Jedro

Pod pojmom varstva družbene lastnine je treba razumeti tudi vsako takšno razpolaganje z družbeno lastnino, ki ni v skladu z zakonom, pa četudi z njim družbeno sredstvo ni prešlo v zasebno lastnino.

Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, ki ni bila sklenjena na podlagi javnega razpisa je nična. Če se mešata pravilo (ničnost) in izjema od pravila, je treba spoštovati pravilo.

Vabilo na predložitev ponudb, dano samo 7 možnim ponudnikom, ni javni razpis.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Pritožbi druge tožene stranke in intervenienta na njeni strani zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje: 1./ ugotovilo, da je nična pogodba štev. 352-2/88-89 o oddaji stavbnega zemljišča, ki sta jo sklenili 1. tožena stranka Sklad stavbnih zemljišč Občine ... in druga tožena stranka S. dne 31.7.1989 in 2./ naložilo prvi toženi stranki, da mora vrniti drugi toženi stranki prejeto kupnino, drugi toženi stranki pa, da mora prvi toženi stranki vrniti pridobljeno stavbno zemljišče, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišče druge stopnje izpodbijata druga tožena stranka in intervenient na njeni strani s pravočasno vloženima revizijama. Oba uveljavljata vse revizijske razloge in predlagata, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Reviziji nista utemeljeni.

Po 9. členu zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. list SFRJ št. 36/75), ki ga je pri odločanju v tem sporu še treba uporabiti (4. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS št. 1/91-I) in po 12. členu zakona o družbenem pravobranilcu samoupravljanja (Ur. list SRS št. 21/75 in 31/84 ter RS št. 8/90), je družbeni pravobranilec samoupravljanja, zaradi varstva družbene lastnine, upravičen ustrezno ukrepati - tudi z vložitvijo tožbe. Po omenjenih zakonih, ki varstva družbene lastnine ne omejujeta na prehajanje sredstev iz družbene lastnine v zasebno lastnino pa je treba pod pojmom varstva družbene lastnine razumeti tudi vsako takšno razpolaganje z družbeno lastnino, ki ni v skladu z zakonom, pa četudi z njim družbeno sredstvo ni prešlo v zasebno lastnino.

V izvajanju upravičenj, ki jih ima po zakonih, navedenih v prejšnjem odstavku, družbenemu pravobranilcu samoupravljanja ni treba zatrjevati oziroma izkazovati pravnega interesa. Če oceni, da je zaradi varstva družbene lastnine potrebna njegova intervencija z vložitvijo tožbe, jo lahko vloži. Drugo pa je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Glede na zgoraj navedeno revizijskim navedbam, s katerimi vlagatelja revizij nasprotujeta aktivni legitimaciji tožeče stranke, očitata sodišču, da ni preizkusilo pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe, in podobno, pri revizijskem odločanju ni mogoče slediti. Na ugotovitev ničnosti v tej zadevi obravnavane pogodbe pa tudi ne vplivajo okoliščine izven njenega sklepanja.

Kot zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja intervenient na strani druge tožene stranke predvsem pravno zmotno presojo pogodbenega razmerja med toženima strankama. Po njegovem mnenju ne gre za čisto oddajo stavbnega zemljišča, ampak za oddajo investitorstva - torej za gradbeno pogodbo. Ničnost takšne pogodbe pa je treba ugotavljati po določbah ZOR. Po teh pa ni izpolnjena nobena predpostavka ničnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločali upoštevajoč dejstvo, da sta toženi stranki sklenili dve pogodbi: 14.2.1989 pogodbo štev. 22/89 o prenosu investitorstva izgradnje komunalnih naprav in objektov počitniškega naselja v F., 31.7.1989 pa pogodbo štev. 352-2/88-89 o oddaji stavbnega zemljišča za izgradnjo turističnih objektov - bungalovov v zazidalnem načrtu "F.". Čeprav je tožeča stranka pravilno uveljavljala samo ničnost druge pogodbe (samo z njo je bilo oddano stavbno zemljišče), je vendar treba obe pogodbi obravnavati kot celoto. Zato sta se obe sodišči morali ukvarjati z obema pogodbama.

Prva tožena stranka bi lahko sama nastopila kot investitor in z gradbeno pogodbo oddala dela nekemu izvajalcu. Tega pa ni storila, ampak je s pogodbo štev. 22/89 prenesla investitorstvo na drugo toženo stranko. Investitor lahko tudi sam izvaja gradbena dela, če izpolnjuje za to pogoje. Ne glede na to, ali sam izvaja gradbena dela, ali njihovo izvedbo odda drugemu, je on tisti, ki mora pridobiti gradbeno dovoljenje. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja mora (med drugim) priložiti tudi dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem (1. alinea 36. člena zakona o gradnji objektov Ur. list SRS štev. 34/84 in 29/86). Tega druga tožena stranka, ki naj bi sama izvajala gradbena dela, ni mogla, dokler ji ni prva tožena stranka s pogodbo z dne 31.7.1989 štev. 352-2/88-89 oddala stavbnega zemljišča. Iz gornje razlage pogodbenega razmerja med toženima strankama izhaja, da nobene od omenjenih dveh pogodb ni mogoče opredeliti kot gradbene pogopdbe, ampak so dejansko pogodbe, kot sta jih pogodbeni stranki opredelili v naslovih. Pri tem pa okoliščina, da prenosa investitorstva ni treba izvesti po določbah 51. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list SRS štev. 18/84 in 33/89 - v nadaljevanju: ZSZ), ne izključuje obvezne uporabe omejenega zakonskega določila pri sklepanju pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča. Ničnost takšne pogodbe se sicer lahko ugotavlja tudi po določbah ZOR, če ne gre za specialno situacijo, ki jo ureja ZSZ. Če gre pa za specialno situacijo, ki jo ureja ZSZ, v obravnavanem primeru pa gre za takšno situacijo, je treba za odločitev uporabiti določbe ZSZ.

