Jedro

Pridržanje preneha, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja, to pa so: ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstoj nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Čim le eden od teh dveh pogojev za omejitev gibanja preneha, mora prenehati tudi omejitev gibanja, kar pomeni, da preneha tudi takrat, ko so dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ugotovljena.

Jasnost in predvidljivost določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 25. 9. 2020 od 15.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 25. 12. 2020 do 15.00 z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 17. 9. 2020 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri podaji prošnje je na vprašanje uradne osebe, ali bo počakal na zaključek postopka, odgovoril, da bo. Kot razlog zapustitve države je navedel, da je imel težave s talibani, ki so njegovi družini vzeli njihovo zemljo, poleg tega pa je v Afganistanu vojna. Dne 24. 9. 2020 je tožena stranka prejela najavo s strani italijanskih varnostnih organov, da je v 10-kilometrskem mejnem pasu v italijanski Gorici prejela štiri tujce, med katerimi je bil tudi tožnik. Tožnik je posedoval tudi veljavno kartico prosilca za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik odšel z avtobusom iz Ljubljane v Rožno dolino, od tam pa se je napotil peš proti Šempetru pri Gorici in tam najverjetneje mejo tudi prečkal. Tožnik je na razgovoru glede njegovega nezakonitega odhoda v Italijo povedal, da je želel k prijatelju k italijansko Gorico, a da bi se po obisku vrnil nazaj v Slovenijo, vendar ga je prej prijela policija. Želel se je vrniti z avtobusom, vendar ni točno vedel, kdaj ima avtobus odhod. Rekel je, da ni vedel, ali je v Italiji ali v Sloveniji. Bil je namenjen v Italijo, saj je mislil, da izkaznica prosilca velja tudi v Italiji.

