Jedro

Tožnik (delavec na bencinski črpalki) je dve gotovinski plačili strank spremenil v negotovinski, tako da je po odhodu strank neupravičeno posegel v nezaključen račun, vstavil svojo klub plačilno kartico in si prisvojil gotovino ter si hkrati neupravičeno pridobil točke na svoji klub plačilni kartici. Tožnik je z vstavitvijo svoje klub plačilne kartice stranki omogočil popust, do katerega stranka ni bila upravičena in si s tem neupravičeno pridobil točke na svoji klub plačilni kartici. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine iz 1. odst. 235. člena KZ-1, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, ki je bila tožniku vročena istega dne, in za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012 in da še vedno traja, oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2011 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Zavrnjen je bil tudi tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 18. 6. 2012 dalje prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 18. 6. 2012 do poziva nazaj na delo obračuna bruto mesečno plačo v znesku 897,69 EUR in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec ter mu povrne stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas zaposlitve pri tožencu vestno in dobro opravljal svoje delo in da nikoli ni prejel nobenega opomina. Dogodki, zaradi katerih mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, niso imeli nobenih posledic za toženca, prav tako ni nastala nobena škoda. Tožnik kršitve ni zanikal, dogodki so se zgodili v okoliščinah, v katerih tožnik res ni ravnal premišljeno, vendar z ničemer ni želel zavestno škodovati tožencu. Tožnik je 12. 3. 2012 prvič in zadnjič posegel v aplikacijo za pripravo računa. Kljub temu, da se to šteje za hujšo kršitev, pa je šlo za enkratni dogodek in majhen znesek, zato niso bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Znesek 39,97 EUR je plačal tožnik, tako da toženec ni bil oškodovan. Tožnik prav tako ni ogrozil ugleda toženca s tem, da je 28. 3. 2012 stalni stranki, za katero je vedel, da ima kartico, na njeno prošnjo omogočil popust tako, da je uporabil svojo kartico. Tožnik s svojim ravnanjem ni ogrozil delovnih mest vseh ostalih delavcev, saj ni verjetno, da bi zaradi dveh računov v skupnem znesku 39,97 EUR, v primeru preiskave s strani davčnih organov, delo izgubili vsi zaposleni pri tožencu. Oba računa sta bila plačana, odveden je bil davek in država ni bila v ničemer oškodovana. Prav tako ni dokazano, da tožencu družba A. d. d. ne bi podaljšala pogodbe o poslovnem sodelovanju, če toženec zaradi ravnanja tožnika, ne bi ukrepal pravilno in pravočasno, torej če mu ne bi dal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru niso bili podani razlogi, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati še naprej. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v pritožbi ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnik je 12. 3. 2012 dve gotovinski plačili strank spremenil v negotovinski, tako da je po odhodu strank neupravičeno posegel v nezaključen račun, vstavil svojo A. klub plačilno kartico in si prisvojil gotovino v skupnem znesku 39,97 EUR ter si hkrati neupravičeno pridobil 39 zlatih točk na svoji A. klub plačilni kartici, - tožnik je 28. 3. 2012 z vstavitvijo svoje A. klub plačilne kartice stranki omogočil popust v višini 2,01 EUR, do katerega stranka ni bila upravičena in si s tem neupravičeno pridobil 8 zlatih točk na svoji A. klub plačilni kartici, - zaradi navedenega ravnanja je tožena stranka 18. 6. 2012 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine iz 1. odstavka 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Gre za blanketno pravno normo, saj ni navedeno, katere so tiste poslovne knjige, listine in spisi, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona ali drugih predpisov izdanih na podlagi zakona, in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, kakor tudi ne kateri so ti zakoni oziroma predpisi. Tožnik je v dva računa, izdana 12. 3. 