Druga tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava predvsem s stališča, da gre za situacijo iz 2. odst. 51. člena ZSZ. Po 1. odst. 51. člena ZSZ se stavbno zemljišče odda praviloma s pogodbo, sklenjeno na podlagi javnega razpisa. Izjeme od tega pravila so navedene v 2. odst. omenjenega zakonskega določila. Po teh se stavbno zemljišče odda brez javnega razpisa tudi za graditev komunalnih objektov in naprav ter graditev objektov družbenega standarda.

Po 2. členu pogodbe o oddaji stavbnega zemljušča je prva tožena stranka oddala drugi toženi stranki stavbno zemljišče kot investitorju, in sicer za gradnjo turističnih objektov za delavski turizem, spremljajočih objektov in komunalne infrastrukture. Če bi prva tožena stranka oddajala stavbno zemjišče samo za gradnjo komunalne infrastruktura, bi se bilo možno sklicevati na 2. odst. 51. člena ZSZ. Tega pa ni storila, ampak je stavbno zemljišče oddala kot celoto tako za gradnjo komunalne infrastrukture kot tudi za gradnjo turističnih objektov. Ta pa med izjemami iz 2. odst. 51. člena ZSZ ni navedena. V situaciji, v kateri se mešata pravilo in izjema pa ni možno uporabiti izjeme, ampak je treba spoštovati pravilo. To pomeni, da bi bilo treba stavbno zemljišče oddati s pogodbo na podlagi javnega razpisa. Tega pa prva tožena stranka ni storila. Samo vabilo sedmim gradbenim podjetjem kot možnim ponudnikom ni javni razpis. Zakaj takšno vabilo ni javni razpis, sta pravilno in dovolj jasno obrazložili sodišči prve in druge stopnje.

Druga tožena stranka zlasti povdarja, da je šlo za gradnjo turističnih objektov za delavski turizem. Očitno uveljavlja s tem, da je šlo za gradnjo objektov družbenega standarda, za katero pride pri oddaji stavbnega zemljišča v poštev izjema iz 2. odst. 51. člena ZSZ. Tudi če bi bilo takšno gradnjo načeloma možno uvrstiti med izjeme iz 2. odst. 51 člena ZSZ, obravnavani primer ni takšen. Po pogodbi o oddaji investitorstva naj druga tožena stranka ne bi dobila zemljišča iz b/ točke 1. člena pogodbe (d/ točka 7. člena pogodbe), niti naj ne bi gradila objektov iz b/ točke 1. člena pogodbe (1. odst. 2. člena pogodbe). Vse ostale objekte, torej vse, kar naj bi gradila po tej pogodbi, pa naj bi gradila "za trg" (1. odst. 2. člena pogodbe). Gradnje turističnih objektov za trg pa ni mogoče podvesti pod "gradnjo objektov družbenega standarda" kot izjemo iz 2. odst. 51. člen ZSZ. Ne glede na d/ točko 7. člena pogodbe o oddaji investitorstva pa je prva tožena stranka s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča oddala drugi toženi stranki prav vse zemljišče, predvideno v območju F. za gradnjo turističnih objektov za delavski turizem (2. člen pogodbe). Tudi če bi bilo gradnjo turističnih objektov za delavski turizem načelno možno upoštevati kot gradnjo objektov družbenega standarda, bi bilo to možno samo takrat, ko ne gre za gradnjo za trg. Ker pa je šlo v obravnavanem primeru tudi za gradnjo za trg, je odgovor enak kakor zgoraj - pri mešanju situacij je treba uporabiti pravilo in ne izjeme. Ker pa pravilo ni bilo uporabljeno, ker torej pogodba o oddaji stavbnega zemljišča ni bila sklenjena na podlagi javnega razpisa, je po 57. členu ZSZ nična.

Ni utemeljen očitek nemoralnosti, ker naj bi stranka, ki je ravnala nezakonito, svoje nezakonito ravnanje izkoristila za uveljavljanje ničnosti. Tožbo je vložil družbeni pravobranilec samoupravljanja, ki ni pogodbena stranka, ampak samostojni organ družbene skupnosti, katerega naloga je varovanje družbene lastnine.

Po 386. členu ZPP presoja revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, navedenih v reviziji, razen če gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP in za zmotno uporabo materialnega prava, kar vse upošteva po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora vlagatelj revizije tiste revizijske razloge, ki jih revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, natančno opredeliti.Intervenient na strani druge tožene stranke jih sploh ne navaja. Druga tožena stranka pa zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka neopredeljeno (predzadnji odstavek na 2. strani revizije in predzadnji odstavek na zadnji strani revizije), ali pa navaja takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jih ni mogoče opredeliti kot bistvene niti po 1. odst. 354. člena ZPP (niso vplivale niti niso mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe) niti po 2. odst. 354. člena ZPP (predzadnji odstavek na zadnji strani revizije).

Glede na navedeno, uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Zato in ker tudi tistih revizijskih razlogov ni, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče reviziji druge tožene stranke in intervenienta na njeni strani na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni.