Jedro

Stranke sporazuma o plači – trije sindikati in delodajalec – se niso dogovorile o načinu prenehanja veljavnosti sporazuma in se pri njegovi sklenitvi niso sklicevale na norme, ki urejajo kolektivna delovna razmerja. V zvezi z razvezo sporazuma je zato uporabiti določbe OZ, predvsem 112. do 115. člena. Razveza ni pravno pravilna, ker je bila naslovljena na svet delavcev, ki ni bil stranka v sporazumu. Delodajalec bi moral, ker nasprotna stranka ni pristala na spremembo sporazuma, njegovo razvezo zahtevati pred sodiščem, česar pa ni storil. Pri vmesni sodbi velja načelo, da je dovoljenost revizije v zvezi s posameznimi tožbenimi zahtevki, če gre za formalno sosporništvo, presojati glede na vsak posamezen zahtevek.

Izrek

1. V zvezi s tožniki 3. V.B., 14. M.I.B., 17. R.K., 18. A.K., 21. I.K., 22. B.K., 40. J.T., 47. K.K., 48. S.N., 74. N.P.M., 75. J.L.V., 78. G.N., 80. D.Ž., 81. J.V., 82. D.V., 83. A.T., 84. B.T., 85. M.T., 86. I.T., 87. A.Š., 88. B.S., 89. I.S., 90. P.R., 91. P.R., 92. B.R., 93. D.P., 94. T.P., 95. P.P., 96. R.P., 97. R.P., 98. A.P., 99. S.P., 101. Z.O., 102. R.M., 104. R.M., 105. G.M., 106. P.M., 107. S.L., 108. G.K., 109. M.K., 110. E.J., 111. M.G., 112. M.G., 113. N.F., 114. M.F., 115. S.Č., 116. N.Č., 117. M.C., 118. E.C., 119. R.B., 120. B.B., 121. M.B., 122. D.B., 124. O.F., 125. A.G., 126. M.H., 127. K.J., 128. V.K., 129. M.K., 130. D.L., 131. A.M., 132. N.M., 133. S.M., 134. I.N., 135. S.R., 136. B.R., 137. F.Š., 138. D.T., 139. B.V., mlajšim, 140. D.Z., 141. R.Ž., 165. Ž.L.K., 171. M.K., 173. M.L., 180. B.O., 190. Z.R., 192. F.S., 206. M.R., 209. S.T., 210. E.H., 211. B.P., 212. S.F., 215. R.V., 216. M.K., 217. L.P., 218. E.G., 219. I.Š., 224. R.T. in 225. D.V. se revizija zavrže. 2. V zvezi z drugimi tožniki se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka in stavkovni odbor sestavljen iz treh članov, ki so predstavljali dva sindikata, so v zvezi s stavkovnimi zahtevami dne 14.8.2003 sklenili sporazum, v katerem so se o vprašanjih, ki so pomembna za odločitev v tej reviziji, dogovorili: točka 2e): „ .... da se do sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe vsem delavcem, ki izvajajo delo v prostorih za izvajanje iger na srečo odobri tri delovne dni dopusta .....“ V točki 2f) je bilo dogovorjeno, „da se plače delavcev od avgusta 2003 do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe brezpogojno mesečno uskladijo s 40 % rasti plač v RS, kot je ta uradno urejena in sicer na izhodiščno vrednost točke meseca julija 2003 (728,50 SIT).“ V 3. točki je bilo dogovorjeno: „Stranke si bodo prizadevale nadaljevati pogajanja s povečano intenzivnostjo z namenom sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe najkasneje do 29.2.2004.“ (listina A2, v nadaljevanju: Sporazum). Uprava tožene stranke je dne 4.2.2004 na Svet delavcev naslovila izjavo: „Zadeva: Odstop od dela sprejetih sporazumov in ponudba začasnega sporazuma“ (v nadaljevanju: Odstop) z dodatkom „Odstop“. V 1. točki Odstopa je navedeno, da tožena stranka odstopa od točk „2e) in f) člena Sporazuma“. Iz osnovnega besedila navedenega dopisa izhaja, da se je tožena stranka odločila za odstop zaradi finančnih težav (na to kažejo pojmi v navedeni listini: „slaba finančna situacija“, „optimizacija stroškov poslovanja“, „kontrolirano zmanjšanje stroškov“, „takojšnjih ukrepov, ki bodo pripomogli k uresničevanju dolgoročne poslovne uspešnosti družbe“), zaradi česar je potrebno zmanjšati stroške, tudi stroške dela.

