Jedro

Četudi bi držalo s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da se tožeča stranka pozna s sodniki pristojnega sodišča, saj je njen oče odvetnik, te okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem “drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej zadevi se zavrne.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama je pri Okrožnem sodišču v A. v teku pravdni postopek zaradi plačila odškodnine. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 29.5.2008, nato pa še v pisnih vlogah z dne 9.6.2008 in 12.6.2008 zaradi poznanstva tožeče stranke s sodniki pristojnega sodišča (sin tožeče stranke je vpliven odvetnik) predlagala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Predlog ni utemeljen.

Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti pomembna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

Pomembni procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Četudi bi držalo s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da se tožeča stranka pozna s sodniki pristojnega sodišča, saj je njen oče odvetnik, te okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem “drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP. Objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, namreč v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločala krajevno in stvarno pristojno sodišče, to je Okrožno sodišče v A. Videz nepristranskosti sojenja, če obstojajo določene osebne povezave med stranko in konkretnim sodnikom, pa je mogoče zagotoviti z uporabo instituta izločitve sodnika iz 70. člena ZPP.

Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljuje prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.