Jedro

Ni mogoče reči, da je bil predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke iz neznanih razlogov večkrat zavrnjen, če je sodišče prve stopnje v skladu s 7.odst. 364.čl. ZKP v sodbi navedlo, da je obsojeni na izrecno vprašanje odgovoril, da je sposoben spremljati potek glavne obravnave in da se nikoli ni zdravil pri psihiatru, da se je na glavni obravnavi zagovarjal ustrezno ter da je na izpovedbe, ki so mu bile v škodo, takoj odreagiral in dajal pripombe, zaradi česar se prvostopnemu sodišču ni vzbudil nikakršen sum o psihičnih sposobnostih obsojenega in je zato zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.10.1997 obsojenega M.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 213. člena KZ in mu po 3. odstavku iste zakonske določbe z uporabo 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izreklo kazen 3 leta in 6 mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 28.5.1997 od 9.30 ure dalje. Po 40. členu KZ je obtožencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za dobo 10 let. Obsojencu je na podlagi 1. odstavka 96. člena KZ vzelo pridobljeno premoženjsko korist v znesku 912.828,50 SIT, sklicujoč se na 4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in odločilo, da potrebni stroški ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.3.1998 pritožbama obsojenega M.K. in njegovega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zapora znižalo na 3 leta. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodno odločbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona, tedaj razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obsojenec ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izpostavlja, da vložnik, ki resda zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter da so pri obsojencu podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost, po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zagovornikovo zahtevo zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da sta tako sodišče prve in tudi druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj v izpodbijanih odločbah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih. Za katera dejstva naj bi šlo, vložnik niti ne pove, zato je ta njegova navedba v tolikšni meri posplošena, da je ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa obsojenčev zagovornik izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni dokazalo, da je obsojenec sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, tudi ne, da je vzel tuje premične stvari in pri tem uporabil silo ter da je iz opisa dogajanja, ki so ga podale priče, vidno ravno nasprotno, izpodbija v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja ugotoviti glede vložnikovih trditev, da ni dokazano, da je obsojenec nudil oporo K.Š.-ju, da bi ta lahko preskočil 1 m visok pult, ker da gre vendarle za človeka, ki je pobegnil iz Zaporov v K. in pri tem preplezal 5 m visok zid, ušel pa tudi ljubljanskim policistom, ko so ga hoteli prijeti v živalskem vrtu, iz česar je po zagovornikovem mnenju razvidno, da ta ni potreboval nobene pomoči obsojenega M.K. ter da zato ni prav nobenih dokazov, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Prav tako pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja vložnikova navedba, da opis dejanja in ravnanje obsojenca ob storjenem dejanju "zvenijo" popolnoma drugače, kot je to ugotovljeno v izpodbijanih odločbah ter da na podlagi dokaznega postopka ni mogoče trditi, da je obsojeni M.K. storil kaznivo dejanje ropa.

Tudi s tem, ko obsojenčev zagovornik izpostavlja, da so pri obsojenem M.K. podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, zaradi česar obsojenec v času storitve kaznivega dejanja kot tudi v času sojenja ni bil prišteven, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ne drži pa vložnikova navedba, da je bil predlog obrambe za odreditev izvedenca psihiatrične stroke iz neznanih razlogov večkrat zavrnjen. Če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti, prištevnost v času storitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, se po 1. odstavku 265. člena ZKP odredi psihiatrični pregled obdolženca.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP v sodbi navedlo razloge, zakaj je predlog obsojenčevega zagovornika za postavitev izvedenca psihiatrične stroke zavrnilo. Obrazložilo je, da je obsojeni M.K. na izrecno vprašanje odgovoril, da je sposoben spremljati potek glavne obravnave in da se nikoli ni zdravil pri psihiatru, da se je na glavni obravnavi zagovarjal ustrezno ter da je na izpovedbe, ki so mu bile v škodo, takoj odreagiral in dajal pripombe. Glede navedbe vložnika, da je tudi višji državni tožilec v svojem mnenju podal predlog za dopolnitev dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedenca psihiatrične stroke, pa je ugotoviti, da to sicer drži, vendar pa je pritožbeno sodišče v razlogih zapisalo, da takemu predlogu ni sledilo, ker se prvostopenjskemu sodišču pri neposrednih vtisih, ki jih je pridobilo v zvezi z obsojenčevim obnašanjem med naroki za glavno obravnavi ni vzbudil nikakršen sum ali pomislek o psihičnih sposobnostih obsojenega M.K. Tudi v tem delu sta sodbi navedli razloge o odločilnih dejstvih, vložnikovo nestrinjanje z zavrnitvijo predloga za odreditev izvedenca psihiatrične stroke pa pomeni izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede na to, da zagovornik obsojenega M.K. tudi ni obrazložil, katero kršitev kazenskega zakona, ki jo je uveljavljal uvodoma, naj bi sodišči zagrešili, je bilo ob upoštevanju navedenih razlogov po 425. členu ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno.