Jedro

Družba ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti (147. člen ZP), zato je tržni inšpektor ravnal zakonito, ko je potem, ko je ugotovil, da nima dovoljenja po 147. členu ZP, odločil, da mora prenehati z opravljanjem registrirane dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržne inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe Ljubljana št. ... z dne ..., s katero je odločila, da mora zasebno podjetje ... prenehati z opravljanjem registrirane gostinske dejavnosti točenja alkoholnih in brezalkoholnih pijač ter nudenjem toplih napitkov v gostinskem obratu, ki jo opravlja brez odločbe pristojnega organa o izpolnjevanju pogojev poslovnih prostorov glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljševanja človekovega okolja in izpolnjevanju drugih pogojev, predpisanih v skladu z zakonom. Rok izvršbe je takoj po prejemu odločbe in pritožba ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bilo pri konkretnem pregledu tržnega inšpektorja dne 1.7.1993 ugotovljeno, da si tožeča stranka pred pričetkom opravljanja gostinske dejavnosti ni pridobila odločbe pristojnega upravnega organa po 147. členu zakona o podjetjih, ki je zakonski pogoj za začetek opravljanja registrirane dejavnosti.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločbo in navaja, da se je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe oprla le na posledice, ni pa odgovorila na navedbe, ki so se nanašale na vzroke očitanega dejanja oziroma jih je okvalificirala za pravno irelevantne. Tožeča stranke je dne 20.4.1993 pravilno zaprosila upravni organ, da ji izda odločbo za opravljanje gostinske dejavnosti. Dne 18.6.1993 je ogled prostorov opravila komisija, v katere sestavi je bil tudi tržni inšpektor. Ista tržna inšpektorica, ki je sodelovala v komisijskem postopku, je izdala odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti, čeprav ji je bilo znano, da tožeča stranka nima ustrezne odločbe zaradi molka organa. Zato je kršila materialni zakon, njeno ravnanje pa je v nasprotju s pravili postopka. Tožena stranka se tudi ne more več uspešno sklicevati na materialno pravno določbo 147. člena zakona o podjetjih (ZP), ki je med postopkom prenehal veljati. Pri ugotavljanju dejanskega stanja bi moral upravni organ ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ne pa pavšalno povzeti le posledice, do katerih je prišlo prav zaradi opustitve upravnega organa. Meni tudi, da bi se moral tržni inšpektor izločiti, ker je sodeloval v postopku ogleda. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbene navedbe ni odgovorila, ampak je sodišču le dostavila spise.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu spisov in na podlagi podatkov zbranih v postopku ugotovilo, da sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi odločila v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče se strinja s stališči tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na pritožbene navedbe. Tožbena navedba, da je inšpekcijski organ kršil pravila postopka, ker ni v zakonskem roku izdal odločbe po 147. členu ZP, nemudoma pa je izdal odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti, je po mnenju sodišča pravno neutemeljena. V tem primeru gre za dva različna postopka, ki ju tudi vodita dva različna organa. Za izdajo odločbe po 147. členu ZP je pristojen upravni organ, ne pa tržna inšpekcija ali komisija, kot to navaja tožeča stranka v tožbi. Komisija nastopa v tem postopku le kot izvedenski organ in zato sama ni pristojna za izdajo navedene odločbe. Kolikor pristojni upravni organ ni pravočasno izdal zahtevane odločbe, bi morala tožeča stranka postopati v skladu z določbo 2. odstavka 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja pravico stranke v zvezi z molkom upravnega organa. Tožeča stranka pa ni imela zakonske podlage za začetek opravljanja gostinske dejavnosti, saj določba 147. člena ZP določa, da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni zakonski pogoji za opravljanje dejavnosti. Neutemeljena je tudi trditev stranke, da se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na določbo 147. člena ZP, katera je med postopkom prenehala veljati. Res je sicer, da je navedena določba med postopkom prenehala veljati, vendar je bila tožena stranka dolžna presoditi pravilnost prvostopne odločbe na podlagi predpisa, ki je veljal v času njene izdaje. Dne 2.7.1993, ko je bila izdana prvostopna odločba, je še vedno veljal 147. člen ZP, saj je zakon o gospodarskih družbah, ki pa v 6. odstavku 4. člena prav tako določa, da družba ne sme začeti opravljati svoje dejavnosti, preden ne izpolni z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti ter tega ne ugotovi prvostopni organ, začel veljati 10.7.1993. Glede na vse navedeno je sodišče, ki v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta, ocenilo, da so tožbene navedbe pravno neutemeljene in je tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. Določbe ZUP, ZUS in ZP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91.I in 45/1/94).