Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je obtoženi pri zavijanju v levo ob hitrosti 25 km/h zaprl pot nasproti vozečemu vozilu, ki je zapeljalo v križišče ob zeleni luči na semaforju.

Obtožencu je izrečena pravična kazenska sankcija, ki jo je sodišče dovolj utemeljilo.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega D.D. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi D.D. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtoženega D.D. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/1 in 2 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je še, da je dolžan obtoženec plačati stroške kazenskega postopka, odmerjene s posebnim sklepom, ter povprečnino.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in je predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi daljšo kazen in daljšo preizkusno dobo.

Pritožil se je še obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Podrejeno pa je predlagal ugoditev pritožbi in izrek nižje kazni zapora v okviru pogojne obsodbe, pa tudi krajšo preizkusno dobo. V pritožbi predlaga tudi znižanje povprečnine.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene in ugoditev pritožbi državne tožilke glede dolžine preizkusne dobe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo potek nesreče in je svoje zaključke dovolj obrazložilo. Tako je iz izpovedb prič G.V. in Š.K., ki sta se peljala vzporedno po desnem voznem pasu za oškodovancem v isti smeri, zaključilo, da je oškodovanec zapeljal v križišče "pri (ob zanj najbolj neugodi varianti) utripajoči zeleni luči". Priči sta namreč izpovedali, da sta zapeljali v križišče ob utripajoči zeleni luči, oškodovanec pa je takrat že bil v križišču. Sodišče prve stopnje je pričama verjelo in glede na nujni verodostojni izpovedbi utemeljenih zaključkov sodišča prve stopnje s tem v zvezi ne morejo omajati zagovornikove pritožbene navedbe, da bi lahko dve osebi, ki sta bili v drugem vozilu na B., povedali, "kakšna luč je bila prižgana na semaforju" ob prometni nesreči, pa tudi zaslišanje policistke o vsebini njenega razgovora s pričama na policiji ne bi doprineslo k drugačni odločitvi.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo tudi zaključek, da je obtoženec v času nesreče vozil s hitrostjo približno 25 km/h in da torej ni ustavil in počakal, ampak je vozil v križišče in tako zaprl pot oškodovančevemu vozilu. Da je bil obtoženec takrat v fazi gibanja, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja dr.

J.K., ki je ugotovil, da je obtoženec vozil v trenutku trčenja s hitrostjo 25 km/h. Razlogi sodbe o tem niso v nasprotju niti z vsebino listin niti z zapisnikom o glavni obravnavi, kot neutemeljeno očita zagovornik v pritožbi. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da je pojem križišča "širok". Dopustil je možnost, da je obdolženec stal "npr. najmanj 10 m pred mestom trčenja", ni pa stal tik pred mestom trčenja, saj sicer ne bi mogel razviti hitrosti,ki je bila odčitana na tahogramu (25 km/h). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec ni "počakal, da bi oškodovanec peljal mimo, ampak je z vožnjo skozi križišče nadaljeval in oškodovancu popolnoma zaprl pot", utemeljen in pravilen. Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da oškodovanec ne bi mogel preprečiti nesreče niti v primeru, če bi vozil z nekoliko nižjo, dovoljeno hitrostjo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje torej pravilno in popolno ugotovilo, zato je neutemeljen tudi pritožbeni predlog, da naj se pribavi še dokumentacijo zavarovalnice, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo stopnjo obtoženčeve krivde in pritožbeno sodišče tako ugotovitev sprejema.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ni kršilo določb kazenskega postopka, kot mu neutemeljeno očita zagovornik, pravilno pa je uporabilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je tudi po uradni dolžnosti po členu 383/1 ZKP pazilo, ali so bile kršene določbe procesnega in materialnega zakona, vendar takih kršitev ni našlo.

Obtožencu je bila izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde, čeprav je nepravilno kot obteževalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost pri sodniku za prekrške. Za predkaznovanost pred več kot dvemi leti velja namreč fikcija nekaznovanosti, v zadnjih dveh letih pa nobeden postopek še ni bil pravnomočno kaznovan (list. št. 114). Obe pritožbi v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo sta neutemeljeni. Neupoštevanje pravil o prednosti v križišču je sodišče prve stopnje upoštevalo in je zato obtoženca spoznalo za krivega. Če pa se je obtoženec zagovarjal, da mu je žal, da je do tega prišlo, da pa se ne čuti krivega, mu pa tega ni mogoče šteti v škodo. Tudi nadaljnji očitek izpodbijani sodbi, da bi moral obtoženec kot poklicni voznik bolj upoštevati pravila o prednosti kot navadni vozniki, je neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je obtožencu odmerilo glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na obtoženčevo premoženjsko stanje primerno povprečnino. Obtoženec je namreč lastnik tovornjaka, s katerim zasluži. Zato je zagovornikova pritožba v zvezi z izrečeno povprečnino neutemeljena, saj pritožnik le na splošno navaja, da naj bi bilo sodišču znano število oseb, ki jih obtoženec preživlja.

Obtoženec sam pa je navedel, da je oče dveh otrok v starosti 26 in 27 let, torej že dalj časa polnoletnih.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, ki jo je sodišče druge stopnje tako kot prvostopenjsko sodišče odmerilo ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer ter trajanja in zamotanosti kazenskega postopka.