Jedro

Minimaliziranje vsebine in pomena izrečenih žaljivih besed kot tudi njihovega tona s sklicevanjem na to, da gre za komunikacijo, ki je v okolju, iz katerega prihajata pravdni stranki, običajna, ne more biti uspešno. Nekritičnost nasilnega povzročitelja škode ne more biti merilo v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 2.900 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2019, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede stroškov postopka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje, razen 178,50 EUR stroškov izvedenca medicinske stroke, ki jih mora toženec plačati v korist proračuna Republike Slovenije.

2. Toženec se pritožuje zoper obsodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe. Izpodbija ugotovitev, da je do spora med pravdnima strankama prišlo 9. 3. 2019. Opisuje, da je razumljivo, da se je razburil, ker tožnik dalj časa ni igral in se je raje družil s svojimi bližnjimi. Toženec je morda ob prisotnosti prič res previsoko povzdignil glas in tožniku naložil nekaj krepkih, ni pa ga s tem želel žaliti ali prizadeti. Meni, da je treba komunikacijo razumeti skozi prizmo uporabe njunega jezika, saj oba prihajata z istega konca Srbije, kjer je uporaba izrazov, kot so navedeni v tožbi in sodbi, običajna. To natančneje ilustrira.

Pritožnik obsežno izpodbija zaključek, da je tožnika udaril z glavo. Meni, da bi se tak udarec tožniku moral poznati, tudi ustrezne dokumentacije o tem ni, saj tožnik ni obiskal zdravnika.

Graja prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime. Meni, da sodišče ne bi smelo nekritično slediti tožnikovi izpovedi, da ga je bilo sram zaradi toženčevega udarca in izrečenih besed. Lastni občutek, ki ni viden navzven, ni pomemben. Ocena sodišča, da mu dogodek vzbuja nelagodje, ni resna, saj je tožnik pred dnevi prišel k tožencu s prošnjo, da bi pri njem še naprej igral in da pozabita na vse skupaj.

Tudi odškodnina za strah tožniku ne pripada. Treniral je boks in se ni mogel ustrašiti toženca. Sodišče mu slepo verjame, da ga je bilo strah. Če bi tožnik utrpel strah, bi vsaj obiskal zdravnika, pa ga ni.

Neutemeljena je tudi prisoja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih dejansko ni bilo. Tožniku ni bilo nič. Tudi izvedenec se ne more opredeljevati do poškodb, ki niso z ničemer dokazane.

3. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preučitvi dokumentacije spisa in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo (sledeč zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem je obravnavalo tudi navedbe in ugovore toženca, ki po njegovem mnenju utemeljujejo zavrnitev zahtevka in se do njih opredelilo.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženec napadel tožnika v “svojem“ gostišču A. Da je do tega prišlo 9. 3. 2022, je potrjeno s plačilnim nalogom s 6. 8. 2019 in z zapisnikom izjave priče B. B., varnostnika v gostišču. Toženčev nastop v lokalu se je pričel 8. 3. 2019 zvečer, do napada pa je prišlo po polnoči, torej 9. 3. 2019. Pritožbeno pojasnjevanje o pomotnem plačilu globe po plačilnem nalogu je nepomembno, saj sodišče prve stopnje nanj, razen glede datuma dogodka, izpodbijane odločitve ni oprlo. Pritožbene navedbe o napačni uporabi 14. člena ZPP so torej neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni z ničemer spodbudil toženca k besednemu in fizičnemu napadu - ni bil žaljiv ali napadalen. Tega toženec konkretno ne izpodbija, sploh se ne sooči z argumenti sodišča prve stopnje, ki obširno pojasnijo, zakaj ni uspel izkazati, da bi bil s čimerkoli izzvan k dejanju. S posplošenimi trditvami, da je tudi tožnik izrekel nekaj krepkih, ob tem da v izvedenem dokaznem postopku to ni bilo potrjeno, toženec dokazne ocene ne izpodbije. Ugotovitev, da je tožnik do prihoda trubačev v lokal igral toženčevim gostom, potem pa se (za krajši čas) odmaknil z odra (na teraso, kjer je prišlo do toženčevega napada), ker so trubači glasno vkorakali v gostišče in povzročali nezadovoljstvo med gosti, ni razlog, ki bi opravičeval toženčevo žaljenje in zmerjanje, še manj pa fizični napad.

