Jedro

Argument, da zaslišanje priče ni potrebno, očitno ne vzdrži, saj je sodišče istočasno za razjasnitev dejanskega stanja dokazno upoštevalo in vrednotilo njeno predhodno izjavo.

Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za opustitev neposrednega zaslišanja. Pričin položaj se je kasneje v postopku bistveno spremenil, ko je sodišče zoper njo izdalo zavrnilno sodbo in bi posledično v predmetnem kazenskem postopku, ki je še vedno tekel zoper obsojenca, lahko nastopala v vlogi privilegirane priče. Položaj obdolženca se pomembno razlikuje od položaja (privilegirane) priče, pri čemer je v prvi vrsti treba upoštevati vsebino pravnega pouka, ki pripada obdolžencu in privilegirani priči.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja pranja denarja po drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po drugem odstavku 241. člena KZ-1 in po drugem odstavku 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 določilo kazen dve leti in deset mesecev zapora ter stransko denarno kazen 500 dnevnih zneskov, to je 50.000,00 EUR. Za drugo kaznivo dejanje mu je po drugem odstavku 245. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 54. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen 500 dnevnih zneskov, to je 50.000,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 241. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo prejeto nedovoljeno denarno nagrado v višini 101.300,00 EUR ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbam obsojenca, njegovega zagovornika in obsojenčevega brata B. B. ter tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da je iz opisa kaznivega dejanja pranja denarja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 izpustilo v drugi vrstici navedeno besedo "zahteval", za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1 pa je določeno kazen znižalo na eno leto in enajst mesecev zapora. Ob upoštevanju nespremenjene določene stranske denarne kazni ter nespremenjene določene kazni za kaznivo dejanje pranja denarja je nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 500 dnevnih zneskov, to je 50.000,00 EUR. V preostalem delu je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Vrhovno sodišče po več poskusih vročanja, na do tedaj znane naslove, obsojencu odgovora ni uspelo vročiti.

B.

6. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je sodišče oprlo sodbo na izjavo obsojenčevega sina C. C., ki jo je slednji podal zaslišan kot soobdolženec v fazi preiskave, ne da bi ga po tem, ko je bil zoper njega postopek ustavljen, zaslišalo kot pričo, kar je v postopku predlagala obramba. S tem, ko je državni tožilec obtožbo zoper obsojenčevega sina umaknil, bi v primeru zaslišanja na glavni obravnavi ta dobil status privilegirane priče. Sodišče je uporabilo njegovo izjavo, ki jo je podal v svojo obrambo, kljub kasnejšemu statusu privilegirane priče in to v škodo obsojencu, ne da bi ga zaslišalo kot pričo in predhodno opozorilo, da kot privilegirana priča ni dolžan ničesar izjavljati.

7. Iz podatkov kazenskega spisa izhajajo naslednje procesno relevantne okoliščine: - predmetni kazenski postopek se je sprva vodil zoper A. A. in njegovega sina C. C.; - obdolženi C. C. je svoj zagovor podal v preiskavi dne 5. 10. 2016, na naroku za glavno obravnavo 8. 3. 2021 pa se ni zagovarjal; - sodišče je na glavni obravnavi prebralo zagovor C. C., ki ga je podal v preiskavi, in zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 30. 11. 2015 iz predkazenskega postopka. Ob branju sta bila navzoča obsojeni A. A. in njegov zagovornik; - državni tožilec je 1. 9. 2021 umaknil obtožbo zoper C. C., sodišče pa je 8. 9. 2021 zoper njega izdalo zavrnilno sodbo, ki je istega dne postala pravnomočna; - obsojenčev zagovornik je dne 21. 3. 2022 predlagal, da se C. C. v postopku zoper obsojenega A. A. zasliši kot pričo, kar je sodišče zavrnilo.

