Jedro

Eden od pogojev za objavo popravka je tudi prizadetost pravice ali interesov vlagatelja zahteve z obvestilom. Zgolj s pavšalno navedbo, da je bilo s člankom poseženo v ugled in dobro ime tožnice, pa ni pojasnjeno, ali je dejansko bila prizadeta njena pravica ali interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke in tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 608,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da vsebina popravka ne ustreza zahtevam Zakona o medijih (ZMed), glede na vsebino 4. odst. 26. člena ZMed nima nobene osnove. Citirane določbe namreč sodišče prve stopnje ni interpretiralo celovito. Tožeča stranka je prepričana, da so v besedilu popravka navedene takšne „druge okoliščine“, ki bistveno dopolnjujejo oziroma spreminjajo pomen objavljenega članka, zaradi česar je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka z besedilom popravka ni dejansko izpodbijala navedb tožene stranke v objavljenem članku oziroma jih ni z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevala, glede na vse okoliščine primera, nepravilna. Navedeno zakonsko določbo je potrebno razlagati tako, da se omogoči tudi drugi strani, da izrazi svoje stališče, ne glede na to, katero stališče je resnično ali pravilno; o tem naj presojajo bralci. Izpodbijana odločba je tudi v nasprotju s sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 439/2007), da „Neresničnost dejstev, ki so objavljena v članku, katerega popravka se zahteva, ni pogoj za uveljavljanje pravice do popravka. Ugotavljanje (ne)resničnosti teh dejstev tudi ni predmet dokaznega postopka“. V obravnavanem primeru je sodišče presojalo prav to. Nerelevantna so izvajanja sodišča, ali je šlo v konkretnem primeru za „popravek“ ali za „prikaz nasprotnih dejstev“, saj glede obeh veljajo določbe 6. odstavka ZMed, kar je bilo z odločitvijo sodišča v obravnavanem primeru očitno prekršeno. Čeprav sodišče ugotavlja, da je tožena stranka popravek objavila dne 27.8.2009, vendar drugače, kot je to zahtevala tožeča stranka, se pri tem sodišče ni spustilo v presojo, ali „drugače“ pomeni tudi v nasprotju z ZMed ali ne. Pri tem bi se sodišče moralo opredeliti, ali je bil ta popravek objavljen na način v skladu z ZMed glede na določbo 33. člena ZMed. Ko se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožena stranka dolžna objaviti popravek, izpodbijana sodba za tožečo stranko predstavlja „sodbo presenečenja“, saj je sodišče odločitev utemeljilo na dejstvih, s katerimi se v postopku ni niti ukvarjalo, niti jih stranke niso štele za pravno relevantna. V nasprotju z ZMed je tudi zaključek sodišča, da tožeča stranka ni izkazala prizadetosti pravice ali interesa oziroma posega v njen ugled in dobro ime, saj sam ZMed v 33. členu daje stranki pravni interes za vložitev tožbe. Posledično napačni odločitvi o glavni stvari je sodišče napačno odločilo tudi o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ko pritožba zatrjuje utemeljenost tožbenega zahtevka z „navedbo drugih okoliščin, ki bistveno dopolnjujejo oziroma spreminjajo pomen objavljenega članka“, očitno spregleda preostalo relevantno besedilo 4. odst. 27. člena ZMed, da je potrebno s temi navedenimi drugimi okoliščinami, s katerimi se dopolnjuje ali spreminja pomen članka, izpodbijati izrecno ali smiselno navedbe članka. In ravno v tej zvezi v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno pojasni in z obširnimi razlogi utemelji, da tožeča stranka z navedbami v zahtevanem popravku ne izpodbija (niti posredno, niti neposredno) navedb v članku o zadolževanju tožeče stranke. Smisel celotnega besedila določbe 26. člena ZMed je, da prizadeti oporeka resničnosti članka, katerega popravek se zahteva, kar je tudi pogoj, da se zahtevi za popravek lahko ugodi. Sodišče prve stopnje torej glede na vsebino zahtevanega popravka pravilno ugotovi, da tožeča stranka v svojem popravku vsebini članka o zadolževanju tožeče stranke za 850.000,00 EUR v letu 2009 ne oporeka, ampak to zadolževanje le dodatno pojasnjuje z najemom kratkoročnih likvidnostnih sredstev, posledično čemur ni pogoja v ZMed za objavo popravka. Pri tem sodišče prve stopnje ne ugotavlja resničnosti ali neresničnosti v članku navedenih dejstev o zadolževanju, kar protispisno zatrjuje pritožba, ampak le, ali tožeča stranka v zahtevku za popravek oporeka trditvam iz članka.

Ko sodišče prve stopnje ugotovi, da objavljeni popravek (priloga A5) dejansko ni popravek v smislu določb ZMed, ampak je zahtevani popravek tožeča stranka objavila v prikazu nasprotnih mnenj, to za stranke ne more biti „sodba presenečenja“. Sodišče se je namreč na podlagi zatrjevanih in ugotovljenih dejstev le materialnopravno opredelilo, da pri zahtevanem popravku ne gre za popravek v smislu določb ZMed, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka.

Eden od pogojev za objavo popravka je tudi prizadetost pravice ali interesov vlagatelja zahteve z obvestilom (1. odst. 26. člena ZMed) in pritožbeno sodišče sprejema za pravilnega tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj s pavšalno navedbo, da je bilo s člankom poseženo v ugled in dobro ime tožnice, ni pojasnjeno, ali je dejansko bila prizadeta njena pravica ali interes, kar je še nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Slediti je tudi razlogom izpodbijane sodbe v tej smeri.

Res daje 33. člen ZMed prizadetemu pravico vložiti tožbo za objavo popravka, vendar le, če dejansko gre za popravek in če so izpolnjeni ostali pogoji za objavo popravka, torej da zahtevani popravek izpolnjuje vse predpostavke, da ga je po določbam ZMed opredeliti kot popravek. Ker po tožbenem zahtevku zahtevani popravek tem kriterijem ne zadosti, mu ni možno ugoditi. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bila objava dne 27.8.2009 v nasprotju z ZMed, ker to na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).