Tožniki so s tožbami zahtevali, da jim tožena stranka na podlagi Sporazuma, od katerega je tožena stranka samovoljno odstopila dne 4.2.2004, plača iz naslova razlike plač za meseca februar in marec 2004 zahtevane zneske. S pripravljalno vlogo z dne 22.6.2005 so tožniki spremenili (razširili) tožbene zahtevke še na plačilo zneskov od meseca aprila 2004 do aprila 2005. Tožba V.R. (ki je v uvodih sodb sodišč druge in prve stopnje še vedno naveden pod številko 92) je bila umaknjena. V navedenih sodbah ni upoštevan tožnik M.K. (naveden v uvodu pod štev. 216 te odločbe).

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da se „tožbenemu zahtevku po plačilu razlike v plači med dejansko izplačanimi plačami tožnikov in plačami, obračunanimi po sporazumu z dne 14.8.2003, ugodi“. Po izvedenem dokaznem postopku je med drugim ugotovilo, da je bil Odstop od Sporazuma finančne narave in da je bilo trajanje Sporazuma dogovorjeno v točki 2f), torej do sprejema podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP). Iz listin in iz izpovedb prič je v zvezi s trajanjem Sporazuma ugotovilo, da „je bilo v 3. točki Sporazuma določeno, da bo PKP sklenjena do 29.2.2004“ in da „potek roka, kot je zapisan, sam po sebi ne pomeni prenehanja veljavnosti sporazuma.“ Ugotovilo je tudi, da med strankama ni bilo doseženo soglasje za prenehanje veljavnosti Sporazuma. Za odstop od Sporazuma niso bile podane spremenjene okoliščine po 112. do 115. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ). Tožena stranka je v listini o odstopu od Sporazuma z dne 4.2.2004 navedla finančne razloge, ne pa dejstva, da si predstavniki sindikatov niso prizadevali za sklenitev PKP.

Sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: VDSSL) je potem, ko je to sodišče s sklepom VIII Pri 32/2007 z dne 29.3.2007 razveljavilo sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo VDSSL v novo sojenje, na seji senata pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje in ugotovilo, „da je Sporazum sklenjen do sklenitve PKP, zato z navedeno izjavo o odpovedi ne more prenehati“. Soglašalo je tudi z ugotovitvijo, „da je tožena stranka odstopila od Sporazuma na pravno nepravilen način, zato je zahtevek tožnikov po temelju utemeljen“ in da je sodišče prve stopnje „z jezikovno razlago ocenilo, da potek roka, kot je zapisan, sam po sebi ne pomeni prenehanje veljavnosti Sporazuma“. Ugotovilo je tudi, da ima Sporazum značaj akta kolektivnega dogovarjanja in zato zanj določbe OZ veljajo le podrejeno.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo „po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku“ (Uradni list RS, št. 26/99 do 73/2007, v nadaljevanju: ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče (v nadaljevanju: VS) reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in VDSSL vrne zadevo v novo sojenje in odloči o stroških revizijskega postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi naj bila v tem, ker je prišlo do nepravilne razlage Sporazuma in zaradi pomanjkljivih in protislovnih razlogov. Kršitev 362. člena v zvezi s 383. členom ZPP je podana zato, ker VDSSL ni opravilo glavne obravnave. Kršitev 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP je bila storjena zato, ker VDSSL ni navedlo razlogov za svojo sodbo. Navajala je, da je bistvena kršitev določb postopka v tem, ker VDSSL ni presodilo odločilnih pritožbenih navedb, to je, da je Sporazum prenehal veljati dne 29.2.2004 že zaradi poteka roka. VDSSL tudi ni obrazložilo, katero pravno podlago je treba uporabiti v prvi vrsti. Bistveno je vprašanje, ali je Sporazum nehal veljati dne 29.2.2004 zaradi poteka roka ali zaradi odpovedi Sporazuma (pravilno: razveze Sporazuma). Sodišče je nepravilno sklepalo, da Sporazum dne 29.4.2004 ni prenehal veljati. Ni mogoče sprejeti stališča VDSSL, da je Sporazum akt kolektivnega dogovarjanja, za katerega določbe OZ ne veljajo. Sporazum je po njegovi naravi pogodba, za katero je uporabiti določbe OZ. Zato je nepravilen sklep VDSSL, da določbe o trajanju Sporazuma niso pravno pomembne. Uporaba določb ZTPDR in ZDR/90 pokaže, da tudi v tem primeru ni mogoče izključiti določb OZ.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožečim strankam, ki na revizijo niso odgovorile.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le izjemoma, pod pogoji, ki jih določa 367. člen in zaradi razlogov, ki so določeni v 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri preizkusu izpodbijane sodbe VS po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

K sklepu: Revizija ni dovoljena v zvezi s tožniki, ki so navedeni v 1. točki izreka te odločbe.

