganov. Gre za procesne kršitve, ki jih mora stranka, če si želi zagotoviti pritožbeni preizkus, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP).
Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prvo sodišče vse predlagane, a ne izvedene dokaze kot nepotrebne zavrnilo na zadnjem naroku glavne obravnave. Pritožnikov pooblaščenec je bil navzoč in pri postavitvi novega izvedenca oziroma izvedenca ustreznejše stroke za ugotavljanje posledic pretresa možganov pri tožniku ni vztrajal. Prav tako ni opozoril na nujnost neposrednega zaslišanja izvedenke potem, ko je ta na njegove pripombe že pisno odgovorila. To pa pomeni, da se v pritožbi prepozno sklicuje na očitane kršitve. Ker za to ne navede opravičila in ker ne gre za uradno upoštevne procesne kršitve, jih pritožbeno sodišče ni dolžno upoštevati.
Tudi če zaradi navedenih razlogov pritožnik meri na pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je njegova kritika neutemeljena. Z mnenjem izvedenke, ki je v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem popolno in jasno odgovorila na vse njegove pripombe in zato ni bilo nikakršne potrebe po imenovanju drugega izvedenca, na podlagi podatkov kazenskega spisa in zaslišanjem tožnika samega je natančno in temeljito ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o obsegu tožnikove škode ter trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi spolne zlorabe oziroma toženčevega ravnanja.
Ugotovilo je, da je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) v nadaljevanju, in sicer na škodo tožeče stranke, ko je v času od septembra 2001 do junija 2002 najmanj 13-krat spolno zlorabil tedaj 13-letnega tožnika, in ko je obstajalo očitno nesorazmerje med njegovo in žrtvino zrelostjo. Že prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je bilo glede na nesporni podatek o pravnomočni kazenski obsodilni sodbi nanjo vezano, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Vezanost na kazensko sodbo preprečuje, da bi smela sodba pravdnega sodišča glede civilnopravne obveznosti storilca kaznivega dejanja do oškodovanca vsebovati ugotovitve, ki bi bile nasprotne z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Eden od znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, je starost žrtve, saj je to lahko le oseba, ki je mlajša od 15 let. Navedeno kaznivo dejanje pa lahko stori storilec le z naklepom kot obliko krivde, kar pomeni, da se mora zavedati, da je žrtev stara manj kot 15 let. Upoštevaje 14. člen ZPP, je bilo prvo sodišče vezano na tako pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Dejstva, ali je toženec vedel za tožnikovo starost ali ne, ni moglo ugotoviti drugače, kot kazensko sodišče in kot je to, upoštevaje tudi pravilno ocenjeni izpovedbi pravdnih strank v pravdi, storilo in obrazložilo prvo sodišče v sodbi. Vsakršno drugačno naziranje pritožnika in ponovno sklicevanje na nepoznavanje tožnikove starosti je zato neutemeljeno.
Prvo sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik zaradi toženčevega ravnanja pri svojih komaj 13-ih letih utrpel težjo stopnjo spolnega nasilja, kronično spolno zlorabo, ki mu je povzročila kronično posttravmatsko stresno motnjo precejšnje intenzitete, ki se pri danes 20-letnem tožniku še vedno kaže na številnih področjih njegovega psihosocialnega delovanja (kognitivnem, somatskem, čustvenem, spolnem, odnosu z vrstniki in pri odnosih z drugimi ljudmi). Podlago za te ugotovitve je imelo v podatkih kazenskega spisa, mnenju tam angažiranega izvedenca dr. P., zlasti pa v mnenju izvedenke s področja klinične psihologije dr. M. G. V., pridobljenem in po toženčevih pripombah dopolnjenem v pravdi. Pravilno mu je sledilo in svojo dokazno oceno skrbno obrazložilo v jasnih, prepričljivih in popolnih razlogih na strani 4 do 7 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Ugotavlja, da jim ni treba ničesar dodati, saj je že prvo sodišče odgovorilo na vse v pritožbi ponovljene ugovore toženca tako glede drugih vzrokov, ki naj bi po njegovem mnenju vplivali na tožnikovo sedanje stanje, kot glede tožnikovega ravnanja, ki naj bi izključno oziroma vsaj odločujoče doprineslo k ravnanju toženca ter glede njegove pasivnosti pri odpravljanju posledic, češ da ni poiskal nobene strokovne pomoči, kar bi bilo treba upoštevati pri odmeri dosojene odškodnine.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvega, da je za tožnikovo posttravmatsko stresno motnjo oziroma posledice odgovoren izključno toženec. Osnovo zanje je imelo v strokovno argumentirani dopolnitvi izvedenkinega mnenja. Jasno je pojasnila, da tožnikove poškodbe v otroštvu in družinski odnosi niso v vzročni zvezi s posledicami spolnih dejanj tožene stranke. Bistvene tožnikove težave so nastopile po doživetjih spolnih dejanj, ki jih je doživljal s strani toženca v daljšem obdobju in so povezane s spolno zlorabo. S tako oceno se pritožbeno sodišče strinja, ker so v celoti potrjene tudi s prepričljivo izpovedbo tožnika samega, ki ji je prvo sodišče utemeljeno sledilo. Drugačna ocena pritožnika dokazne ocene prvega sodišča ne more omajati.
