Jedro

Ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2.odst. 24.člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožnica navedeni parceli še vedno lahko izkorišča tako, kot jih je izkoriščala pred posegi tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 449.235,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (glede glavnice v višini 1.900.459,00 SIT in glede obresti za čas od 12.12.2000 do 31.12.2001) je zavrnilo (I. točka izreka). Zvrnilo je tudi tisti del zahtevka, ki se je nanašal sklenitev kupoprodajne pogodbe za parc. št. 2421/1 in 2421/4, obe k.o. D. (II. točka izreka) in tožečo stranko zavezalo k plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 171.260,00 SIT (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo lokacijskega dovoljenja, ki je bilo podlaga za gradnjo avtoceste in s tem v zvezi podlaga za pogoje na podlagi katerih je tožnica podpisala kupoprodajno pogodbo leta 1989 in se do te listine tudi ni opredelilo. S tem je po oceni pritožnice storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je ravno navedena listina bistvena za odločitev v tej pravdni zadevi. Tožnica je pogodbo v letu 1989, s katero je tožena stranka od nje odkupila del njenih zemljišč, ki jih je potrebovala za izgradnjo avtoceste, podpisala pod točno določenimi pogoji in na podlagi dokumentacije, zlasti lokacijskega dovoljenja, ki je tožnici zagotavljalo izgradnjo »deviacije 1-4 in 1-5«, ki je predstavljal nadomestitev poti od gospodarskega poslopja do preostanka zemljišč. Nadomestna pot bi morala potekati praktično po isti trasi in bi glede svojih značilnosti bila enaka kot pred posegom. Nadalje je bila tožena stranka zavezana odpraviti vse morebitne negativne posledice, ki bi nastale zaradi graditve in obratovanja avtoceste in zagotoviti dostop do vseh kmetijskih zemljišč v času gradnje in po njenem zaključku. Navedeno je tudi dogovor obeh pravdnih strank v kupoprodajni pogodbi iz leta 1989. Pod temi pogoji in na podlagi takrat znanih dejstev ter zagotovila tožene stranke se je tožnica strinjala z odkupom. Tožena stranka pa pozneje vse do danes svoje zahteve iz lokacijskega dovoljenja ni izpopolnila tako, da so se pogoji za odkup zemljišč bistveno spremenili. Tožnica zlasti zaradi navedene spremembe in okoliščin, ki je posledično bistveno spremenila ekonomičnost in sploh možnost kmetijske obdelave preostalih zemljišč v pravdnem postopku uveljavljala plačilo razlike procentov ekonomskih dejavnikov tako kot jih je pri izračunu odškodnine za neplačani del zemljišča ugotovil sodno zapriseženi izvedenec in ki jih je tožnica podrobno navedla v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.11.2006. Glede na neizpolnitev s strani tožene stranke in dejstva, da je bila razlika ugotovljena šele v izvedeniškem mnenju leta 2000 je sodišče zmotno ocenilo, da je njen zahtevek v tem delu zastaral. Prav tako pa je po mnenju tožnice prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo bistveno poslabšanje zemljišč, tako kot ga je delno ugotovil že sodni izvedenec. Zemljišča so sedaj res travnik, vendar pa tudi kmetijska obdelava travnika zahteva celoleten postopek od spomladanskega čiščenja (krtine, listje in podobno) gnojenja, košenja in sušenja trave in dvakratnega odvoza. Dejansko obdelava zahteva praktično celoletno obdelavo, ki pa je seveda vezana na uporabo kmetijske mehanizacije. Mnenje izvedenca, da je obstoječi dostop primeren je tožnica že zavrnila, saj je bistvena razlika ali se po poti vozi z osebnim avtomobilom ob idealnem vremenu, ali pa s polno naloženo traktorsko prikolico po blatnem kolovozu ali cesti nasuti z drobljencem, kar vse pomeni vsaj ogrožanje voznika, pa tudi možnost nastanka večje premoženjske škode. Splošno znano je, da večkrat prihaja do traktorskih nesreč, katerih razlog je vožnja po neprimernih terenih. Poleg tega prvostopenjsko sodišče navaja, da naj bi bila pot »nekoliko daljša«, čeprav je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je pot daljša za 3 ali 6 x glede na izbrano pot, kar v eno smer pomeni namesto prvotnih 2 km, 6 ali 12 km. Glede na navedeno je stališče prvostopenjskega sodišča, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo , ki jo opisuje določba 2. odst. 24. člena ZSZ in se tožničin položaj z odvzemom dela parcele ni bistveno poslabšal, neutemeljeno in protispisno Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe zapisalo, da iz VI. točke kupoprodajne pogodbe z dne 20.6.1989 izhaja, da bo kupec (Skupnost za ceste) dokončno odškodnino za zemljišče plačal prodajalcu (tožnici) takrat, ko bo gradnja končana in izdelan delilni načrt o odvzeti površini, vendar samo za zemljiško površino, za katero odškodnina še ni bila plačana. Ob tem, ko tožeča ne izpodbija zgoraj citirane kupoprodajne pogodbe in ko med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki plačala odškodnino za 7.730 m² zemljišča, so zato povsem irelevantne pritožničina izvajanja o tem pod kakšnimi pogoji je podpisala pogodbo iz leta 1989, njen zahtevek za plačilo dodatne odškodnine za 7.730m² pa tudi iz tega razloga ni utemeljen, odločitev prvostopenjskega sodišče pa pravilna.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da v tožničinem primeru ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2.odst. 24.člena Zakona o stavbnih zemljiščih. V zvezi z navedenim je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne držijo tožničine trditve, da sta parceli ostali brez dostopa in sta zaradi tega neuporabni. Res je izvedenec ugotovil, da je dostopna pot nekoliko slabše kakovosti, vendar je v obravnavanem primeru pomembno predvsem dejstvo, da je do obeh parcel mogoče priti tako z kmetijsko mehanizacijo, kot tudi z osebnim avtomobilom, kar pomeni, da tožnica navedeni parceli še vedno lahko izkorišča tako, kot jih je izkoriščala pred posegi tožene stranke in tako ne gre za bistveno poslabšanje njenega položaja. Ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam, da je bistvena razlika, če se po poti vozi z osebnim avtomobilom, ali z kmetijskim traktorjem, saj je splošno znano, da je prav kmetijska mehanizacija prilagojena za uporabo po različnih terenih (po poljskih, travnatih in tudi gozdnih), za razliko od osebnih vozil, ki so praviloma namenjena za vožnjo po cestah. Tudi sama dolžina poti nima odločujočega vpliva na poslabšanje tožničinega položaja, saj je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica navedenih parcel ni intenzivno izkoriščala, za potrebe izkoriščanja (obdelave) travnika pa poti ni potrebno tako pogosto uporabljati, da bi lahko že dejstvo, da je sedaj pot daljša, vplivalo na poslabšanje tožničinega položaja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožba tožnice neutemeljena, odločitev prvostopenjskega sodišča pa pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).