Jedro

Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti glede na to, da o tem, zakaj računov, ki se nahajajo med dokazi ni upoštevalo, nima prav nobenih razlogov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. opr.št. Ig z dne 05.12.2002 v 1. točki izreka za znesek 510.976,20 SIT in v 3.točki izreka za stroške postopka v znesku 13.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 05.12.2002 in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 510.976,20 SIT od 21.12.2002 dalje do plačila. Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 173.675,00 SIT z zamudnimi obrestmi kot jih določa zakon, od 31.03.2004 do plačila, v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi poudarja, da tožeča stranka v obravnavani pravdi uveljavlja plačilo neplačanih zneskov premij raznih zavarovanj po policah premoženjskega zavarovanja, ki jih je sklenil dolžnik kot samostojni podjetnik in iz neplačanega dela premije iz avtomobilskega zavarovanja nosilca samostojne dejavnosti. Uveljavlja pa tudi natekle zamudne obresti. Skupna vsota dolgovanega zneska tako znaša 510.976,20 SIT, na kolikor je bil modificiran v nastali pravdi tožbeni zahtevek. Tožnica je svoje zahtevke dokumentirala kot običajno s policami, oziroma tekom pravde še z računi, ki pa očitno, zaradi napačnega naslavljanja vlog ali iz drugega neznanega vzroka niso prispeli na pravo mesto, to je v sodni pravdni spis. V nobenem primeru sklenitve zavarovanja ni bil za prejemanje gotovine pooblaščen zastopnik tožnice, sedaj pokojni E.M., saj tako plačevanje sploh ni bilo dogovorjeno in je člen 906/2 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) treba zato pravilno tolmačiti. Zastopniku so bila pooblastila omejena. Sicer pa je na vseh policah določeno, da se premija plačuje v skladu z določili dogovora o paketnem zavarovanju, na AO polici pa je klavzula o plačilu s čeki. Tak način plačevanja ni bil uspešen, čeprav je bil dolžniku znan kot obvezen način plačevanja. Dokazovanje s pričami, da je plačilo prejel pokojni E.M. bi moralo zato biti za sodišče nemerodajno. Pa tudi če bi kdorkoli, ki je nepooblaščen prejel plačilo dolžnika, tako plačilo, predvsem če ni realizirano do kraja, ne more razbremeniti obveznosti. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja s pravimi merili. Tožeča stranka je na ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi reagirala tako, da je sodišču predložila listine, kot so dolžniku poslani računi, vendar je šele na zadnjem naroku sodišče ugotovilo in se izjasnilo, da v spisu ni računov. To dejstvo pa je bilo sodišču dovolj, da je sodbo naslonilo na nemerodajne izjave prič, ki jih je predlagal toženec in zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, čeprav tožnica ni prejela plačanih premij za sklenjena zavarovanja. Kakršnokoli vsestransko zaupanje toženca, ki ga je gojil do zastopnika, za tožnico nič ne pomeni, toženca pa ne more razbremeniti obveznosti do tožnice. Sicer pa je sodišče razpolagalo z dovolj dokumenti s strani tožnice, s pričevanjem priče A.P., kljub temu pa je dejansko stanje že a priori napačno ocenilo, ko je prezrlo navedbe tožnice in predlagane dokaze (račune) po tožnici, ki pa so se nekje izgubili. Sodišče ni opozorilo tožnice o manjkajočih listinskih dokazih, ki pa so bili citirani v pripravljalni vlogi. Sodba pa tudi očita tožnici, da ni dovolj zanesljivo izkazala podrobnosti dogovora o paketnem zavarovanju zlasti pa, da ni dokazala, da ji toženec dejansko ni plačal svojih obveznosti. To pa tudi kaže na nerazčiščeno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je v tem primeru svoje terjatve skušala dokazati z listinami, kot je edino pravilno, toženec pa je skušal dokazati domnevno plačilo s pričami, od katerih ni nobena imela niti enega potrdila o vplačanih zneskih s strani toženca. Tožnica tudi ni v postopku ničesar predložila sodišču v nasprotju z določilom 2. in 3.odst. 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodišče v tej pravdi ni odigralo svoje vloge.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta ključni ugotovitvi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke dejstvo, da tožeča stranka ni izkazala utemeljenosti svojega zahtevka, saj računov, na katere se je sicer sklicevala v dokaznem postopku ni predložila, pri čemer iz samih zavarovalnih polic ni moglo ugotoviti, kako je zaračunavala obroke, v koliko obrokih bi moral toženec plačati premije, na kakšne zneske so se glasili računi in kdaj so zapadli posamezni obroki v plačilo; poleg tega pa tudi, čeprav je na njej dokazno breme, ni dokazala, da toženec dejansko ni plačal svojih obveznosti. Prav ima sicer sodišče prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme glede temelja in višine obveznosti. Tudi smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, kot jo je razumeti iz obrazložitve sodbe, da je tožeča stranka s predložitvijo zavarovalnih polic temelj svojega zahtevka izkazala, na podlagi teh dokazil pa ni bilo mogoče ugotoviti višine zahtevka načeloma drži. V sodbi nepojasnjeno pa ostaja dejstvo, na katerega se pritožba izrecno sklicuje, da je tožnica že v fazi izvršilnega postopka podala dokazni predlog z vpogledom v račune. Sodišče naj bi šele na zadnjem naroku ugotovilo in se izjasnilo, da v spisu teh računov ni. Ti računi pa so zavedeni v spisu kot priloge A 97 do A 104. To pa dejansko pomeni, da so bili sodišču predloženi. Zato pa se je bilo sodišče dolžno o njih tudi opredeliti. Glede na zapis na naroku z dne 31.03.2004 (listovna št. 68 spisa) bi bilo dejansko razumeti, da je te račune v spis vložila tožeča stranka na tem zadnjem naroku. Sodišče prve stopnje pa je glede dokazov, ki so bili predloženi na tem naroku navedlo le, da dogovora o paketnem zavarovanju (ki je zaveden kot priloga A 96) ni upoštevalo, ker naj bi bil predložen v nasprotju z določili 2. in 3. odst. 286.čl. ZPP, medtem, ko računov sploh ne omenja. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je tožeča stranka prekludirana tudi glede teh dokazov, bi se moralo o tem opredeliti. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja na določila 285.čl. ZPP, ki so kljub eventualni maksimi še vedno v veljavi. Po tej določbi ZPP je namreč predsednik senata dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva na primeren način skrbeti za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. To pa pomeni, da je ob takem stanju sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti glede na to, da o tem, zakaj računov, ki se nahajajo med dokazi ni upoštevalo nima prav nobenih razlogov. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže, da toženec dejansko ni plačal svojih obveznosti. Dokazno breme, da je svojo obveznost poravnala je na toženi in ne na tožeči stranki, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Pri nadaljnjem obravnavanju pa naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do računov, ki se v dokaznem gradivu navajajo ter z upoštevanjem, da je dokazno breme, da je svojo obveznost poravnala na toženi stranki, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.