Jedro

Bistvena napaka, zaradi katere je sodišče moralo tožbi ugoditi je napačna razlaga ZBPP-C, kajti zakonodajalec je predpisal, da je upravičenec, ki je v sodnem postopku uspel, dolžan povrniti Republiki Sloveniji "razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona." Tožena stranka pa te razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani za brezplačno pravno pomoč, in zneskom, ki naj bi jo povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, sploh ni ugotavljala, pri čemer iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik stroškov s strani države niti ni prejel, ampak jih je moral v pritožbenem postopku celo plačati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 281/2002 z dne 11. 7. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/2004, 23/2008, 19/2015) v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 281/2002 z dne 8. 8. 2002 v višini 4.900,00 EUR, v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če v skladu s petim odstavkom 43. člena ZBPP upravičenec prostovoljno ne vrne ali ne plača dolgovanega zneska v roku, določenem v 1. točki izreka predmetne odločbe, pristojni davčni organ na predlog državnega pravobranilstva izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: pristojnega organa za BPP) izvršilni naslov.

2. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 281/2002 z dne 8. 8. 2002 je bila upravičencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2941/2002 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Skupno je bilo iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačanih 9.569,90 EUR.

3. Postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je bil pravnomočno končan dne 4. 6. 2014 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2941/2002 z dne 12. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 385/2014 z dne 4. 6. 2014. Iz navedene sodbe izhaja, da je bila Republika Slovenija zavezana tožeči stranki (upravičencu do brezplačne pravne pomoči), plačati odškodnino v višini 17.418,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 do plačila.

4. Na podlagi 48. člena ZBPP je pristojni organ za BPP s pozivom z dne 19. 1. 2016 pozval upravičenca, da se izjasni glede prisojenega premoženja. Pristojni organ za BPP je 28. 1. 2016 prejel odgovor upravičenca, da je prejel odškodnino in jo porabil za tekoče potrebe. Navaja, da prejema mesečno pokojnino v višini 320,00 EUR in drugega premoženja nima. Meni, da ni dolžan povrniti sredstev izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. 5. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 281/2002 z dne 1. 4. 2016 je bilo odločeno, da je upravičenec A.A. dolžan v roku 30 dni od prejema odločbe povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči, v višini 9.569,90 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ta odločba je bila izdana na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP. Upravičenec je zoper navedeno odločbo vložil tožbo pri Upravnem sodišču RS, ki je s sodbo I U 741/2016-5 z dne 20. 4. 2017 razsodilo, da se tožbi upravičenca ugodi; odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 281/2002 z dne l. 4. 2016 je odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek.

6. Pristojni organ je v ponovljenem postopku sledil stališču Upravnega sodišča v zgoraj navedeni sodbi in je svojo odločitev uprl na določbe ZBPP, ki je veljal ob izdaji odločbe Bpp 281/2002 z dne 8. 8. 2002, s katero je bila upravičencu dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 2941/2002 ter kot oprostitev plačila stroškov tega postopka.

7. Glede na tedaj veljavno vsebino 47. člena ZBPP so bila iz obveznosti povračila po 48. členu ZBPP izključena sredstva, ki jih je upravičenec do BPP pridobil iz naslova preživnine ali odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

8. Pristojni organ ugotavlja, da je bila upravičencu na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2941/2002 z dne 12. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 385/2014 z dne 4. 6. 2014 prisojena odškodnina za škodo zaradi okrnitve svobode - neutemeljenega pripora v višini 4.900,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.518,78 EUR.

9. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju določb ZBPP, ki so veljale ob upravičenčevi pridobitvi pravice do BPP, je upravičenec v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, 12.518,78 EUR pridobil iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej iz naslova, ki je bil ob izdaji odločbe o dodelitvi BPP izvzet iz obveznosti vračila sredstev iz naslova BPP. Ne glede na navedeno pa upravičencu prisojena odškodnina iz naslova odškodnine za škodo zaradi okrnitve svobode - neutemeljenega pripora po tedaj veljavnih določbah ZBPP ni izvzeta iz obveznosti vračila sredstev iz naslova ZBPP. Na tem mestu pristojni organ za BPP pojasnjuje, da premoženjsko stanje upravičenca na dolžnost vračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na podlagi tedaj veljavnega 48. člena ZBPP ne vpliva, posledično so pravno neupoštevne navedbe upravičenca z dne 28. 1. 2016, s katerimi je pojasnjeval, da prejema mesečno pokojnino v višini 320,00 EUR in da drugega premoženja nima. Glede na takšne navedbe upravičenca pa lahko pristojni organ za BPP upravičencu odobri obročno izplačilo dolgovanega zneska, v kolikor bo upravičenec zanj zaprosil. 10. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči uspel v postopku in je pridobil premoženje, ki se do višine 4.900,00 EUR upošteva pri vračilu izplačanih sredstev BPP .

11. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZBPP lahko pristojni organ za BPP in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj.

12. V tožbi tožnik pravi, da je bila tožeči stranki na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2941/2002-II z dne 12. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 385/2014 z dne 4. 6. 2014 prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode - neutemeljenega pripora v višini 4.900,00 EUR in odškodnina za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.518,78 EUR, skupaj torej 17.418,78 EUR. S sodbo Višjega sodišča je bilo odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, sodišče pa je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 629,60 EUR. Na podlagi pridobljene brezplačne pravne pomoči so bili pooblaščencu tožeče stranke povrnjeni stroški zastopanja v skupnem znesku 9.569,90 EUR. Tožena stranka je z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 281/2002 z dne 1. 4.2016 zahtevala povračilo sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 9.569,90 EUR.

13. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem postopku izdalo odločbo opr. št. Bpp 281/2002 z dne 11. 7. 2017, s katero je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 281/2002 z dne 8. 8. 2002 v višini 4.900,00 EUR, kar predstavlja celotni znesek odškodnine, ki jo je tožnik v navedenem pravdnem postopku prejel iz naslova nepremoženjske škode zaradi okrnitve svobode - neutemeljenega pripora.

14. Povračilo stroškov zahteva Republika Slovenija, torej pravni subjekt, ki je zavrnil izplačilo odškodnine zaradi svojega protipravnega ravnanja in je bil zato potreben sodni postopek, ki je trajal dvanajst let, pri čemer zahteva povračilo zneska, ki je enak višini prisojene odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi neutemeljenega pripora.

15. Odločba tožene stranke tudi ni v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 741/2016-5 z dne 20. 4. 2017, s katero je sodišče odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 281/2002 z dne 1. 4. 2016 odpravilo in zadevo/vrnilo pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek. Tožena stranka uporabila pravilen predpis - t.j. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001, v nadaljevanju ZBPP 2001), pri čemer pa je svojo odločitev utemeljila z napačno uporabo določil 48. člena ZBPP 2001. 16. Kot je Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 741/2016-5 Z dne 20. 4. 2017 pravilno ugotovilo, je del odškodnine, ki jo je tožnik pridobil iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.518,78 EUR, skladno z določili 47. in 48. člena ZBPP 2001 izvzet iz obveznosti vračila sredstev iz naslova BPP. Za presojo nastanka obveznosti vračila prejete brezplačne pravne pomoči je tako pravno upošteven zgolj znesek, ki ga je tožnik prejel iz naslova nepremoženjske škode zaradi okrnitve svobode - neupravičenega pripora v višini 4.900,00 EUR. Čeprav škoda iz tega naslova ni izvzeta iz obveznosti vračila sredstev iz naslova BPP, pa je odločitev tožene stranke, da je tožnik dolžan povrniti stroške BPP v enakem znesku, kot znaša celotna odškodnina iz tega naslova, kljub temu materialno pravno napačna.

17. Upravno sodišče RS je v tč. 10 obrazložitve sodbe opr. št. I U 741/2016-5 ugotovilo, da je obveznost vračila sredstev iz naslova BPP po določilih 48. člena takrat veljavnega predpisa - ZBPP 2001 podana le, če je upravičenec v postopku, za katerega so mu bila sredstva dodeljena, dejansko pridobil premoženje oziroma dohodke v višji vrednosti, kot znaša skupna vrednost izplačil iz naslova BPP. Skladno z izpodbijano odločbo je bilo iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačanih skupno 9.569,90 EUR.

18. Skladno z določbo 48. in 47. člena ZBPP 2001 je znesek, ki ga je tožnik prejel iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.518,78 EUR izvzet iz obveznosti vračila sredstev iz naslova BPP oziroma se s tem v zvezi kot pravno upoštevna sredstva za povračilo stroškov BPP upošteva zgolj odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode - neupravičenega pripora v višini 4.900,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da tožnik ni pridobil premoženja oziroma dohodka v višji vrednosti, kot znaša vrednost skupnih izplačil iz naslova BPP (tj. 9.569,90 EUR), saj je pravno upošteven zgolj znesek, ki ni izvzet iz obveznosti vračila sredstev, torej znesek 4.900,00 EUR. Obveznost vračila stroškov BPP za tožnika tako sploh ni nastala, zaradi česar je odločba tožene stranke napačna in nezakonita.