3. Tožena stranka ugotavlja, da ni dvoma, da je tožnik želel v Italijo, saj je sam povedal, da je želel k prijatelju na obisk. V zvezi s tem, da ni vedel, da v Italijo ne sme, tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik večkrat tekom postopka seznanjen, da Slovenije ne sme zapustiti. Na podlagi navedenega ni prepričljivo, da ni vedel, da kartica prosilca za mednarodno zaščito velja samo v Sloveniji. Dejstvo je, da je tožnik skupaj s še tremi prosilci najel taksi, ki jih je odpeljal v Novo Gorico. Glede na to, da je želel oditi v Italijo, misleč, da to lahko stori, bi se lahko s taksistom dogovoril za prevoz do Italije. Tožena stranka je prepričana, da je vedel, da ne sme zapustiti Slovenije, zato se je dogovoril za prevoz do najbližjega mesta Italije, to je do Nove Gorice. Tožnik niti ni imel kupljene avtobusne karte za nazaj niti se ni pozanimal, kakšen je vozni red. Iz tožnikovih ravnanj ne izhaja, da se je imel namen vrniti v Slovenijo. Prav tako ni sporno, da je vedel, da Slovenije ne sme zapustiti, saj je že na vprašanje, ali bo v Sloveniji počakal do odločitve o njegovi prošnji, odgovoril, da bo. Če mu ne bi bilo omejeno gibanje, bi ponovno zapustil Slovenijo in ponovno odšel v Italijo, s čimer bi toženi stranki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. S tožnikom je namreč potrebno opraviti osebni razgovor, saj trdi, da je Afganistan zapustil zaradi težav z zemljo, ki jih je imel s talibani. Brez osebnega razgovora ni mogoče izdati vsebinske odločitve.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje v prostorih Centra za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Dejstvo, da Azilni dom ni primeren za izvajanje ukrepov omejitve gibanja za prosilce, izhaja že iz tega, da je tožnik enkrat že zapustil Azilni dom. Tožena stranka meni, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Tožnik v tožbi navaja, da je trajanje ukrepa določen od 25. 9. 2020 do prenehanja razloga, to je do ugotovitve dejstev, katera pa sploh niso konkretno navedena, in sicer celo najdlje do 25. 12. 2020 z možnostjo podaljšanja še za en mesec. S tem je napadeni sklep nedoločljiv in s tem nepravilen in nepopoln. Tožena stranka ni konkretno navedla dejstev, ki bi jih morala ugotavljati. Pri tem je tožnik že pri podaji prošnje navedel obsežna in zadostna dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. V nadaljevanju tožbe konkretno pojasnjuje, kakšno je stanje v njegovi izvorni državi v kraju A.. Poleg tega sploh še ni nastopil datum njegovega osebnega razgovora in torej tožnik še z ničemer ni oviral postopka. S seboj je vzel tudi svojo izkaznico prosilca, kar potrjuje njegove navedbe, da se je imel namen vrniti nazaj v Slovenijo. Določen je bil datum njegovega osebnega razgovora, pri čemer bi sicer lahko tožena stranka ugotovila še dodatna dejstva, na katerih temelji prošnja, tudi med razgovorom o seznanitvi tožnika z napadenim ukrepom omejitve gibanja. Nevarnost, da bi tožnik pobegnil, utemelji tožena stranka na svoji lastni oceni brez kakršnekoli materialno pravne podlage za tak zaključek. Poleg tega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba Dublin III) nevarnost pobega znatna. Glede na napadeni izrečeni strožji ukrep je pridržanje v Centru za tujce nesorazmeren in pretiran ukrep. Nadalje se tožena stranka sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey. Sodišče je tam ugotovilo, da se določbe niso nanašale na odvzem prostosti zaradi priznanja mednarodne zaščite, ampak na ureditev bivanja za tujce. Ker ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, tožena stranka ukrepa omejitve gibanja ne bi smela izreči. Nadalje se sklicuje še na sodbo Sodišča EU C 528/2015, kjer je navedeno v zvezi z Uredbo Dublin III, da morajo države članice v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito. V zakonodaji RS ni take določbe, ki bi določila objektivna merila za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Tožnika tudi ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Zakonodajalec je uredil tudi možnost pridržanja na območje Azilnega doma, kar je manj prisilni ukrep znotraj okvira odvzema prostosti. Ukrep omejitve gibanja je tudi poseg v ustavno varovano osebno svobodo. Ta ukrep se lahko po Uredbi Dublin III izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Ta nevarnost pa v konkretnem primeru ni izkazana, sploh pa v konkretnem primeru ne gre za izvedbo postopka za predajo. Poleg tega mora biti na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ukrep sorazmeren. Če pa tožnik beži iz izvorne države, ker je preganjan, tak ukrep ni sorazmeren. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6. Tožnik hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tej zadevi. Izvrševanje ukrepa bi tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru se zelo slabo počuti. Kršena je njegova pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z navedbami tožnika, da ni zakonske podlage za pridržanje tožnika na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1233/2020 z dne 1. 9. 2020. Tam je med drugim tudi navedeno, da je ZMZ-1 opredelil pojem nevarnosti pobega v 31. točki 2. člena ZMZ-1. Vseh dejstev, ki utemeljujejo prošnjo za mednarodno zaščito, ni možno ugotoviti pri podaji prošnje, katere namen je predvsem kratka in jedrnata podaja razlogov za mednarodno zaščito. Osebni razgovor pa je namenjen bolj podrobnim ugotavljanjem dejstev. Ne drži, da tožnik ni oviral postopka. Dejstvo je, da je odšel v Italijo, čeprav je pri podaji prošnje na izrecno vprašanje uradne osebe povedal, da bo počakal na zaključek postopka. Če ga ne bi prijela italijanska policija in vrnila v Slovenijo, se samoiniciativno ne bi vrnil v Slovenijo. Vsekakor se ne bi odzval na razpisan datum osebnega razgovora. Tožniku ni mogoče odrediti omejitve gibanja na Azilni dom, saj je Azilni dom institucija odprtega tipa. Tam je omejeno število varnostnikov, kar jim ne omogoča, da lahko izvajajo 24-urni nadzor nad vsemi prosilci. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pa tožnik sploh ni zatrjeval nastanka težko popravljive škode, ampak je zgolj povedal, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 10. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika.

10. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v septembru 2020 šel na izlet. Bil je namenjen v Gorico, ne ve, ali je to italijanska ali slovenska. Ima tudi prijatelje v Italiji in ker lahko oni prihajajo v Slovenijo, je mislil, da gre lahko tudi on v Italijo. Ni želel iti v Italijo, ker je v Sloveniji prosilec za azil. Ni dobro razumel, ko so jih informirali, da ne sme zapustiti Slovenije. V Gorico je odšel s taksijem. Ravno so hoteli iti nazaj, v tistem času pa je prišla italijanska policija in jih ujela. Ko so jih prijeli, ni vedel, kje se nahaja. Nazaj v Ljubljano bi šel z vlakom. V Gorici bi vprašal, kdaj ima vlak. Glede na to, da je v upravnem postopku rekel, da bi šel z avtobusom, je rekel, da je v Gorici tako železniška kot avtobusna postaja. Pozanimali bi se tako glede vlaka kot glede avtobusa. V Azilnem domu ni nobenemu povedal, ko je odšel na izlet. Razen po Ljubljani ni šel nikamor drugam na izlet. Za Gorico se je odločil zato, ker so se prijatelji tako odločili. Taksi so plačali do Gorice.

11. Tožena stranka je svojo odločitev o pridržanju oprla na določilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede navedenega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni dvoma, da je tožnik želel v Italijo, saj je sam povedal, da je želel k prijatelju na obisk. Pravilno je ugotovila, da tožnik ni imel kupljene avtobusne karte za nazaj, niti se ni pozanimal, kakšen je vozni red in zato iz tožnikovih ravnanj ne izhaja, da se je imel namen vrniti v Slovenijo. Prav tako je pravilno ugotovila, da ni sporno, da je vedel, da Slovenije ne sme zapustiti, saj je na vprašanje, ali bo v Sloveniji počakal do odločitve o njegovi prošnji, odgovoril, da bo. Poleg tega tožnik na zaslišanju na sodišču ni več trdil tega, da je odšel na obisk k prijatelju v italijansko Gorico, ampak da je odšel zgolj na izlet. Če bi bil namen tožnika zgolj oditi na obisk prijatelju v Gorico in se potem isti dan vrniti nazaj, bi tudi na zaslišanju na sodišču vztrajal pri tej trditvi.

12. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da niso dovolj konkretno navedeni razlogi, zaradi katerih bo pridržanje prenehalo. Pridržanje namreč preneha, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja, to pa so: ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstoj nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Čim le eden od teh dveh pogojev za omejitev gibanja preneha, mora prenehati tudi omejitev gibanja, kar pomeni, da preneha tudi takrat, ko so dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ugotovljena. S tem je izrek sklepa v povezavi z vsebino druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 dovolj konkretno opredeljen. Iz obrazložitve sklepa je namreč razvidno, katera dejstva želi na osebnem razgovoru tožena stranka ugotoviti. Tožena stranka je dovolj jasno v obrazložitvi sklepa navedla, da je potrebno opraviti osebni razgovor, ker tožnik trdi, da je Afganistan zapustil zaradi težav z zemljo, ki jih je imel s talibani. Navedla je, da opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru ni možna. Težave s talibani bi moral tožnik bolj konkretno pojasniti na osebnem razgovoru, zato je tudi po mnenju tožnika osebni razgovor potreben. Že s to navedbo je tožena stranka dovolj konkretno navedla dejstva, ki jih je potrebno ugotoviti. Do poročil, ki jih obsežno citira v tožbi tožnik in se nanašajo na stanje v izvorni državi, pa se sodišče v tem postopku ne more opredeljevati, saj je predmet tega upravnega spora le sklep o utemeljenosti omejitve gibanja, ne pa o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito.

13. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik še ni z ničemer oviral postopka, ker je bil osebni razgovor določen za dne 23. 10. 2020, pa sodišče meni, da ga je oviral s tem, da je zapustil območje Republike Slovenije, saj bi moral biti ves čas prisoten na območju Republike Slovenije, na to se je tudi sam zavezal pri podaji prošnje. To, da je s seboj vzel izkaznico prosilca za azil, pa še ne izkazuje, da se je imel namen vrniti v Republiko Slovenijo.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo o tem, da bi lahko tožena stranka osebni razgovor opravila že hkrati med razgovorom o seznanitvi tožnika z ukrepom omejitve gibanja. Gre za dvoje ločenih postopkov, eno je postopek izdaje sklepa o omejitvi gibanja, drugo pa je postopek o odločanju o utemeljenosti prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pri odločanju o prošnji je potrebno poleg razgovora, ki je opravljen pri podaji prošnje, opraviti tudi osebni razgovor, kjer se zelo podrobno in natančno ugotavljajo okoliščine v zvezi s prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ti osebni razgovori so obsežni in gredo v velike podrobnosti, so tudi zahtevni, za tak razgovor je potreben daljši čas. Zaradi tega toženi stranki ni mogoče očitati, zakaj obeh razgovorov ni opravila istočasno.

15. Sodišče se ne strinja s tem, da ni materialno pravne podlage za zaključek, da je pri tožniku podana nevarnost pobega. Taka materialno pravna podlaga je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da se lahko gibanje omeji, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in kjer je določen pogoj nevarnosti pobega. Nevarnost pobega je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Tožnik se v zvezi s tem v svoji tožbi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ta pravna podlaga pa v tem primeru ni bila uporabljena kot podlaga za omejitev gibanja, ampak je bila uporabljena druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tej povezavi se tožnik sklicuje tudi na zgoraj citirano sodbo ESČP ter na sodbo sodišča EU C 528/15 in v povezavi s slednjo zopet citira Uredbo Dublin III, ki pa v konkretnem primeru ni bila uporabljena. V povezavi s tem sodišče še pojasnjuje, da nevarnost pobega pomeni, kot je bilo prej navedeno, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar je to definicijo sodišče sicer že večkrat ocenilo kot preohlapno. Vrhovno sodišče se je do pojma „nevarnosti pobega“ opredelilo v revizijskih sodbah X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019, ki pa se obe nanašata na uporabo Uredbe Dublin III.

16. Vrhovno sodišče pa je stališče o pojmu nevarnosti pobega pozneje deloma nadgradilo v svoji poznejši odločitvi v sklepu X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, ki pa se nanaša na omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne na uporabo Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v tem sklepu pojasnilo, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu za dopustitev revizije postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker gre po presoji sodišča v tožnikovem primeru za povsem primerljivo zadevo, se tožbeni ugovori nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje vnaprej postavljenih kriterijev za pojem nevarnosti pobega, izkažejo kot neutemeljeni.

17. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bila podana nesorazmernost ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce. Sodišče najprej ugotavlja, da je znatna nevarnost pobega podana, saj je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v tujino. Sorazmernost ukrepa pa je izkazana s tem, ker je tožena stranka tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu in ga je zapustil ter odšel v tujino, čeprav Republike Slovenije ne bi smel zapustiti. Nadalje je izkazana tudi s tem, ker lahko pridržanje traja le krajši čas, to je le do ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito.

18. V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer tožnik izraža nestrinjanje z navedbami tožene stranke, češ da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pa je po presoji sodišča tožena stranka razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oz. tožnika v obravnavani zadevi, dovolj konkretno opredelila s sklicevanjem na tožnikovo dosedanje ravnanje, ko je zapustil Azilni dom in odšel v Italijo. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditev obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način.

19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da nastanitev v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, se sicer sodišče s tem strinja, vendar pa v konkretnem primeru poseg v osebno svobodo ni bil nezakonit, saj obstaja za to zakonska podlaga in so bila tudi zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Tožnik je bil v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko odvetnice vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave RS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi navedeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom. Tožnik se v zvezi z očitkom o posegu v osebno svobodo zopet sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki pa v tem primeru ni bila uporabljena. Sodišče se sicer strinja s tem, da je treba tudi pri omejitvi gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 uporabiti smiselno enake smernice pri odreditvi omejitve gibanja, to je tako obstoj znatne nevarnosti, da bo oseba pobegnila, kot tudi sorazmernost ukrepa ter da ni možno uporabiti milejšega ukrepa, kar pa je bilo v konkretnem primeru vse tudi upoštevano.

20. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.