Jedro

Sodišče druge stopnje preizkusi izpodbijano sodbo glede uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (člen 363 tč. 1 in 2), ki nista obrazložena, le v obsegu, ki ga določata 1. in 2. tč. 1. odst. 376. člena ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega I. Š. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 20.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po čl. 165/I KZ RS, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba dve leti, v plačilo pa so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka. Sodišče je oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 353 ZKP pritožil obtoženčev zagovornik in predlagal, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo. V ugotovitev, da je bil obtoženec v posesti ukradenih gum, ne more biti upoštevnega dvoma, saj jih je oškodovanec z vso zanesljivostjo prepoznal kot svoje in tudi povedal, po katerih značilnostih.

Pritožbeno zatrjevanje, da je bila ena od gum na tovornem avtomobilu obtoženca znamke Sava-Orion, medtem ko iz zapisnika o zaseženih predmetih izhaja, da sta bili zaseženi dve gumi Sava-Semperit, ne upošteva pojasnila oškodovanca, da gre za gumo znamke Sava-Semperit tipa Orion. Nenazadnje je treba opozoriti, da obtoženec od samega začetka ni oporekal temu, da sta bili dve gumi na njegovem tovornjaku last oškodovanca, trdil je le, da ju je kupil od nekega neznanca. Tak zagovor je ovrglo prvostopno sodišče z izpovedbo I. U. na podlagi katere je utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec tisti, ki si je avtomobilski gumi prilastil. Pomota I. U. glede avtomobila in obtoženca, ki ga je videl na kraju dejanja, je izključena, saj je parkirni prostor, kjer je videl obtoženca in njegov avtomobil osvetljen, da ni šlo za pomoto, pa se je izkazalo kasneje, ko sta oškodovancu zmanjkali dve gumi, ki sta bili nato najdeni pri obtožencu. V nasprotju s tem pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi J. Z., ki naj bi popravljal obtoženčev avtomobil prav v času, ko ga je videl I. U. Svojo presojo v zvezi s tem prvostopno sodišče utemeljeno opira na razlike med izpovedbo navedene priče in izjavami obtoženca kot tudi z oceno, da je izpovedba sama po sebi neprepričljiva, saj v njej priča govori o času popravila avtomobila izpred enega leta, ne da bi imela o tem kakršnokoli zabeležko ali da bi pojasnila, kako da si je tako dobro zapomnila čas popravila prav tega avtomobila. Okoliščina, da ni bilo ugotovljeno, kje so kolesni obroči, ne more omajati izvedenih zaključkov prvostopnega sodišča, z njimi je lahko obtoženec storil karkoli, jih lahko med drugim tudi odvrgel, saj jih vsekakor za svoje vozilo ni potreboval, ker jih je že imel. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ocenilo, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na takšni podlagi pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Uveljavljanih pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožnik ne obrazlaga, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tej smeri preizkušalo le v okviru, ki ga določa čl. 376 ZKP, pri tem preizkusu navedenih kršitev ni zasledilo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je neutemeljena tudi pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji. Za dejanje, ki je bilo izvršeno z dokajšnjo mero drznosti je prvostopno sodišče izreklo pogojno obsodbo in v njej odmerilo ustrezno kazen ob upoštevanju vrednosti predmeta kaznivega dejanja, v takšni sankciji je prišlo dovolj do izraza, da obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan in ne pride v poštev izrek kakršnekoli milejše sankcije.

Iz navedenega sledi, da pritožba v celoti ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu z določilom čl. 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določilu čl. 98/I in 101 ZKP, povprečnina je bila pri tem odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer obtoženca.