Tudi v pravilnost ocene prvega sodišča, da tožnikovo ravnanje v ničemer ni prispevalo k ravnanju toženca, s čimer pritožnik kot bistveno previsoko izpodbija dosojeno odškodnino v višini 17.000,00 EUR, pritožbeno sodišče nima prav nikakršnih pomislekov. Ključne so njegove ugotovitve, da je bil tožnik še otrok (star 13 let), izrazito drobne in suhe konstitucije, s šibkejšimi intelektualnimi sposobnostmi in iz socialno šibkejšega okolja, in da je toženec vse te dejavnike izkoristil za to, da ga je spravil v položaj podrejenosti in odvisnosti, v katerem ga je zlorabljal, ne da bi se mu bil tožnik glede na svoje osebne značilnosti tedaj zmožen učinkovito in ustrezno upreti. Ne more biti dvoma, da v takih okoliščinah tožnikovega ravnanja z občasnimi njegovimi klici toženca nimajo znakov neskrbnega ravnanja, ki bi v smislu 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kakorkoli prispevalo k ravnanju toženca in s tem na znižanje višine odškodnine. Prav ravnanje toženca je bilo namreč po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča tisto, ki je ustvarilo prepovedano situacijo, storjeno pa je bilo kontinuirano in v daljšem časovnem obdobju (sedem mesecev), po ugotovitvah kazenskega sodišča - v nadaljevanju.
Enako sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da bi morala biti dosojena višina odškodnine nižja, ker da tožnik po škodnem dogodku ni preprečil nastanka večje škode (ni iskal strokovne pomoči). Merila za presojo, kdaj in v kolikšnem obsegu je oškodovanec dolžan sodelovati pri zmanjšanju škode, morajo biti razumna. Prvo sodišče je v zvezi s tem na podlagi mnenja izvedenke in zaslišanja tožnika ugotovilo, da sam vlaga veliko energije v izboljšanje lastnega delovanja, da je pri tem že dosegel določen napredek, saj se ne izogiba več družbi vrstnikov oziroma se ne umika več v popolno socialno izolacijo, tako kot v prvih letih po dogodkih, da pa je kljub temu zaradi trajnih in pogosto nepopravljivih posledic (zlasti na spolnem področju in pri oblikovanju spolnih partnerskih odnosov) prognoza nejasna in da bi se nastale posledice morda, vendar le delno, omilile z intenzivno psihoterapevtsko pomočjo. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim, da je ob takih negotovih prognozah tožnikovo izkazano prizadevanje za omilitev lastne škode, ki je že dalo delne rezultate, zadostno in primerno njegovim osebnim in socialnim zmožnostim. Iskanje psihoterapevtske pomoči, ki je draga (20-letni tožnik je nezaposlen in po ugotovitvah prvega sodišča še vedno živi pri starših), a bi tožnikove težave kvečjemu delno omilila, bi presegalo razumne meje. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni osnove za uporabo določil 171. člena OZ o tožnikovi deljeni odgovornosti in za zmanjšanje dosojene odškodnine iz tega naslova, za kar se zavzema pritožnik.
Tako se izkaže, da je končna ugotovitev o toženčevi celotni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo mu škodo pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu.
Pritožnik drugih argumentov za znižanje odškodnine, razen deljene krivde, ne navaja. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je dosojena odškodnina v višini 17.000,00 EUR primerna in nikakor ne previsoka. Odmerjena je na podlagi 181. člena OZ kot enotna odškodnina oziroma zadoščenje zaradi kršitve dostojanstva. Gre za posebno pravno podlago, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto. Pri odmeri višine odškodnine je prvo sodišče pravilno uporabilo tudi merila za določitev višine odškodnine iz 179. člena OZ. Na podlagi tožnikove izpovedbe in izvedenskega mnenja je analiziralo in ugotovilo vse konkretne okoliščine na strani tožnika. Razloge na strani 6. in 7. sodbe kot pravilne in popolne pritožbeno sodišče sprejema, se nanje sklicuje in jih zaradi ekonomičnosti ne ponavlja. Tako je pravilno opravljena ožja individualizacija. Prvo sodišče je nadalje pravilno uporabilo tudi načelo objektivizacije in dosojeno odškodnino primerjalo s podobnimi primeri iz sodne prakse (razlogi na strani 8 sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja, da je dosojena odškodnina, ki predstavlja 18,5 povprečno neto plač, primerljiva z drugimi dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Ni odveč povedati, da sodišča po podatkih, dostopnih na bazi NEGM Vrhovnega sodišča RS, v podobnih primerih spolne zlorabe otrok dosojajo celo višje odškodnine (v razponu od 19 do 51 povprečnih plač). Tako se izkaže, da pritožba s svojim zavzemanjem za znižanje odškodnine ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stroškovno odločitvijo prvega sodišča. Ugotovilo je, da je bila obema pravdnima strankama odobrena brezplačna pravna pomoč glede pravnega zastopanja in oprostitve plačila stroškov postopka. Tožnikovi pravdni stroški, ki so mu nastali v pravdi, so stroški pravnega zastopanja z odvetnikom, stroški taks in izvedenin, in sicer ne glede na to, ali jih je plačal sam, ali pa jih je namesto njega kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči poravnala država. Prvo sodišče jih je zato pri odmeri njegovih potrebnih pravdnih stroškov pravilno upoštevalo v celoti in jih glede na doseženi uspeh naložilo v plačilo toženi stranki (154. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP) tako, da jih mora povrniti na račun Republike Slovenije, ki jih je poravnala v pravdi namesto tožnika (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).
Sodba vsebuje tudi zadovoljive razloge o pravnih podlagah in dejansko priznanih stroških (odvetniški stroški, izvedenine, takse), da se jo da na podlagi citiranih zakonskih določil, veljavne odvetniške tarife in vloženih stroškovnikov tudi vsebinsko preizkusiti. Očitane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako v sodbi ni. Vsebinski preizkus stroškovne odločitve je pokazal, da je odločitev prvega sodišča, ki je v celoti sledila priglašenim stroškom obeh pravdnih strank, pravilna tudi v pravnem pogledu, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.
Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.