Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo zaradi poklicnega obolenja - azbestoze.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke tako spremeni, da se dosojena odškodnina zviša za 600.000 SIT, zaradi česar je prva tožena stranka primarno, druga tožena stranka pa subsidiarno dolžna tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 5,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2001 dalje do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Revizija se v obsegu odločitve o premoženjski škodi (znesek 480.000 SIT) zavrže. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti njegove revizijske stroške v znesku 45.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2002 dalje, pod izvršbo, sicer pa stranke trpijo vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo (prvi toženi primarno, drugi toženi subsidiarno), da morata tožniku plačati odškodnino v znesku 4,400.000 SIT. Tožniku je nastala škoda zaradi poklicnega obolenja azbestoze zaradi 17-letne zaposlitve pri prvi toženi stranki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti takšni odločitvi so se pritožile vse tri stranke: tožeča zaradi zavrnitve višjega tožbenega zahtevka, toženi pa proti odločitvi o višini dosojene odškodnine. Sodišče druge stopnje je vse tri pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe, torej zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka do vtoževanega zneska 11,180.000 SIT, je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, z ugoditvijo zahtevku za povrnitev premoženjske škode (480.000 SIT) in z odločitvijo, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od 9.7.1997 dalje do plačila. Azbestoza kot poklicno obolenje je neozdravljiva, njene posledice so nepopravljive, zdravstveno stanje pa se samo še slabša. Prav neozdravljivost in neugodno prognozo poklicne bolezni sta sodišči druge in prve stopnje pri določitvi višine odškodnine premalo upoštevali. Tožnik je star 57 let in bi brez poklicne bolezni pred seboj imel eno najlepših obdobij svojega življenja. Gre torej za zanemarjeni psihološki vidik azbestoze, ki ga je izvedenka podrobno opisala. Prijatelji in znanci tožnika zaradi azbestoze umirajo, zaradi česar tožnik živi v nenehnem strahu.

Premalo je bilo upoštevano, da so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane od 25 do 30 odstotkov. Odškodnina iz tega naslova je torej prenizka in nasprotuje izoblikovani sodni praksi. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode je napačna. Tožnik se je bil zaradi azbestoze prisiljen upokojiti. Razlika med plačo, ki bi jo prejemal na prejšnjem delovnem mestu in pokojnino, ki jo sedaj prejema, je nastala zaradi posledic poklicnega obolenja. Toženi stranki sta za takšno stanje odgovorni. S tem v zvezi je sodba sodišča druge stopnje tudi premalo obrazložena. Tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska je napačna. Toženi stranki sta v zamudi od tedaj dalje, ko je tožnik specificiral odškodninski zahtevek, to pa je bilo dne 8.7.1997. V tem okviru bi bilo treba upoštevati najnovejšo sodno prakso. Ob bistveno ugodnejšem uspehu tožeče stranke bi bilo treba tudi drugače odločiti o pravdnih stroških.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je v obsegu odločitve o nepremoženjski škodi delno utemeljena, v obsegu odločitve o premoženjski škodi pa ni dovoljena.

Azbestna bolezen je po ugotovitvah, ki temelje na izvedenskem mnenju, pri tožniku razvita do take mere, da se poleg obojestranskih plevralnih plakov pojavljajo tudi difuzne zadebelitve plevre kot težja oblika napredovane bolezni. Trenutno stanje je sicer še takšno, da v mirovanju tožnikova pljuča še delujejo normalno, da pa je zaradi verjetnega napredovanja bolezni težko napovedati dodatne, morda hujše posledice. Glede na tožnikovo starost bodo zelo verjetno potrebni tudi pregledi, ki so neprijetni in zelo boleči. Navedene ugotovitve so podlaga za določitev odškodnine za telesne bolečine (prestane in bodoče), za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti.

Sodišči druge in prve stopnje sta dejanske ugotovitve, ki slede iz izvedenskega mnenja in tožnikovega zaslišanja, v celoti upoštevali. Pri tem sta odmerili (uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) primerno denarno odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti ter za strah. Dosedanje in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti so našle pravilen odraz v višini odškodnine v znesku 1,400.000 SIT. Sodišči sta se oprli pri določitvi odškodnine iz tega naslova le na tiste ugotovitve, ki so po mnenju izvedenke gotove. Poslabšanje je sicer možno, vendar ga glede na ugotovljeno stanje bolezni ni mogoče z gotovostjo napovedati. Že prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti so torej glede na trenutno zdravstveno stanje tožnika in glede na njegove prejšnje težave zaradi bolezni upoštevane objektivno tudi glede predvidljivih posledic.

