Jedro

Tožena stranka je tožniku nezakonito izredno odpovedala PZ, saj tožnik z dela ni izostal neupravičeno, ampak ob soglasju tožene stranke, tožena stranka pa mu v postopku izredne odpovedi PZ tudi ni omogočila zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 30.6.2004 in tožeči stranki priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do 30.9.2004; tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati obstoj delovne dobe od 18.6.2004 do 30.9.2004 in jo tudi vpisati v delovno knjižico tožeče stranke, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (tč. I/1); ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova neizplačanih plač, v zneskih, ki so navedeni v vseh alineah točke I/2a, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila in od gornjih plač obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo vseh prispevkov in drugih davščin po veljavnih predpisih, ki urejajo plače; ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust v zneskih:

- 60.877,00 SIT regresa za letni dopust 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne; - 98.000,00 SIT regresa za letni dopust 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne (tč. I/b); ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 100.000,00 SIT;

- da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke na vrnitev orodja po zadolžnici, ki je sestavni del sodbe, pod zaporedno št. od 1 do 7. V ostalem delu se pobotni ugovor tožene stranke zavrne.

Navedeno orodje je dolžna tožeča stranka vrniti toženi stranki v roku 15 dni pod izvršbo.

Računalnik ostane v lasti tožeče stranke s tem, da sama poravna neplačani del kupnine (tč. I/3).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki ob pobotu zgoraj navedenih medsebojnih terjatev izplačati plače v višini, kot so navedene v vseh alineah tč. 4/a/II z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in od tako izplačanih plač mora tožena stranka plačati vse prispevke in davke ter druge davščine po veljavnih predpisih, ki urejajo plače, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki iz naslova regresa zneske: - 60.877,00 SIT regresa za letni dopust 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne; - 98.000,00 SIT regresa za letni dopust 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (tč. II/b).

Tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2003 v višini 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, pa je zavrnilo (tč. II/5).

Obenem pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 229.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (tč. III izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub pričevanju zastopnika tožene stranke B.B. in dokazom napačno ugotovilo in razsodilo prisojo terjatev od 19.2.2004 do 19.5.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je prva neplačana terjatev neto plače nastopila 19.6.2004. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo, da so plačilne liste tudi dokaz o plačilu, katere tožena stranka ni predložila. Tožena stranka je večkrat povedala, da je tožeča stranka prejemala denar v gotovini. Poleg tega je tožena stranka večkrat poudarjala, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi neizplačila neto plače za mesec maj 2004 in je s tem dala vedeti, da so bila prejšnja izplačila opravljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ravno tako tudi delno ugodilo pobotu tožene stranke in na podlagi pobota medsebojnih terjatev utemeljeno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati vtoževane terjatve, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Namreč tožeči stranki je delovno razmerje prenehalo dne 18.6.2004, kar je razvidno iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.6.2004 (dokaz A/3). Namreč "sklep" o prenehanju delovnega razmerja z dne

30.6.2004 smiselno predstavlja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). ZDR pa v 83. čl. določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, vendar ga ni poklicala na zagovor.

Tožena stranka ob izdaji odpovedi očitno ni ravnala v skladu z določbami veljavnega zakona o delovnih razmerjih, zato je ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V 110. čl. ZDR v

1. odst. pa je določeno, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, tožena stranka pa je tožečo odpustila iz razloga neopravičenega izostanka z dela, kar je po novem ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožeči stranki ni omogočila zagovora, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala tožeči stranki iz razlogov, ki jih je sama zakrivila, zato ni šlo za izredno odpoved pogodbe iz neupravičenih razlogov, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožena stranka je celo izpovedala, da je tako ravnala zato, ker ni imela znanja o pravilnem postopku izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom, zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi med strankama nezakonita in jo je zato pravno utemeljeno tudi razveljavilo. Ker pa je tožeča stranka od dne 1.10.2004 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, da se tožeči stranki prizna obstoj delovne dobe od 16.6.2004 do 30.9.2004, katero je tožena stranka dolžna vpisati v njeno delovno knjižico.

Da pa je prišlo do izostanka z dela tožeče stranke in ostalih delavcev izhaja iz izpovedbe prič M.S., ki je izpovedal, da se spominja, da je bilo delavcem tožene stranke rečeno, naj ostanejo po spornem 18.6.2004 kar doma, in pa izpovedbe J.P., ki je izpovedal, da so delavci nekaj dni pred 18.6.2004 povedali toženi stranki, da v kolikor ne bodo dobili plače, bodo ostali po tem datumu doma. Tožena stranka pa jim je odvrnila, da naj kar ostanejo doma. Na podlagi teh izpovedb, vključno z izpovedbo tožeče stranke kot stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka sama zakrivila, da so delavci, med katerimi je bila tudi tožeča stranka, ostali po datumu

18.6.2004 doma, saj je glede nadaljnjega izostanka z dela tožena stranka sama izjavila svoje strinjanje in na tak način izkazala svojo voljo. Tako je sodišče prve stopnje ugodilo utemeljeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz izreka sodbe pod tč. I/1. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene. Namreč, da je nastala prva neplačana terjatev 19.6.2004, takšnega dokaza ni predložila niti na prvi niti na drugi stopnji; poleg tega pa plačilnih list ni predložila sodišču, čeprav je sama predlagala izvedbo teh dokazov in jo je sodišče pozivalo na njihovo vrnitev; tožena stranka pa tudi ni prerekala vtoževanih plač po višini. Iz teh odločilnih razlogov meni pritožbeno sodišče, da je pritožbena navedba neutemeljena.

Poleg tega tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, češ da je večkrat poudarila, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi neizplačila neto plač za mesec maj 2004 in da je s tem dala vedeti, da so prejšnja plačila bila opravljena, saj ni predložila nobenih dokazov o tem. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.