Z isto tožbo (in s poznejšimi pripravljalnimi vlogami) je 225 tožnikov, vsak zase, zahtevalo plačilo razlike plače. Prišlo je torej do tako imenovane subjektivne kumulacije zahtevkov, za katere velja pravilo, da mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožniki so formalni sosporniki, kar pomeni, da se njihovi zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Zahtevki so sicer zahtevki iste vrste, ki pa se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). To sodišče je v številnih odločbah sprejelo stališče, da se pri formalnem sosporništvu vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (tako na primer: sklepa VIII Ips 456/2002 z dne 5.6.2003 in VIII Ips 292/2006 z dne 20.11.2007, sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10.4.2003, sodba in sklep II 456/2002 z dne 5.6.2003 in sklep II Ips 116/2003 z dne 26.2.2004). Zahtevki tožnikov, ki so navedeni v 1. točki izreka, znašajo za vsakega tožnika manj kot 4.172,26 EUR (prej 1,000.000,00 tolarjev).

V zvezi z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je bilo v številnih odločbah tega sodišča sprejeto stališče, da je odločitev, ki jo vsebuje vmesna sodba, odločitev o utemeljenosti konkretnega dajatvenega zahtevka, ki ga sicer vsebuje končna sodba. Obseg izpodbijanja in dovoljenost izrednega pravnega sredstva je zato treba presojati na enak način, kot bi ga stranke smele uveljavljati proti končni sodbi (v tem smislu na primer v sklepih: II Ips 355/2001 z dne 20.3.2002, II Ips 122/2002 z dne 21.11.2002, II Ips 350/2002 z dne 20.3.2003, II Ips 398/2004 z dne 29.12.2004, II Ips 419/2005 z dne 12.1.2006 in II Ips 520/2005 z dne 8.11.2007). Tožena stranka torej ne more izpodbijati sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tistimi zahtevki tožnikov, ki znašajo manj kot 4.172,26 EUR, ker za te zahtevke revizija ni dovoljena. VS je zato v navedenih delih revizijo zavrglo na podlagi 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP.

K sodbi: V zvezi z drugimi tožniki revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po 14. točki drugega odstavka 339. člena podana, če zaradi pomanjkljivosti, ki so v njej navedene, sodbe ni mogoče preizkusiti, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Že navedeni 371. člen ZPP revidentu naroča, da mora v reviziji navesti, kateri del pravnomočne sodbe izpodbija in za to tudi navesti razloge. Iz navedb v reviziji, kjer je navedena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tretja stran revizije), ne izhaja in v njej ni natančno obrazloženo, v čem je kršitev navedene določbe. VS zato v tem delu izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

V prvem odstavku 362. člena ZPP je določeno, da mora sodišče prve stopnje (tak položaj je imelo VDSSL v zvezi s sklepom tega sodišča VII Pri 32/2007 z dne 29.3.2007) opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V zvezi s to kršitvijo se revizija ne sklicuje na 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Opustitev sodišča je torej lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če bi takšno ravnanje sodišča lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšno, sicer nepravilno ravnanje VDSSL na zakonitost in pravilnost sodbe v glavni stvari ni vplivalo.

Tudi kršitev 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni podana, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na obe za odločitev bistveni vprašanji (obrazloženi sta v zvezi z uporabo materialnega prava), ki se nanašata na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ko je bil sklenjen Sporazum, je že veljal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, novela št. 103/2007, v nadaljevanju: ZDR), ki je v 245. členu določal prenehanje veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR/90). Navedeni člen ZDR določa, da ostanejo v veljavi določbe ZTPDR (86. in 87. člen) in ZDR/90 (112. do 119. člen), ki urejajo kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: KP). V prvem odstavku 87. člena ZTPDR je bilo določeno, da se KP sklene pisno za določen ali nedoločen čas. KP tudi določa način, postopek in primere, ko se lahko zahteva sprememba pogodbe, ter pogoje, roke in način za njeno odpoved (drugi odstavek). Po 115. členu ZDR/90 so se v KP dogovorili o izvajanju, spoštovanju kolektivnega miru, veljavnosti, ter postopku sklepanja in spreminjanja KP.

Sporazum, ki ima značaj kolektivnega akta / pogodbe (kar potrjujejo njegova vsebina, stranke in čas sklenitve – pred stavko delavcev tožene stranke), je bil dejansko sklenjen za določen čas, do sklenitve PKP, kar izhaja iz vsebine njegove 3. točke. Torej ni bil sklenjen le do 29.2.2004, torej do datuma, ki se je nanašal na sklenitev PKP, kot zmotno navaja tožena stranka v reviziji. Stranke, ki so sklenile Sporazum, se v zvezi z njegovo veljavnostjo, izpolnitvijo in prenehanjem, ne sklicujejo na norme kolektivnega delovnega prava, torej ne na splošno KP ali KP dejavnosti, na KP delodajalca ali drugi njegov splošni akt. Zaradi tega, pa tudi zato, ker je Sporazum dogovor o obveznostih tožene stranke, je prenehanje njegove veljavnosti presojati po določbah OZ.

