Jedro

Tožnikove navedbe so premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in so nenatančne do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., rojen ... 1985 v kraju ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Tožniku je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod in pogoj, če v roku iz 2. točke izreka ne zapusti določenega območja, se jo odstrani, določila pa mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije in na določeno drugo področje v Evroipi za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 27. 1. 2022 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ob podaji druge prošnje za mednarodno ni izkazal svoje identitete. Tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik med drugim pol leta nahajal v Zvezni republiki Nemčiji. Nato ga je nemški pristojni organ vrnil nazaj v Slovenijo. Njegova ciljna država je bila Nemčija. V Nemčiji se je predstavil z imenom A. A. Po narodnosti je Berber, je neporočen, musliman. Končal je 9 let osnovne šole v istem kraju. Povedal je, da je bil dvakrat vrnjen v Slovenijo, in sicer iz Švice in Nemčije. V Alžiriji ima starše, 3 sestre in brata. Rekel je, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, vendar je nadalje dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v Švici in Nemčiji. Obakrat je Slovenijo zapustil zaradi dela, saj tukaj ni mogoče dobiti službe. To je njegov razlog, da je odšel. V Švici in Nemčiji je službo sicer dobil, vendar ga je obakrat ujela policija in vrnila nazaj v Slovenijo. V Alžiriji naj bi imel težave z Arabci, saj je Berber in zato ne more dobiti dela. Povedal je, da imajo Berberi na splošno težave z Arabci. Delal je v proizvodnji avtomobilskih delov, vendar so tovarno zaprli. Takrat se je odločil zapustiti izvorno državo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je na prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 17. 6. 2020 dejal, da je državo zapustil, ker mu nekdo ni plačal, je pojasnil, da se mu je to zgodilo po zaprtju tovarne. Takrat naj bi delal občasna dela v gradbeništvu ampak ni bil plačan.

3. Uradna oseba je prosilca seznanila, da je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 Ljudsko demokratično republiko Alžirijo (v nadaljevanju: Alžirijo) uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da mu je ime Kheiredine, piše se Tahraoui. Na vprašanje uradne osebe, ali je kontaktiral koga v Alžiriji, da bi mu poslal osebne dokumente, je rekel, da tega še ni storil, vendar bo. Nadalje je prosilec povedal, da je musliman, zaključil je srednjo šolo, to je 12 let z maturo. Dve leti je delal v avtomobilski tovarni, izdeloval je avtomobilske dele, s čimer je zaslužil 150 EUR mesečno, kar ni bilo dovolj za preživetje. Dve leti je delal v gradbeništvu kot pomožni delavec, s čimer je zaslužil približno 100 EUR na mesec. Po tem je zapustil svojo izvorno državo. Vse življenje je živel v Alžiriji, v kraju Alžir z družino, to je s starši. Alžirijo je zapustil, ker ima probleme z Arabci, ki ga želijo ubiti. Problemi so nastali zaradi zemlje, ki se nahaja v kraju Boumerdas v Alžiriji. Od Alžira je to oddaljeno približno 100 kilometrov. Problemi med Arabci in Amazighi (Berberi) so običajni, zato ga želijo ubiti. Njegove težave so nastale zaradi kmetijskih zemljišč, ki ne pripadajo nikomur. Problemi so nastali na obeh straneh, on sam pa je bil v tej zmedi samo prisoten. Gre za zelo stare probleme, ki se vlečejo že iz preteklosti, ker je veliko Arabcev in plemenskih skupin. Policija se ne vmešava, saj so to problemi že iz zgodovinskih časov. Gre za zemljo za katero se mora boriti, zato ima probleme. Vsak se bori za svoj del zemlje, Arabci za svoj del, Berberi pa za svoj del. On sam je bil prisoten pri več prepirih in poskusili so ga ubiti, ker je poznana oseba v pretepih, ki se dogajajo dnevno. Policija ne posreduje, ker je veliko ljudi udeleženih. Prosilec je povedal, da se pretepajo dnevno, in sicer po službi. Na vprašanje uradne osebe, zakaj tega problema ni omenjal ne na prvi, ne na drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, je prosilec dejal, da je na obeh prošnjah povedal, da je Berber in da imam probleme z Arabci. On osebno je imel težave zaradi zemlje, katera je po njegovem mnenju last njegovih prednikov, dedkov. Arabci živijo na teh zemljiščih. Ko ga napadejo, se mora boriti. Prosilec je rekel, da on osebno živi na tej zemlji. Ob soočenju uradne osebe, da je pred tem dejal, da živi v Alžiru, ki je 100 kilometrov stran od zemljišč, je rekel, da živi v Alžiru, ki je samo 100 kilometrov stran, in da je vsak dan hodil na kmetijska zemljišča. V pretepih je utrpel poškodbo glave, zato ima brazgotino na levi strani obraza. V bolnišnici je bil en mesec. Za njegovo poškodbo ni nihče odgovarjal. Omenil je, da ni bilo nobenega ključnega dogodka, ampak ni nikoli vedel, kdo ga bo ubil. Takšno mnenje ima zaradi omenjenih problemov. To se mu dogaja že vse življenje, gre za krvno maščevanje. Na vprašanje uradne osebe, kako to, da ga potem niso že ubili, če so ga res želeli ubiti, je rekel, da je bil poškodovan in da je srečen, da je še živ. Preseliti v kakšen drug kraj znotraj Alžirije, se ni poskušal, saj ne glede na to, kje bi bil, bi živel v strahu, da bi ga kdo želel ubiti. Prosilec je Alžirijo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, kar je povedal ob podaji prošnje ter zaradi problemov. Ciljna država mu je bila Nemčija. Dokazov, da opisani spopadi res potekajo dnevno, nima. Povedal je, da je splošno znano, da nastajajo problemi med Arabci in Berberi. Poskusil si je legalno urediti vizum za Evropo oziroma Nemčijo, vendar so ga zavrnili brez pojasnil. Tukaj si želi delati. Pooblaščenka ga je vprašala, kaj mu kot Berberu pomeni zemlja in prosilec je rekel, da je to njegova zemlja, zemlja prednikov, dedka, očeta. Na vprašanje, ali ima še kakšne druge težave z Arabci, je prosilec povedal, da se Arabci ne razumejo z Berberi, da ni nekega soglasja, sporazumevanja, saj gre za zgodovinske nesporazume.

