Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni krajevno pristojno, ker imata obe toženi stranki sedež v Portorožu, kjer so bile sklenjene vse pogodbe o zaposlitvi, delo pa se je opravljalo na ladji in se v nobenem primeru ni moglo opravljati na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tem sporu in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje Delovnemu sodišču v Kopru.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugovor krajevne pristojnosti kot neutemeljen zavrne ter odloči, da je podana krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se je prvostopenjsko sodišče nepravilno izreklo za krajevno nepristojno, saj je v obravnavani zadevi tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi povračila škode, ki mu je nastala kot posledica neplačevanja prispevkov, v višini razlike med pokojnino, do katere je upravičen in med pokojnino, ki jo dejansko prejema. ZPP v 52. členu določa, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Ker je tožniku škodljiva posledica nastala v obliki škode zaradi prenizko odmerjene pokojnine, je podana krajevna pristojnost po kraju, kjer ima tožnik stalno prebivališče. Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo citirane določbe ZPP in se nepravilno izreklo za krajevno nepristojno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji ugovora tožene stranke o krajevni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča pravilno uporabilo določbe ZPP ter določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami - ZDSS-1), ki kot specialni predpis velja za postopek v individualnih delovnih sporih. Krajevna pristojnost v individualnih delovnih sporih je določena v 8. členu ZDSS-1. Po določbi je za odločanje v teh sporih, če je tožeča stranka delavec, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da za odločanje v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni krajevno pristojno, ker imata obe toženi stranki sedež v Portorožu, kjer so bile sklenjene vse pogodbe o zaposlitvi, delo pa se je opravljalo na ladji in se v nobenem primeru ni moglo opravljati na območju Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

V obravnavanem primeru tožnik v individualnem delovnem sporu zahteva od tožene stranke (delodajalca) odškodnino zaradi povračila škode, ki mu je nastala kot posledica neplačevanja prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, v višini razlike med pokojnino, do katere je upravičen (oz. bi bil upravičen, če bi bili plačani višji prispevki) in med pokojnino, ki jo dejansko prejema. Kadar gre za individualni delovni spor zaradi plačila odškodnine, za določitev krajevne pristojnosti ne veljajo posebne določbe ZPP o pristojnosti v odškodninskih sporih, to je 52. člen ZPP, na katerega se sklicuje pritožba, ampak specialni predpis – citirani 8. člen ZDSS-1. To izhaja iz splošnega pravila o razmerju med splošnim in posebnim zakonom, ki je izrecno opredeljeno tudi v 19. členu ZDSS-1. Po tej določbi, ki ureja pravila postopka, se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev o krajevni nepristojnosti oprlo na citirano določbo 8. člena ZDSS-1. Stališče pritožbe, ki se zavzema za uporabo 52. člena ZPP v obravnavanem individualnem delovnem sporu, je glede na navedeno napačno.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).