19. Če bi sodišče ugotovilo, da takšna obveznost vseeno obstaja, dodatno navaja, da bi bilo plačilo stroškov, odmerjenih z izpodbijano odločbo v višini 4.900,00 EUR, protiustavno. S tem v zvezi tožnik izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 245/2014 z dne 10. 9. 2014, iz katere izhaja, da je treba določilo 48. člena ZBPP razlagati tako, da razlaga ni v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožnik pojasnjuje, da ne razpolaga več z zneskom, ki ga je pridobil iz naslova prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ga je v dobri veri porabil za zdravljenje (in ga že z vidika svoje dobre vere ni dolžan povrniti). Poleg tega pa je gmotno stanje tožnika že samo po sebi zelo šibko, saj prejema zgolj mesečno pokojnino v višini 328,59 EUR, ki mu niti ne omogoča dostojnega življenja, drugega premoženja pa tudi nima, kar tožnik izkazuje s priloženimi izpiski osebnega računa, odprtega pri B. d.d. za mesece april, maj in junij 2017. Tožnik odmerjenega zneska v višini 4.900,00 EUR ni sposoben plačati, ne v enkratnem znesku, ne obročno, saj bi vsak dodaten strošek že ob tako nizkih dohodkih dejansko povzročil popolno nezmožnost preživljanja tožnika. Tožnik tako ne razpolaga z nikakršnimi sredstvi, ki bi mu omogočala plačilo zahtevanega zneska. Skladno z navedenim bi razlaga določila 48. člena ZBPP 2001 v smislu, da je tožnik dolžan povrniti stroške iz naslova BPP, povzročila kršitev prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz 18. člena URS, saj bi resno ogrozila vsakršne zmožnosti preživljanja tožnika ter ga s tem pahnila v nečloveške in nehumane življenjske razmere.

20. Tožena stranka se je kar 12 let upirala upravičenemu in utemeljenemu zahtevku za povračilo te škode. Zahteva te iste države za povračilo stroškov BPP, ki so nastali izključno zaradi protipravnega in nedostojnega ravnanja države, tako ni zgolj v nasprotju z določbami 48. člena ZBPP 2001, ampak je tudi v nasprotju z ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena URS in v nasprotju s pravico do povračila škode iz 26. člena URS. Tožena stranka z izpodbijano odločbo namreč zahteva povračilo stroškov BPP v enakem znesku, kot je bil prisojen tožniku kot odškodnina za povračilo nepremoženjske škode, katero so s protipravnim ravnanjem povzročili prav Republika Slovenija oziroma njeni organi.

21. Odločitev, da obstoji obveznost vračila stroškov iz naslova BPP v enakem znesku kot znaša odškodnina bi bila še toliko bolj v nasprotju z načeli in cilji, ki jih zasleduje in varuje Ustava. Tožnik pri tem posebej izpostavlja neskladnost takšne odločitve z načelom sorazmernosti, saj pri povračilu stroškov v enakem znesku, kot znaša celotna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi protipravnega posega v človekovo pravico do osebne svobode - protipraven odvzem prostosti, zagotovo ni podane sorazmernosti med dobrinami, in sicer pravice do povračila škode v zvezi s pravico do osebne svobode in ekonomskim interesom, ki ga z zahtevanim povračilom stroškov uveljavlja tožena stranka. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

22. Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je v predhodni sodbi v zadevi I U 741/2016-5 v 13. odstavku obrazložitve zavzelo stališče, da "je obveznost vračila sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči opredeljena glede na stanje predpisov v trenutku pridobitve pravice do brezplačne pravne pomoči." Iz te sodbe pa ni razvidno, če je, oziroma, kako je sodišče v zgornjem stališču upoštevalo ZBPP-C (Uradni list št. 19/2015, ki je že veljal v času izdaje takrat izpodbijane odločbe. ZBPP-C je namreč v prehodni določbi 29. člena določal, če se je postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, končal s pravnomočno ali nepravnomočno odločbo pred uveljavitvijo tega zakona, in je sodišče stroške postopka prisodilo v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči, se postopek izterjave sredstev, ki jih je upravičencu iz tega naslova dolžna plačati nasprotna stranka, konča po določbah ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo, 23/2008 in 15/2014 - odlUS). V konkretnem primeru je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo v zadevi II Cp 385/2014 z dne 4. 6. 2014, VII. točko prvostopenjske sodbe P 2941/2002-III z dne 12. 6. 2013 spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroške pritožbenega postopka pa je sodišče naložilo tožniku v tem upravnem sporu. To pomeni, da prehodna določba 29. člena ZBPP-C v konkretnem primeru ne pride v poštev in seveda tudi ne določa, da je treba v zadevi, kot je obravnavana, uporabiti zakon, ki je veljal v času dodelitve brezplačne pravne pomoči. 23. Tudi iz prehodne določbe 30. člena ZBPP-C ne izhaja, da bi tožena stranka morala uporabiti ZBPP (Uradni list RS, št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo, 23/2008 in 15/2014 - odlUS), ali zakon, ki je veljal v času dodelitve pomoči, kajti tožnik je uspel v postopku, v katerem mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč in tudi ni podana okoliščina, da država ni uspela izterjati sredstev za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke, saj druge stranke kot države v predmetnem postopku sploh ni bilo.