8. Minimaliziranje vsebine in pomena izrečenih žaljivih besed kot tudi njihovega tona s sklicevanjem na to, da gre za komunikacijo, ki je v okolju, iz katerega prihajata pravdni stranki, običajna, ne more biti uspešno. Nekritičnost nasilnega povzročitelja škode ne more biti merilo v sodnem postopku. Kar je običajno za toženca, ne pomeni, da je sprejemljivo tudi za tožnika (četudi sta iste narodnosti) in za širšo okolico. Tudi opravičevanje nedopustnega ravnanja s pojasnjevanjem nevarnosti manjšega zaslužka zaradi prihoda trubačev in tožnikovega odmora ni opravičen razlog za besedni in telesni napad. Enako velja za navedbe, da je bil ton izrečenih besed odraz njegove želje po odstranitvi trubačev tako, da bi tožnik igral brez odmora. Pripisovanje manjše teže žaljivim in grobo izrečenim besedam, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljeno. Tudi v očeh objektivnega opazovalca gre za zmerjanje, žaljenje in spravljanje v podrejen položaj, kar vse presega meje običajne komunikacije. Da je toženec med drugim zmerjal tožnika s cigani, ga poniževal in mu izrekel več kletvic, so potrdile številne priče, tudi tiste, ki jih omenja pritožnik.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec po besednem napadu udaril z glavo v tožnikovo glavo (v predel obraza). Da je do udarca dejansko prišlo, so poleg tožnika in njegove žene C. C., potrdili tudi priči D. D., ki je bila tedaj prisotna, in E. E., ki udarca sicer ni videla, ker se je prej (po zmerjanju tožnika) umaknila s terase, a ji je o tem prišla povedat priča D. D. Ne gre prezreti, da je toženčev udarec potrdila tudi priča B. B.1, varnostnik v toženčevem gostišču. Ta je ob udarcu interveniral in zadrževal toženca, ki po njegovi izpovedi ni bil ravno trezen. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj tem pričam verjame. Navržena pritožbena trditev o neverodostojnosti priče C. C., ob tem, ko so njeno izpoved potrdile tudi druge priče, ne omaje pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Priča F. F. pa o zadevi ni vedel povedati nič relevantnega, saj ni bil na terasi, kjer je prišlo do napada. Priča G. G.2, ki je bil zaposlen pri tožencu, je sicer potrdil, da je do besednega spora med pravdnima strankama prišlo, fizični kontakt pa zanikal. A sodišče prve stopnje je njegovo izpoved v tem delu v povezavi z izpovedbami ostalih prič, predvsem varnostnika, pravilno ocenilo kot neprepričljivo. Pritožbeno povzemanje dela izpovedi posameznih prič, ki jih je v bistvenih delih v dokazno oceno vključilo tudi sodišče prve stopnje, tako ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo. Ugotovitve izpodbijane sodbe, da je toženec (dokler varnostnik ni posegel v prepir) tudi grabil tožnika za vrat, pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, ima pa oporo v izpovedi tožnika in varnostnika B. B. 10. Ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini, tonu, kontekstu in dometu izrečenega pritožnik torej ne uspe izpodbiti. Da je toženec kričal in govoril zelo grde besede ter da so bili prisotni na terasi zgroženi, izhaja iz izpovedi C. C., D. D. in B. B. Prav tako je priča E. E. potrdila, da je toženec izrekel zmerljivke, na tožnika kričal, zaradi česar se je umaknila v notranjost gostišča. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženčevo ravnanje brez dvoma poseglo v čast in dobro ime tožnika.

11. Višje sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo tožnika sram zaradi zmerjanja in poniževanja ter toženčevega udarca v navzočnosti gostov, da se je počutil ponižanega in da mu dogodek še vedno povzroča nelagodje, da je torej zaradi besednega in fizičnega napada v javnosti - posega v čast in dobro ime - trpel duševne bolečine. Pritožbene navedbe, da je tožnik pred dnevi prišel k tožencu zaradi nadaljnjega sodelovanja, kar bi lahko kazalo, da mu dogodek ne povzroča več nelagodja, so neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa z ničemer izkazane.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odmere odškodnine.

13. Za strah je sodišče tožniku prisodilo 300 EUR. Glede na ugotovitve o poteku nasilnega dogodka (povzete so bile že zgoraj), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da se je tožnik zaradi udarca in grabljenja za vrat ustrašil, bal pa se je tudi, da bo ponovno prišlo do udarca, zato se je začel umikati. Pri strahu gre predvsem za subjektivno doživljanje, ki je odvisno od vsakega posameznika. Tožnik je res mlajši od toženca in je morda treniral boks, vendar to še ne daje podlage za zaključek, da zaradi agresivnega napada ni mogel utrpeti strahu. Okoliščina, da bi se tožnik lahko branil z udarcem, pravilnosti odločitve ne more omajati. Da je tožnik ob samem dogodku utrpel intenziven strah, je potrjeno ne le z njegovo prepričljivo izpovedjo, pač pa tudi z jasnim in argumentiranim izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da je ob samem dogodku lahko utrpel primarni strah, ki je trajal do nekaj minut po škodnem dogodku, četudi je bil udarec brez vidnih zunanjih znakov.

14. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da je tožnik zaradi ugotovljenega udarca v glavo trpel telesne bolečine in manjše nevšečnosti med zdravljenjem, spričo katerih je upravičen do denarne odškodnine.3 Obrazložitev o tem je jasna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je, kot že zgoraj pojasnjeno, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je toženec dejansko udaril z glavo tožnika v obraz, ni pa bilo z zadostno stopnjo prepričanja potrjeno, da bi bil udarec takšne intenzitete, da bi pustil zunanje vidne znake. Sodni izvedenec je prepričljivo potrdil, da je tožnik trpel telesne bolečine zaradi udarca v glavo, ki ni bil take intenzivnosti, da bi pustil modrico pod očmi in objektiviziral trajanje ter intenzivnost telesnih bolečin v primeru udarca brez vidnih zunanjih znakov poškodbe. Obsegu telesnih bolečin v takšni situaciji pritožnik konkretizirano ne oporeka, temveč vztraja, da poškodbe niso nastale, a neuspešno. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje o naravi poškodbe ocenilo skupaj z drugimi dokazi (z zaslišanjem tožnika in prič). Okoliščina, da tožnik ni uspel dokazati, da bi udarec pustil zunanje vidne znake, ne pomeni, da zaradi njega ni trpel nobenih telesnih bolečin. Zaradi poškodbe je tožnik trpel tudi nekaj nevšečnosti, njegova sposobnost za težje fizične obremenitve in dolgotrajno lažje fizično delo, tudi nastopanje, je bila zmanjšana dva dni. Glede na naravo poškodbe pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno ocene, da je tožnik jemal protibolečinske tablete in si mesto udarca hladil z obkladki. Dejstvo, da tožnik ni obiskal zdravnika in da je zavrnil ponudbo po zdravniški intervenciji s strani policista H. H.4, samo po sebi še ne pomeni, da bolečin in nevšečnosti zaradi udarca ni bilo.

15. Sodišče je skupno tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 2.900 EUR (2,2 povprečni neto plači v RS v času izdaje izpodbijane sodbe5). Ob tem je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje lastnosti tožnika) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.6

16. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (v I., III. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen in jih zato krije sam. Enako velja za tožnika, ki z odgovorom na pritožbo v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato stroški, nastali z njegovo vložitvijo, niso bili potrebni.

1 S podajo izjave v policijskem zapisniku na dan spora in z zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo. 2 Pritožnikovo sklepanje, da posnetka dogodka, o katerem je govorila priča G. G., ni bilo (saj bi ga sicer tožnik predložil), ker toženec tožnika ni udaril, je hipotetično. 3 Odmerjena je v višini 600 EUR. 4 Po podatkih spisa je bil prepis zvočnega zapisa njegovega zaslišanja vročen pooblaščencu toženca. Očitana kršitev torej ni podana. 5 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je v času izpodbijane sodbe znašala 1.306,68 EUR. 6 Prim. odločbe VSL II Cp 2171/2016, II Cp 2039/2016 in druge.