2012 vpisal lažni podatek, da sta plačana negotovinsko, čeprav sta bila plačana z gotovino, s čimer je ponaredil knjigovodsko listino, ki jo je potrebno voditi na podlagi Zakona o računovodstvu (ZR, Ur. l. RS, št. 23/1999 s spremembami) in na podlagi zakona izdanih Slovenskih računovodskih standardov (Ur. l. RS, št. 107/2001 s spremembami). Oba predpisa, ki dopolnjujeta blanketno normo 235. člena KZ-1 urejata vodenje knjigovodskih listin. Med knjigovodske listine sodijo tudi računi, čeprav niti ZR niti Slovenski računovodski standardi tega pojma podrobneje ne opredeljujeta. Slovenski računovodski standard št. 21, ki knjigovodsko listino definira kot v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku, ki spreminja sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke se tako nanaša tudi na račun, kot listino, ki opredeljuje dolžni znesek za kupljeno blago ali naročeno storitev.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zakonita tudi, če jo presojamo na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kot hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja pravilno opredelilo neupoštevanje Navodila NA.M.01.001 (v nadaljevanju Navodilo). Tako je v točki 3.2.1 Navodila izrecno določeno, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu kupcu obvezno izdati in izročiti račun oziroma dobavnico ter da se neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa, ko ta še ni zaključen, šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je v obeh primerih, ko je 12. 3. 2012 posegel v nezaključena računa, storil ravno to, kar je v navedeni točki Navodila izrecno prepovedano in opredeljeno kot hujša kršitev delovnih obveznosti. S svojim ravnanjem je kršil tudi točko 3.3.1 Navodila o tem, da je na vseh bencinskih servisih obvezno sprotno izdajanje in vročanje računov. Tožnik je kršil tudi delodajalčevo navodilo iz okrožnice ... z dne 14. 4. 2010 o tem, da je stranka upravičena do lojalnostnega popusta le v primeru, da sama osebno predloži lojalnostno kartico o gotovinskem nakupu. Stranka 28. 3. 2012 ni predložila lojalnostne kartice, temveč je tožnik uporabil svojo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik kršil v 8. členu pogodbe o zaposlitvi opredeljeno obveznost, da pri svojem delu upošteva zahteve ter pisna in ustna navodila delodajalca v zvezi s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je ob osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z ZDR) podan tudi nadaljnji pogoj, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je te okoliščine in interese pravilno in popolno ugotovilo. Pri tem je utemeljeno na prvo mesto postavilo zaupanje toženca v prodajalca. Pravilno je ugotovilo, da delavca med delom ni možno neprestano nadzorovati in mu s tem preprečevati morebitne nove kršitve. Prav tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo toženca, da s tožnikom ne more več sodelovati in da ne zaupa v njegove nadaljnje delo. Glede na navedeno niti ni bistveno, da je toženec izpovedal tudi o tem, da je tožnik sicer dobro opravljal svoje delo in da nanj ni imel pripomb. Že zgolj dejstvo, da je tožnik kršitve storil v zvezi z blagajniškim poslovanjem, ki zahteva posebno skrbnost in vestnost ter zaupanje delodajalca v delavčevo poštenost, kakor tudi dejstvo, da je toženec takšno zaupanje v tožnika izgubil, zadošča za ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zaradi navedenega niti niso bistvene pritožbene navedbe o tem, ali je realna ocena toženca, da bi zaradi visokih kazni v primeru preiskave davčnih organov vsi zaposleni lahko izgubili delo in ali je bila podana nevarnost, da bi v primeru neukrepanja družba A. d.d. odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju s tožencem. Sicer pa je sodišče prve stopnje ta del izpovedbe toženca zgolj povzelo v razloge sodbe in svojo odločitve ni izrecno oprlo nanjo. Prav tako ni bistveno, da tožencu zaradi tožnikovih kršitev ni nastala materialna škoda, ker je tožnik kasneje poravnal znesek, ki se ga je prilastil ob spremembi gotovinskega plačila v negotovinsko plačilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa 3. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) izrecno določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa tožniku v tem sporu ni možno očitati.