Za pravilno uporabo materialnega prava sta glede na predmet spora in vsebino revizije bistveni dve vprašanji: ali je bil Sporazum sklenjen za določen čas – do 29.2.2004 – in je torej s tem dnem njegova veljavnost prenehala in ali je tožena stranka veljavno zahtevala njegovo razvezo.

V Sporazumu z dne 14.8.2003 ni nikjer izrecno določeno, do kdaj velja. Zato je za vprašanje o trajanju (času) veljavnosti treba upoštevati dokazne ugotovitve v izpodbijani sodbi (na katere je VS vezano na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP) in presoditi vsebino Sporazuma. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da se je datum 29.2.2004 nanašal na sklenitev kolektivne pogodbe, ni pa ga mogoče razumeti tako, da je Sporazum veljal le do navedenega datuma (10. in 11. stran obrazložitve). Sodišče druge stopnje je takšno ugotovitev sprejelo s tem, da vsebini 2. in 3. točke Sporazuma ne kažeta, da je bil ta sklenjen le do 29.2.2004. Če bi stranke želele dogovoriti trajanje veljavnosti Sporazuma do določenega datuma, bi to v njem gotovo navedle. Datum, ki bi naj bil dogovorjen za trajanje veljavnosti Sporazuma (kot zmotno trdi revident), je bil tako dejansko povezan oziroma se je nanašal na sklenitev PKP, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Na te dejanske ugotovitve je VS vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedena dokazna ugotovitev pomeni, da bi Sporazum pravno veljavno prenehal veljati le, če bi tožena stranka ponudila njegove spremembe, in bi tožeča stranka oziroma stranka iz Sporazuma na to pristala, ali če bi tožena stranka s tožbo zahtevala razvezo Sporazuma in bi v pravdi uspela.

Iz vsebine Odstopa, ki je naslovljen na Svet delavcev, torej na organ, ki ni bil stranka v Sporazumu, izhaja, da tožena stranka ne more izpolnjevati obveznosti iz Sporazuma, ker ima finančne težave. Vsebina Odstopa torej kaže, da se je tožena stranka odločila za „odstop“ zaradi spremenjenih okoliščin, kar pomeni (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), da je v tem primeru kot pravno podlago za odločitev uporabiti določbe OZ, ki urejajo razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Uporabiti je torej navedene določbe OZ, ki urejajo razvezo, ne pa določb OZ o odstopu od pogodbe (na primer zaradi neizpolnitve obveznosti, na primer 64., 67., 102. do 104. in drugi členi OZ) in tudi ne drugih določb o razvezi pogodbe (na primer 445., 526. in drugi členi OZ), določb OZ, ki urejajo odpoved pogodbe (na primer 584. člen) ali razdrtje (na primer 648. člen). V prvem odstavku 112. člena OZ je določeno, da stranka lahko zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank ..... V četrtem odstavku je določeno, da se pogodba razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. Izvedeni dokazi kažejo, da ponudba tožene stranke ni bila sprejeta, zato bi morala na podlagi petega odstavka 112. člena OZ zahtevati razvezo s tožbo. Ta določa, da v primeru, če sodišče razveže pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, naloži na zahtevo druge stranke stranki, ki je razvezo zahtevala, da povrne drugi stranki pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze pogodbe nastala. (V tem smislu je to sodišče odločilo v sodbi III Ips 8/2001 z dne 25.4.2002, podobno sodba in sklep III Ips 17/93 z dne 7.4.1993, in sodbe III Ips 12/96 z dne 20.6.1996, III Ips 477/96 z dne 9.4.1998, III Ips 124/98 z dne 9.3.2000 in III Ips 59/2002 z dne 5.12.2002). Tega tožena stranka ni storila in tega tudi ne zatrjuje. Tudi zato niso bili podani pogoji za razvezo Sporazuma. Razveza Sporazuma ne more imeti pravnih učinkov tudi zato, ker je bila podana organu, ki ni bil stranka v Sporazumu.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere VS pazi po uradni dolžnosti, je sodišče za tiste tožnike, katerih tožbeni zahtevki presegajo znesek določen v drugem odstavku 367. člena ZPP, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, v zvezi z drugimi tožniki pa jo je zavrglo.

Določbe ZTPDR je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.