_Izhodiščno glede zatrjevanih kršitev_

8. Vrhovno sodišče najprej zavrača sklicevanje vložnika na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana samo, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Pregled zapisnikov o zaslišanju C. C. namreč pokaže, da je bil slednji, tako v predkazenskem postopku pred policijo kot v kazenskem postopku pred preiskovalno sodnico in kasneje na glavni obravnavi, vedno poučen o pravicah in pravnih jamstvih, ki veljajo za zaslišanje osumljenca oziroma obdolženca - torej skladno s procesnim položajem, ki ga je tedaj imel. Zapisniki o njegovem zaslišanju posledično ne predstavljajo nedovoljenega dokaza v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni razloga za njihovo izločitev iz spisa.

9. Očitki zahteve, ki jih mora Vrhovno sodišče presojati celovito, se po navedenem smiselno zožijo na zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo pravice obsojenca do zaslišanja obremenilne priče in v povezavi s spremembo procesnega položaja C. C. Vrhovno sodišče se je zato osredotočilo na presojo te kršitve.

_O pravici do zaslišanja obremenilne priče_

10. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič (29. člen Ustave RS v zvezi s točko (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah - EKČP) obdolžencem v kazenskem postopku zagotavlja, da se seznanijo z obremenilnimi izjavami in v zvezi z njimi zaslišujejo njihovega avtorja bodisi takrat, ko so bile izjave dane, bodisi pozneje v postopku.1 Namen pravice je, da se obrambi omogoči vplivanje na izid postopka tako, da učinkovito preizkusi za obdolženca obremenilne izjave. Obramba ima načeloma možnost, da doseže navzočnost avtorja obremenilne izjave pred sodiščem in ga preko postavljanja vprašanj o odločilnih dejstvih primera sooči s svojo verzijo dogodkov, oziroma na druge načine s postavljanjem vprašanj preizkusi njegovo zanesljivost in verodostojnost. V središču navedenega jamstva je torej pravica obdolženca, da preizkusi verodostojnost in zanesljivost obremenilnih izjav tako, da se mu omogoči ustno zasliševanje njihovega avtorja v svoji navzočnosti.2

11. Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave, mora tako skladno z EKČP in z ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njihovega avtorja.3 Sodišče lahko breme utemeljevanja naloži obrambi le tedaj, kadar ta zahteva zaslišanje razbremenilnih prič ali izvedbo drugega (razbremenilnega) dokaza, ne pa tudi tedaj, kadar gre za obremenilne priče.4 Obdolženec mora imeti vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten.5 _Zavrnitev predloga za zaslišanje C. C._

12. Obsojenčev zagovornik je dne 21. 3. 2022 podal dokazni predlog za zaslišanje obsojenčevega sina C. C. Utemeljil ga je z navedbami, da se bo preverilo, zakaj je bil določen znesek nakazan na njegov račun, zaslišalo pa bi se ga tudi glede tega, ali je sam kot študent opravljal kakšna dela za družbi X. in Y. 13. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo pritožbeno sodišče, je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da že iz obsojenčevega zagovora, izpovedbe D. D. in ostalih zaslišanih uslužbencev družbe X. skladno izhaja, da C. C. sploh ne poznajo. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov je zato njegovo zaslišanje nepotrebno, saj ne bi moglo omajati dokazne ocene, da kot študent ni opravljal nobenih del za navedeni družbi in da inkriminirana nakazila predstavljajo nedovoljene denarne nagrade za obsojenca.

14. Ta argument, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da zaslišanje C. C. ni potrebno, očitno ne vzdrži, saj je sodišče istočasno za razjasnitev dejanskega stanja dokazno upoštevalo in vrednotilo njegovo predhodno izjavo, ki jo je podal kot osumljenec v predkazenskem postopku oziroma kot soobdolženec v fazi preiskave. V njej je med drugim govoril o tem, da je na svoj transakcijski račun pri švicarski banki prejel sredstva družbe Y. ter da je denar z računa dvignil in ga predal svojemu očetu (obsojencu), kar je sodišče v obremenilni smeri za obsojenca uporabilo v razlogih sodbe (npr. točki 131 in 171 prvostopenjske sodbe). S takšnim postopanjem je torej sodišče dejansko sporočilo, da ni dokaz tisti, ki bi bil nepotreben, temveč je nepotrebna njegova neposredna izvedba, kar pa mimo opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 340. člena ZKP ni dovoljeno.