24. To pomeni, da bi tožena stranka morala pri izdaji izpodbijanega akta uporabiti tudi ZBPP-C, ki ga je sicer pravilno navedla v uvodu izpodbijane odločbe. Vendar pa dejstvo, da je tožena stranka štela, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti izvzeta iz obveznosti vračila sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, kar na podlagi ZBPP-C ne drži več, saj je po ZBPP-C izvzeta zgolj preživnina ali odškodnina za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, ni razlog, da je sodišče tožbi ugodilo. Bistvena napaka, zaradi katere je sodišče moralo tožbi ugoditi je stališče tožene stranke, da se pridobljeno premoženje do višine 4.900.00 EUR upošteva pri vračilu izplačanih sredstev. To pa je napačna razlaga ZBPP-C, kajti zakonodajalec je predpisal, da je upravičenec, ki je v sodnem postopku uspel, dolžan povrniti Republiki Sloveniji "razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona." Tožena stranka pa te razlike med stroški, ki so bili dejansko plačani za brezplačno pravno pomoč, in zneskom, ki naj bi jo povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, sploh ni ugotavljala, pri čemer iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik stroškov s strani države niti ni prejel, ampak jih je moral v pritožbenem postopku celo plačati. Ker je po jezikovni metodi določba 1. odstavka 48. člena ZBPP-C jasna v tem smislu, da gre za ugotavljanje razlike med stroški za brezplačno pravno pomoč in prejetim zneskom iz naslova stroškov postopka od nasprotne stranke, je določba 3. odstavka tega člena vezana na 1. odstavek v tem smislu, da postavlja omejitev, da se od upravičenca ne sme terjati več v omenjeni razliki med stroški postopka, kot je v postopku stranka dejansko dobila na podlagi tožbenega zahtevka. Namesto tega pa je tožena stranka primerjala stroške za brezplačno pravno pomoč in zneskom odškodnine, ki jo je tožnik prejel, in ker je bil znesek pridobljene odškodnine, za katero je tožena stranka zmotno štela, da se edino lahko upošteva, nižji od stroškov za brezplačno pravno pomoč, je nepravilno odločila, da mora povrniti celoten znesek dobljene odškodnine za nezakonit odvzem prostosti.

25. Ob tem tožena stranka tudi ni upoštevala, da njena razlaga zakona ne more biti v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave zaradi nezakonitega odvzema prostosti (1. odstavek 19. člena in 1. odstavek 26. člena Ustave), saj bi takšna razlaga in odločitev vzela praktičen pomen omenjeni ustavni pravici. Odškodnina zaradi odvzema prostosti je namreč samostojen in drug zahtevek (5. odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), kot je zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zvezi z odvzemom prostosti. Obravnavani primer je namreč specifičen, ker je za škodo v konkretnem primeru odgovorna država.

26. Ker se določba 1. odstavka 48. člena ZBPP po nedvoumni jezikovni razlagi brez dvoma nanaša na razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, ni možna drugačna razlaga, ki bi sicer morebiti bila bolj funkcionalna z vidika sistematične metode razlage ZBPP. Vendar pa stopnja primernosti ali funkcionalnosti zakonske ureditve, še posebej, ko je jezikovna razlaga zakona povsem določna, ne spada v okvir sodne presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.

27. Tožena stranka je torej nepravilno uporabila določbo 1. odstavka 48. člena ZBPP, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožnik je že na podlagi Zakona o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks (4. odstavek 10. člena ZST), zato je njegova prošnja za oprostitev plačila sodnih taks brezpredmetna in sodišču o njej ni treba posebej odločati.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

28. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.