Jedro

Zaradi stečaja najemodajalca, poslovnih prostorov in odprtega stečajnega postopka ter sklenjene pogodbe, delo res bilo tako, da se ga lahko opredeli kot delo za določen čas. Zato je že zgolj iz tega razloga bilo možno sklepati delovna razmerja za določen čas. Če pa se upošteva, da je tožena stranka za določen čas zaposlila delavce, ki so zaradi stečaja podjetja, po zakonu izgubili delo zaradi prenehanja delovnega razmerja, smiselno pomeni vključitev v postopek razreševanja zaposlitve presežkov (čeprav v spornem primeru ne gre za presežne delavce v smislu določil ZDR, ampak za brezposelne zaradi stečaja) delavcev drugega delodajalca, kar je osnova za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je torej bila in zato ni utemeljeno navajanje tožnika, da so bila delovna razmerja nezakonito sklepana za določen čas.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.11.1994 in 5.1.1995, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja sklenjenega za nedoločen čas, mu izplačati vse zaostale prejemke od 1.11.1994 dalje in mu povrniti odmerjene stroške postopka, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. Navajal je, da je že iz dejanskega stanja možno ugotoviti, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi. Delovno razmereje je imel pred prenehanjem sklenjeno za določen čas, kar je bilo v nasprotju z določbami 18. člena ZDR (pravilno 17. člen). Poleg tega pa je bila med družbo in sindikatom 12.11.1996 sklenjena pogodba, ki je vsem zaposlenim ohranjala delovno razmerje za nedoločen čas. To pomeni, da bi morala biti tudi tožniku ohranjena pravica do delovnega razmerja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge procesne kršitve pa je revizija samo formalno zatrjevala, vsebinsko pa jih ni opredelila. Zato revizijsko sodišče potem, ko ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno, pri čemer sta za pravilno rešitev spora v zvezi z uporabo materialnega prava pomembni samo dve vprašanji. Ali je tožena stranka v spornem obdobju sklepala s tožnikom (nepomembne so pogodbe in dogovori z drugimi delavci) delovno razmerje za določen čas v skladu z veljavnimi predpisi in zakaj je prišlo do prenehanja delovnega razmerja oziroma nepodpisa pogodbe za čas od 1.11.1994 dalje.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta obe nižji sodišči pravilno uporabili določbe 17. in 18. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). V 1. alinei prvega odstavka 17. člena je določba, da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas, če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas. V 10. alinei prvega odstavka istega člena pa je določba, da se lahko sklene delovno razmereje za določen čas, če se organizacija oziroma delodajalec vključi v postopek razreševanja zaposlitve presežkov delavcev v drugih organizacijah oziroma pri delodajalcih. Kot je zaključilo nižje sodišče v izpodbijani sodbi, je zaradi stečaja najemodajalca, poslovnih prostorov in odprtega stečajnega postopka ter sklenjene pogodbe, delo res bilo tako, da se ga lahko opredeli kot delo za določen čas. Zato je že zgolj iz tega razloga bilo možno sklepati delovna razmerja za določen čas. Če pa se upošteva, da je tožena stranka za določen čas zaposlila delavce, ki so zaradi stečaja podjetja, po zakonu izgubili delo zaradi prenehanja delovnega razmerja, smiselno pomeni vključitev v postopek razreševanja zaposlitve presežkov (čeprav v spornem primeru ne gre za presežne delavce v smislu določil ZDR, ampak za brezposelne zaradi stečaja) delavcev drugega delodajalca, kar je osnova za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Zakonska podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je torej bila in zato ni utemeljeno navajanje tožnika, da so bila delovna razmerja nezakonito sklepana za določen čas.

Iz zaključkov v izpodbijani sodbi sledi, da se tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni nadaljevalo po lastni volji, ker iz solidarnosti do drugih ni podpisal pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1.11.1994 dalje. Delovno razmerje sklenjeno za določen čas po prejšnji pogodbi mu je prenehalo 31.10.1994. Samo nepodpis pogodbe je bil razlog za to, da se delovno razmerje za določen čas, čeprav se je prej večkrat obnavljalo, ni več obnovilo, saj je tožniku pogodba o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, pa čeprav nekaj kasneje kot ostalim delavcem, bila dana v podpis. Samo s podpisom pogodbe bi si tožnik lahko še naprej zagotovil delovno razmerje za določen čas, saj ni bilo pogojev iz 18. člena ZDR, da bi se lahko štelo, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Delovno razmereje ni bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, ni pa tudi šlo za primer, ko bi delavec ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Tožena stranka je na datume pazila in po poteku pogodb z delavci znova sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Kaj se je dogajalo kasneje (16.11.1994, ko naj bi se sklepale nove pogodbe o zaposlitvi, oziroma celo 12.11.1996, ko je bila sklenjena pogodba med družbo in sindikatom), po tožnikovi odklonitvi podpisa pogodbe, in kakšne bi bile tožnikove možnosti za ohranitev delovnega razmerja, je za rešitev spornega razmerja irelevantno, tudi če ne upoštevamo, da že tako temeljijo zgolj na nedokazanih in nedokazljivih tožnikovih domnevah.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila (delna) ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).