15. Z uporabo predhodne izjave C. C., ne da bi slednjega neposredno zaslišalo, je sodišče kršilo 340. člen ZKP, kar je v okoliščinah konkretnega primera treba povezati tudi s pravico obsojenca do zaslišanja obremenilne priče. Izjava tedaj soobdolženega C. C. je bila namreč za obsojenca nedvomno obremenilna, hkrati pa se je nanašala na pravno pomembno dejstvo - to je na obtožbeni očitek iz opisa dejanja, da je obsojenec nedovoljene nagrade sprejemal na bančni račun svojega sina. Pri vrednotenju dokaznega predloga obrambe, naj se slednjega zasliši, so zato upoštevna merila za uresničevanje pravice do soočenja in postavljanja vprašanj avtorju obremenilne izjave.

16. Sodobna praksa ESČP6 v primerih, kadar obdolženec ni imel možnosti zaslišanja obremenilne osebe, narekuje medsebojno povezano presojo treh kriterijev, s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

17. Presoja navedenih izhodišč v obravnavani zadevi pokaže, da sodišče prve stopnje, upoštevajoč predvsem njegov procesni status, ni imelo nobenega razloga za opustitev neposrednega zaslišanja C. C. Zagovor, na katerega se opira izpodbijana sodba, je namreč slednji podal v statusu soobdolženca, pri čemer Vrhovno sodišče ne spregleda, da je imel obsojenec v fazi preiskave možnost prisostvovati njegovemu zaslišanju in mu tedaj kot soobdolžencu postavljati vprašanja. Vendar pa se je njegov položaj kasneje v postopku bistveno spremenil, ko je sodišče zoper njega izdalo zavrnilno sodbo in bi posledično v predmetnem kazenskem postopku, ki je še vedno tekel zoper obsojenca, lahko nastopal v vlogi privilegirane priče. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče spremembo procesnega položaja C. C. ustrezno prepoznalo, Vrhovno sodišče pa jo ocenjuje kot ključno za presojo v obravnavani zadevi.

18. Položaj obdolženca se namreč pomembno razlikuje od položaja (privilegirane) priče, pri čemer je v prvi vrsti treba upoštevati vsebino pravnega pouka, ki pripada obdolžencu in privilegirani priči. Obdolžencu se pri zaslišanju pojasni, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za njegovo obdolžitev. Pouči se ga o pravici do molka in o privilegiju zoper samoobtožbo, ki se nanaša tudi na njegove bližnje. Če se bo zagovarjal, se mu mora omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, ter da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (5. člen ZKP). Obdolženec torej glede na pravni pouk in privilegij zoper samoobtožbo, ki mu ga zagotavlja že Ustava RS v 4. alineji 29. člena, ni dolžan priznati kaznivega dejanja oziroma ni dolžan po resnici povedati vsega, kar ve o zadevi. Hkrati je življenjsko pričakovati, da je tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja in se odloči za pričanje, praviloma nagnjen k razbremenjevanju. Povedano še zlasti velja v primerih, ko se storitev kaznivega dejanja očita več soobdolžencem. Tedaj bo vsak od soobdolžencev lahko imel interes, da z namenom samo-razbremenitve izpoveduje v škodo drugega soobdolženca. Tega ni mogoče izključiti niti v primeru, ko so soobdolženci bližnji sorodniki. V takšnem primeru namreč pravni pouk obdolžencu, da ni dolžan obremenjevati svojih bližnjih sorodnikov, lahko pomeni, da bo s tem obremenil sebe. Privilegirana priča pa v skladu z določbo 236. člena ZKP ni dolžna odgovarjati na nobeno vprašanje oziroma lahko pričanje odkloni, ne da bi za to morala pojasnjevati razloge. Dovolj je, da sodišču pojasni sorodstveno razmerje z obdolžencem. Če se za pričanje odloči, pa je priča, ki je v nasprotju z obdolžencem ne bremenijo tveganja kazenskega pregona, dolžna izpovedati po resnici.

