Jedro

V drugem postopku pridobljeno izvedensko mnenje je lahko v pravdnem postopku dokaz le, če stranki s tem soglašata. Če ne, se lahko mnenje izvedenca iz drugega postopka upošteva le v okviru trditvene podlage strank.

Izvedenec ima po 1. odstavku 249. člena ZPP pravico do nagrade za opravljeno izvedensko delo. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja na to pravico izvedenca ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 28. 8. 2014 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu N.Č. odmerilo nagrado in stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja v znesku 634,80 EUR ter prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 56,18 EUR in prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 3,36 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče razveljavi prvostopenjski sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Sklep je nepravilen. Zaradi nestrokovnega pristopa izvedenca je mnenje neuporabno, zato izvedencu nagrada ne pripada. Izvedenec je sam sprejel dokazno oceno o izjavah strank in s tem posegel v delo sodišča, mnenje je polno ugibanj oziroma špekulacij. Zaključki v mnenju izvedenca Č. so v direktnem nasprotju z izvedencem M. M., zato je treba izvedenca Č. „konfrontirati“ z izvedenskim mnenjem M. Izvedenec je pristransko ocenjeval dokaze v škodo tožnika. Svoje naloge izvedenec ni opravil v skladu s pravili stroke.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 21.122,57 EUR odškodnine s pripadki in tožniku naložilo plačilo 367,13 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tudi v pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Izvedenec M. je ugotovil, da je nevarno situacijo povzročila zavarovanka tožene stranke, ki pred zavijanjem v letu preko nasprotnega voznega pasu ni pustila mimo vseh vozil, ki so vozila po tem pasu. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Idriji, s katero je bil pravnomočno ustavljen postopek o prekršku, ki je tekel zoper njega, izhaja, da se je policijska postaja strinjala z izvedenskim mnenjem M. To pomeni, da izdajatelj javne listine sam priznava, da je vsebina zapisnika nepravilna. Sodna odločba se zato ne more opreti na vsebino policijskega zapisnika. Izvedensko mnenje M. je bilo pridobljeno na zahtevo sodišča, zato je procesno veljavno in z izvedenskim mnenjem v pravdnem postopku enakovredno dokazno gradivo (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2012). Sodišče bi moralo izvesti ta dva dokazna predloga, saj bi le tako lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje. Neutemeljeno je štelo, da je njegova izpoved neverodostojna. Izvedensko mnenje dr. Č. ni izdelano v skladu s pravili stroke, je polno špekulacij in ne daje jasnih odgovorov na postavljeno vprašanje. Izvedenec je sprejel dokazno oceno o izjavah strank. Nesprejemljiva in protispisna je dokazna ocena, da naj bi po mnenju izvedenca dr. Č. motoristi vozili s hitrostjo 70 km/h. Izvedenec hitrosti ni uspel oziroma znal izračunati in bi se moral v vzdržati komentarja izjav prič in strank o hitrosti v nesreči udeleženih vozil. Ni bila naloga izvedenca, da se je ukvarjal z vprašanjem prižganega ali neprižganega smerokaza, pri čemer je popolnoma špekulativno smatral, da bi bilo logično, da je imela zavarovanka tožene stranke smerokaz prižgan. Sodišče je kršilo določila postopka. Ni se opredelilo do mnenja izvedenca M., ki je del trditvene podlage, poleg tega pa je mnenje vložil v spis kot materialni dokaz. Ves čas postopka je opozarjal, da se mnenji izvedencev M. in Č. bistveno razlikujeta in na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja dr. Č., pa sodišče kljub temu ni postavilo novega izvedenca oziroma izvedenca M. konfrontiralo z zaključki izvedenca Č., ki ga tudi ni neposredno zaslišalo. Spregledalo je zaključke Okrajnega sodišča v Idriji v postopku o prekršku. Sodišču očita tudi kršitev 8. člena ZPP, ker da ni z zadostno skrbnostjo ocenilo izvedenskega mnenja dr. Č. in druge predlagane dokaze. Ker bi moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep:

7. Izvedenec ima po prvem odstavku 249. člena ZPP pravico do nagrade za opravljeno izvedensko delo. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja na to pravico izvedenca ne vpliva. Dokaz z izvedencem je eden od dokazov in kot tak podvržen dokazni oceni sodišča (8. člen ZPP). Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in očitane pomanjkljivosti spadajo v sklop dokazne ocene, ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri izvedenine. Če je izvedensko mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke in v skladu z navodilom sodišča, je izvedencu nagrado treba priznati.(1) Izvedensko mnenje dr. Č. pa je, kot bo natančneje razvidno iz nadaljnje obrazložitve, izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke, vsebuje odgovore na vprašanja sodišča, v dopolnitvi mnenja pa je izvedenec odgovoril tudi na pripombe in pomisleke tožnika.

