Jedro

Dolžnik nima zahtevka za razrešitev upravitelja na podlagi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP.

Zgolj nestrinjanje s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja tudi ne more biti razlog za njegovo razrešitev, saj je njihovo pravilnost oziroma zakonitost mogoče preizkusiti z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo pritožbo dolžnika glede zahtevka za ustavitev javne dražbe in (2.) zavrglo dolžnikovo zahtevo za razrešitev upravitelja (pd 90).1

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče le na določene pritožbene razloge pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), na ostale mora pritožnik konkretno opozoriti in pojasniti, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sklicevanje na pet vlog, ki jih je pritožnik vložil pred sodiščem prve stopnje, navajajoč, da se mu ne da ponavljati vseh navedb, ter še, da naj si višje sodišče podrobno ogleda spis, vse pritožnikove navedbe in dokaze, torej ne zadošča. 5. Pritožnik nima zahtevka za ustavitev prodaje. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na strani 3/7 pritožniku jasno pojasnilo, kako je potekal postopek prodaje nepremičnine in kdaj ter s kakšno vsebino je v tem postopku izdalo sklepe o prodaji. Sklepi so pravnomočni. Pravnega sredstva v smislu sedaj zavrnjenega zahtevka Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne pozna (glej tudi spodaj navedeno). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta del odločitve in s katerimi pritožnik navaja, da se sedaj zaradi neuspešne prodaje poziva upnike, da prevzamejo premoženje, že zgolj zato ne morejo biti pravno pomembne.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo dolžnikov predlog za razrešitev upravitelja ter svojo odločitev pravilno oprlo na prvi odstavek 119. člena ZFPPIPP. Dolžnik nima zahtevka za razrešitev upravitelja na podlagi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP (VSL v sklepih Cst 1/2014 z dne 7.1.2014, Cst 532/2014 z dne 18.11.2014 in Cst 503/2015 z dne 8.9.2015, Cst 15/2017 z dne 24. 1. 2017). Sicer pa je sodišče prve stopnje dolžniku v nadaljevanju tudi zelo natančno pojasnilo, zakaj meni, da ni nobenega razloga za razrešitev upravitelja. Pritožnik navaja primere, v katerih je bil upravitelj razrešen, vendar to za razrešitev v tej zadevi ne zadošča. Razrešitev upravitelja v posameznem postopku je stvar odločitve in razlogov v postopku, v katerem je bil razrešen. Sicer pa se višje sodišče povsem strinja tako z dejanskimi kot pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in tudi samo poudarja, da je upravitelj v prvi vrsti dolžan skrbeti za unovčenje stečajne mase. Dolžnik instituta razrešitve upravitelja ne more izkoriščati v svoj prid, saj si niti upravitelja niti sodnika, s katerima ni zadovoljen, ne more prosto izbirati. Zgolj nestrinjanje s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upravitelja tudi ne morejo biti razlog za njegovo razrešitev, saj je njihovo pravilnost oziroma zakonitost mogoče preizkusiti z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja. Dolžniku se nikakor ne jemlje pravice, da opozarja na morebitne nepravilnosti v postopku, vendar pa to hkrati ne pomeni, da sme s svojimi ravnanji oteževati postopek.

7. Pritožbene navedbe v bistvenem delu niso utemeljene niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 V točki 1 je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevi dolžnika, da nepremičnine ne proda oziroma prodajo ustavi, in ne o pritožbi.