19. Za presojo v obravnavanem primeru zato ne more biti odločilno, da je obsojenec imel možnost zasliševanja C. C. kot soobdolženca, saj mu sodišče te možnosti ni dalo kasneje, ko bi bil C. C. lahko zaslišan v povsem drugačnem procesnem položaju, to je kot privilegirana priča. Ker je torej v konkretni zadevi med kazenskim postopkom prišlo do spremembe procesnega položaja soobdolženca v privilegirano pričo, bi se morala v takšni procesni situaciji - ob tem, da se obremenilni zagovor tedaj soobdolženca nanaša na očitke, ki po opisu kaznivega dejanja bremenijo obsojenca, ter glede na predlog obrambe, po katerem bi C. C. kot priča izpovedoval prav o teh očitkih - z vidika poštenega postopka zagotoviti tudi pravica do zaslišanja obremenilne priče. Sodišče prve stopnje bi zato predlagano pričo C. C. moralo zaslišati in obsojencu s tem dati možnost neposrednega soočenja z njo, preden je na njeno, v svojstvu obdolženega podano (obremenilno) izjavo, oprlo izpodbijano sodbo.

20. Pravnomočna sodba se torej opira na zagovor soobdolženca, ki ga obsojenčeva obramba med postopkom ni imela priložnosti neposredno zaslišati kot priče, čeprav bi mu sodišče takšno možnost lahko zagotovilo. Od odločitve C. C., ali se bo kot privilegirana priča poslužil pravne dobrote pri pričanju zoper svojega očeta, pa bi bilo nadalje odvisno, ali bi obsojenec možnost njegovega neposrednega zaslišanja lahko uresničil. Ne glede na nadaljnje ugotovitve, da obremenilna izjava ni bila edini oziroma ključni dokaz, in ne glede na druge možnosti uravnoteženja slabšega položaja obrambe (na primer z zasliševanjem C. C. kot soobdolženca ali z izpodbijanjem verodostojnosti drugih, vsebinsko podobnih dokazov, kot je SMS sporočilo), je takšna opustitev možnosti neposrednega zaslišanja obremenilne priče vodila v zaključek, da izvedenega postopka ni mogoče oceniti kot poštenega.

21. Zaradi kršitve pravice obsojenca do obrambe in, širše, njegove pravice do poštenega sojenja, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. C.

22. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je bila v okoliščinah konkretnega primera prekršena pravica obsojenca (zdaj: obdolženca) do obrambe, zahtevi za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426.člena ZKP). Pri tem se do ostalih očitkov zahteve, ki so zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe v tej fazi postopka postali brezpredmetni, v obrazložitvi ni posebej opredeljevalo.

23. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju kot pričo zaslišati C. C. ter nato pri izdaji sodbe upoštevati merila, ki jih za pošteno sojenje določa ustaljena (ustavno)sodna praksa glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič.

24. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Zanjo so glasovali vrhovni sodnik in sodnici Barbara Zobec, mag. Aleksander Karakaš in dr. Dunja Jadek Pensa.

1 Tako že odločbi Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in Up-719/03-18 z dne 9. 3. 2006, med novejšimi na primer Up-697/21-21 z dne 16. 2. 2023 in Up-674/19-18 z dne 15. 6. 2023. 2 Odločba US RS Up-697/21-21 z dne 16. 2. 2023. 3 Odločba US RS Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, 21. točka obrazložitve. 4 Npr. odločba Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge. 6 Sodbe ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, Seton proti Združenemu kraljestvu, Dimović proti Srbiji, T. K. proti Litvi in Schatschaschwili proti Nemčiji; sodbi VS RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019 (točka 24 obrazložitve) in I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 (točka 12 obrazložitve).