Jedro

Sklicevanje na absolutne zneske prisojenih odškodnin v posameznih primerih ne vzdrži kritike že zato, ker je revidentka v svoji analizi zanemarila učinek padanja kupne moči denarja na višino priznanih nominalnih denarnih zneskov. Tisti skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je le število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vsebovanih v skupnem znesku prisojene odškodnine.

Nesprejemljivo je revizijsko stališče, ki v zvezi z začetkom teka obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo teži k nespremenljivosti sodne prakse, saj bi to onemogočilo razvoj prava in družbe v celoti. Načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave RS) bi bilo kršeno le v primeru, če bi spremenjena sodna praksa s povratno veljavo zajela zaključena dejanska stanja. Nasprotno pa ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v načelo varstva zaupanja v pravo v primerih, kot je obravnavani, ko je načelno pravno mnenje spremenilo obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev in s tem poseglo na določena zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da morajo tožene stranke iz naslova nepremoženjske škode tožeči stranki nerazdelno plačati 38,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 1.1.2002 do 28.2.2004 po 13,5% obrestni meri, od 1.10.2004 pa po predpisani stopnji zakonskih zamudnih obresti, in ji povrniti 1,610.844 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 10,000.000 SIT, za strah 3,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 30,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 4,000.000 SIT. Upoštevajoč njegov 20% prispevek k nastali škodi, mu je za vse oblike nepremoženjske škode prisodilo 38,000.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo primerno denarno odškodnino.

Zoper to sodbo je prva tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 6,500.000 SIT, za strah 1,500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 3,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 19,000.000 SIT. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prisodi nižjo odškodnino. Višina denarne odškodnine za telesne bolečine odstopa od podobnih primerov v sodni praksi (zadevi opr. št. II Ips 983/94 in II Ips 446/97). Odškodnina za strah je bistveno previsoka, saj bi bilo treba tudi v tem primeru poleg načela individualizacije upoštevati širši okvir (zadevi opr. št. II Ips 180/91 in II Ips 86/98). Tožnik kljub hudi skaženosti še vedno živi polno življenje; poleg tega denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti ni v sorazmerju z odškodninami v podobnih primerih (zadeva opr. št. II Ips 983/94). Oškodovanec je zaposlen in sposoben za samostojno preživljanje. Tako visoka odškodnina, kot jo je sodišče priznalo tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je običajna v primerih, ko je oškodovancu prisojena enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode (zadeve opr. št. II Ips 495/96, II Ips 983/94, II Ips 596/98 in II Ips 86/98). Po mnenju prve tožene stranke tožeči stranki zamudne obresti od nepremoženjske škode do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ne gredo. Tožeča stranka ni navedla, od kdaj je tožena stranka v zamudi. Ker sta bila v konkretnem primeru sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je višino denarne odškodnine odmerilo šele sodišče prve stopnje, prva tožena stranka pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ni mogla biti v zamudi. Načelno pravno mnenje, na katero sta nižji sodišči oprli svojo odločitev, ni obvezen pravni vir, poleg tega pa bi bilo treba uporabiti določilo, ki je veljalo v času škodnega dogodka, saj pravni red Republike Slovenije ne dopušča retroaktivne veljave zakonov. V zvezi s tem prva tožena stranka opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 546/2002, iz katere izhaja, da ni mogoče prisoditi zamudnih obresti do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, če škoda izvira iz obdobja veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (10.000.000 SIT), strah (3,500.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (30.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi skaženosti (4,000.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 9. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 2. in 3. strani).

Revizijske navedbe in sklicevanje na citirane sodne odločbe ne omogočajo sklepanja, da bi nižji sodišči pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odstopili od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Konkreten škodni primer, v katerem je sodišče tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode skupaj prisodilo 293,2 povprečnih neto plač, spada v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, v kateri se odškodnine gibljejo med 89 in 453 povprečnih neto plač (izjemno hud primer).1 Dejansko stanje v zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče in na katere opozarja prva tožena stranka v reviziji, ni bilo bistveno podobno konkretnemu primeru. Sklicevanje na absolutne zneske prisojenih odškodnin v posameznih primerih ne vzdrži kritike že zato, ker je revidentka v svoji analizi zanemarila učinek padanja kupne moči denarja na višino priznanih nominalnih denarnih zneskov. Tisti skupni imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je le število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vsebovanih v skupnem znesku prisojene odškodnine. Izhajajoč iz takšne primerjave, se pokaže, da je Vrhovno sodišče oškodovanki v zadevi opr. št. II Ips 983/94 prisodilo višjo denarno odškodnino (327 neto povprečnih plač). Iz nakazanega razloga tudi ni točna trditev, da je sodišče tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo tolikšno odškodnino, kot jo sicer priznava kot enotno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. V zadevi opr. št. II Ips 495/96 je bila tožeči stranki sicer res prisojena enotna odškodnina, ki pa je znašala 375 neto povprečnih plač, medtem ko v zadevah opr. št. II Ips 596/98 in II Ips 86/98 sploh ni bila odmerjena enotna odškodnina, ampak odškodnina za vsako obliko nepremoženjske škode posebej.

Materialnopravno pravilno je tudi stališče nižjih sodišč o začetku teka zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo. Dolgoletna sodna praksa, v skladu s katero zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002. Sprejeto je bilo stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo veže na uveljavitev Obligacijskega zakona (Uradni list RS, št. 83/01), to je 1.1.2002, če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude z izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Če kot pravilno sprejmemo predpostavko, da vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno konkretizirana, o nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi tožene stranke lahko z gotovostjo govorimo takrat, ko je upnik izrazil svojo škodo v denarju ali ko je dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril resničnost denarnega zahtevka. V obravnavani zadevi je ta okoliščina dejanske narave nastopila najkasneje z vložitvijo tožbe 22.8.1995, torej pred 1.1.2002. Institut (načelnih) pravnih mnenj je namenjen oblikovanju enotne sodne prakse. Odločitev, ki je v skladu s pravnim mnenjem, pomeni zagotovilo, da je Vrhovno sodišče odločilo enako kot v drugih primerih, ki so po dejanskih in pravnih okoliščinah podobni. Mnenje prve tožene stranke o pravni naravi pravnih mnenj je zmotno. Občna seja Vrhovnega sodišča med drugim sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov in sprejema pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse (1. in 2. točka 1. odstavka 110. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 - 49/06, ZS). Pravna mnenja so obvezna za senate Vrhovnega sodišča in se lahko spremenijo samo na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena ZS).

Nesprejemljivo je revizijsko stališče, ki teži k nespremenljivosti sodne prakse, saj bi to onemogočilo razvoj prava in družbe v celoti. Načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave RS) bi bilo kršeno le v primeru, če bi spremenjena sodna praksa s povratno veljavo zajela zaključena dejanska stanja. Nasprotno pa ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v načelo varstva zaupanja v pravo v primerih, kot je obravnavani, ko je načelno pravno mnenje spremenilo obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev in s tem poseglo na določena zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja ter pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti.

Končno si revidentka tudi popolnoma napačno razlaga sodbo opr. št. II Ips 546/02. Vrhovno sodišče se je v obrazložitvi te odločbe opredelilo do vprašanja, ki se je postavilo v revizijskem postopku, ali tožeči stranki (ki je vložila revizijo) pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo že za obdobje pred 1.1.2002, in nanj odgovorilo negativno. Nikakor pa ni zavzelo odklonilnega stališča, da "ni mogoče prisojati zamudnih obresti do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje v primerih, ko škoda izvira iz obdobja pred sprejetjem OZ in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obrestih in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95).2 Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo prve tožene stranke zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04).

Op. št. 1: D. Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, str. 760. Op. št. 2: V pojasnilo velja dodati, da se je tudi v zadevi opr. št. II Ips 546/2002 škodni dogodek pripetil pred 1.1.2002, natančneje 19.7.1998.