8. V pritožbi zoper sklep uveljavljalni razlogi torej niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

9. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je obrazložilo z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja in pojasnjuje:

10. Pravnomočnost sodnih odločb se razteza le na stranke postopka (subjektivne meje pravnomočnosti), tožena stranka pa ni bila stranka postopka Okrajnega sodišča v Idriji Pr 102/2010. Razen tega ne postanejo pravnomočne ugotovitve o dejstvih, pač pa le v izreku vsebovane odločitve. Zato, in ker je bil postopek o prekršku zoper tožnika ustavljen, pravdno sodišče pa je skladno s 14. členom ZPP vezano le na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, je treba relevantna dejstva ugotavljati z dokazi, izvedenimi v tem postopku, čeprav so dejstva navedena v obrazložitvi sodbe Okrajnega sodišča v Idriji Pr 102/2010. Sodba je le eden od dokazov in je tako kot ostali dokazi podvržena dokazni oceni. Prvostopenjsko sodišče je sodbo prekrškovnega sodišča vpogledalo in so neutemeljeni očitki, da tega dokaza ni izvedlo. Pravilno je obrazložilo, da na ugotovitve te sodbe ni vezano in mora tožnik za uspeh v tem postopku dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme.

11. Mnenje izvedenca M. M. v tej pravdi ne more služiti kot dokaz, čeprav je izvedenca angažiralo sodišče. Izdelano je bilo namreč v postopku, v katerem tožena stranka ni bila stranka, zato se o izvedeniškem mnenju ni mogla izjasniti. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2012, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da je mogoče v kazenskem postopku pridobljena izvedenska mnenja uporabiti v pravdnem postopku kot enakovredno dokazno gradivo le ob soglasju strank. Tega pa v obravnavani zadevi ni bilo. Zato se lahko mnenje izvedenca M. M. upošteva le v okviru trditvene podlage tožnika, ne pa kot dokaz.(2) Očitki sodišču o neupoštevanju dokaza z izvedeniškim mnenjem M. M., pomanjkanju dokazne ocene tega mnenja in razlogov sodbe v zvezi z njim, zato niso utemeljeni. Prav tako ne predlog tožeče stranke, da se izvedenca M. konfrontira z izvedenskim mnenjem dr. Č. Kot obrazloženo mnenje izvedenca M. ne služi kot dokaz v tem postopku, zato se izvedensko mnenje dr. Č. ne more izpodbiti z zaslišanjem M. Pravilno je ravnalo prvostopenjsko sodišče in izvedenca Č. pozvalo, da se je opredelil glede ugotovitev izvedenca M. Slednje namreč predstavljajo del trditvene podlage tožeče stranke, utemeljenost te, torej tudi ugotovitev izvedenca M., pa je moral dokazati tožnik.

12. Izvedenec N.Č. se je v svojem mnenju opredelil glede dejstev, za ugotovitev oziroma razjasnitev katerih je potrebno strokovno znanje. Očitki, da je mnenje polno špekulacij niso utemeljeni. To, kar tožeča stranka ocenjuje za špekulacije, je razlaga izvedenca glede zaključkov o posameznih dejstvih. Korektno je izvedenec navedel, da posameznih dejstev ne more ugotoviti z gotovostjo, ker zaradi pomanjkanja podatkov ne more opraviti vseh potrebnih izračunov. Zato je upoštevajoč pravila stroke in strokovne izkušnje podal svoje mnenje, kaj je najbolj verjetno. Sodišče pa je nato upoštevajoč zaključke izvedenca naredilo dokazno oceno. Izvedenec s tem, ko je upošteval izpovedbo tožnika in prič, ni naredil dokazne ocene, pač pa zaključke o dejstvih. Na podlagi napotil sodišča, ki mu je naložilo, da preuči pravdni spis z vsemi prilogami, je upošteval tudi izpovedbe tožnika in prič. Upoštevajoč izkustvena pravila in dognanja stroke, torej znanje, ki ga sodišče nima, je ugotovil, da izpovedbe v določenih delih niso verjetne. S tem ni prekoračil svojih pooblastil. V izvedeniškem mnenju je tako našlo sodišče oporo za zaključek o deloma neverodostojni izpovedbi tožnika. Izvedenec je ugotovil, da tožnik ni vozil na dovolj veliki varnostni razdalji do pred njim vozečega motorista, zato je, ko je padel ta, padel tudi tožnik in se poškodoval. Povzeti zaključki so dejstva, za ugotavljanje katerih je potrebno strokovno znanje.

13. Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je potrebno glede na določila 254. člena ZPP odstraniti tako, da se najprej zahteva dopolnitev v izvedenskega mnenja in šele če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drug izvedenec. Izvedenec dr. Č. je svoje mnenje dopolnil. Jasno in strokovno argumentirano je odgovoril na pripombe tožeče stranke ter tako odstranil vse dvome in nejasnosti. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je v celoti sledilo njegovemu mnenju. Tudi obrazložilo je zakaj (gl. točko 9. obrazložitve na strani 5 spodaj).

14. Absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, ki je pred tem pisno odgovoril na vsa strankina pravno relevantna vprašanja in pripombe, ni.(3) Ker po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni več nobenih dvomov in nejasnosti, dejstvo, da izvedenec kljub predlogu tožeče stranke ni bil zaslišan, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

15. Skladno s prvim odstavkom 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice (največ do zneska njene odgovornosti) povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec. Odškodnino je dolžna zavarovalnica plačati, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Ker je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da mu je v tej pravdi vtoževana škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanke tožene stranke, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Tudi nobene procesne kršitve, na katero je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni.

16. Tako niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbama ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe III Cp 2231/2004, II Cp 3976/2009, I Cp 4109/2011. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 739/2005. Op. št. (3): Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 414/2010.