Višina odškodnine iz naslova strahu, predvsem strahu pred razvojem bolezni, je prilagojena tudi psihološkemu vidiku, torej doživljanju strahu zaradi poteka bolezni v podobnih primerih. Ni mogoče trditi, da bi iz tega naslova dosojena odškodnina bila nižja od odškodnin, ki so bile določene v podobnih primerih. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo namreč sodišče ne upošteva le okoliščin, ki opredeljujejo konkretni primer, temveč - zaradi zagotovitve približno enakega obravnavanja škod in odškodnin zanje - tudi druge podobne primere.

Res pa je, da sta sodišči druge in prve stopnje dosodili prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne glede na to, da je iz tega naslova mogoče upoštevati le tiste dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na trenutno življenjske zmožnosti tožnika, te pa so take, da se izrazite težave tožniku pojavljajo šele ob telesnih naporih, ni mogoče mimo dejstva, da je izvedenka zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku opredelila v razponu do 30 odstotkov. Pomembno je, da se pri tožniku poleg posameznih plakov pojavljajo že difuzne zadebelitve plevre, kar povzroča utrujenost, zasoplost in težave že ob fizičnih aktivnostih, ki dosti ne presegajo lažjih. Tiščanje v prsih, kašljanje, zasoplost in oslabelost ob nekoliko večjih naporih tožniku gotovo povzročajo takšne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej opustitve opravil, do katerih je imel veselje, da to opravičuje zvišanje odškodnine iz tega naslova od zneska 1,300.000 SIT na znesek 1,900.000 SIT, torej za 600.000 SIT. Tudi v tem obsegu je prišla do izraza primerjava obravnavanega primera s podobnimi primeri sodne prakse.

Opisani razlogi so narekovali spremembo izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP) z delno ugoditvijo reviziji in zvišanjem odškodnine na 5,000.000 SIT, v preostalem pa je revizijsko sodišče revizijo, ki se nanaša na odločitev o višini nepremoženjske škode, zavrnilo (378. člen ZPP).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Upoštevaje navedeno zakonsko določilo pa je revizija tožeče stranke, ki izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode v znesku 480.000 SIT, nedovoljena. V tem delu namreč tožeča stranka sicer utemeljuje odškodninsko odgovornost toženih strank na podlagi dejstev, ki se nanašajo na ugotovljeno poklicno bolezen, vendar navaja dodatno dejansko podlago, ki opredeljuje le škodo zaradi izgubljenega dohodka oziroma razlike med plačo, ki bi jo tožnik dobival, če ne bi zbolel, in pokojnino. Poleg dejstva, da je uveljavljena dodatna dejanska podlaga, pa je pravna podlaga druga: v prvem primeru gre za vtoževanje nepremoženjske škode po določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v drugem pa gre za tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Gre torej za dva ločena zahtevka, zaradi česar je v tem primeru revizijsko sodišče postopalo po določbi 377. člena ZPP in revizijo v opisanem obsegu zavrglo.

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega uspeha tožeče stranke in po opredelitvi višine stroškov pravdnih strank glede na predložene stroškovnike tožeči stranki naložilo, da mora toženima strankama povrniti del pravdnih stroškov v manjšem znesku (49.876,00 SIT prvi toženi stranki in v znesku 34.659,00 SIT drugi toženi stranki). Ob dodatnem delnem uspehu tožeče stranke pa je postala razlika, zaradi katere bi morala tožeča stranka toženima strankama povrniti del njunih pravdnih stroškov, tako majhna, da je zanemarljiva. Revizijsko sodišče je zato odločilo, naj pravdne stranke trpijo vsaka svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar velja tudi za pravdne stroške v zvezi s postopkom na drugi stopnji. Glede revizijskih stroškov pa obvelja, da je tožeča stranka uspela približno z eno tretjino, zaradi česar ji morata toženi stranki v skladu z odvetniško tarifo povrniti od zahtevanega zneska 150.000 SIT, eno tretjino, torej 45.000 SIT.