4. Tožena stranka nadaljuje, da iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je prosilec prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil dne 17. 6. 2020. Na prvi prošnji je prosilec navajal iste podatke, vendar je bil takrat rojen v kraju Alžir. Rekel je, da govori tudi francoski jezik. Delal je pri obrtniku in sicer tri leta, to je od 2015 do 2018, v mestu Alžir, kot zidar ter eno leto, to je leta 2010, v mestu Alžir, kot orodjar. Dejal je, da bo počakal do konca postopka mednarodne zaščite v Sloveniji. Ciljne države ni imel, želel si je priti v Evropo. Potni list je izgubil v Turčiji. V Alžiriji je pustil osebno izkaznico in vozniško dovoljenje. Glede razlogov, zaradi katerih se ne more vrniti v Alžirijo, je izpovedal, da je v Alžiriji revščina in da ni mogel dobiti službe. To so bile edine njegove težave, ki jih je navedel. Kot konkretni dogodek je navedel to, da mu od leta 2018 delodajalec ni plačal, zato se je odločil zapustiti državo. Drugo delo je iskal, vendar ga ni našel. Če bi dobil boljšo zaposlitev, bi ostal v Alžiriji.

5. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec na vprašanja uradne osebe sicer odgovarjal tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da so bile prosilčeve izpovedi v postopku pred pristojnim organom nekonsistentne in kontradiktorne. Na določeno vprašanje se je tudi izmikal odgovoru, zato je morala uradna oseba svoje vprašanje ponoviti. Pri oceni iskrenosti prosilca je nemogoče spregledati, da prosilec svoj poglavitni razlog za zapustitev države navaja spor zaradi zemlje, kar izhaja iz osebnega razgovora, v svoji drugi prošnji pa je navajal, da ima ekonomske težave, ker je Berber, medtem, ko je v prvi prošnji navajal, da ima samo ekonomske težave, ker mu nekdo ni plačal. Spreminjanje izjav prosilca glede razloga zapustitve izvorne države definitivno ne pomeni, da je prosilec iskren. Če pa prosilec ni iskren, pristojni organ ne more potrditi, da se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje.

6. Prosilec je bil večkrat pozvan k dostavi kakršnihkoli dokazil, bodisi tistih, ki bi izkazovali njegovo identiteto, bodisi tistih, ki bi podkrepili njegovo pričanje o dogodkih, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pristojni organ ne more mimo tega, da prosilec kljub pozivom uradne osebe in zagotovil, da bo priložil dokazila v postopku mednarodne zaščite, ni dostavil nobenih dokazov oziroma dokumentov, ki bi izkazovali njegovo identiteto, saj ni kontaktiral nobenega v Alžirijo, čeprav je sprva zatrjeval, da to lahko stori in da bo dokumente poskusil pridobiti.

7. Problemi naj bi se pričeli že z njegovim dedkom, zato bi bilo razumno pričakovati, da bi priskrbel kakšen zemljiški izpisek lastništva njegove družine, sliko, ko je delal na zemlji ali je to počel kakšen njegov družinski član, bolniški list, ko je utrpel poškodbe na obrazu ali karkoli podobnega, kar bi lahko povezali z njegovim zemljiškimi težavami v Alžiriji. Prosilec je sicer na osebnem razgovoru na vprašanje, ali ima kakšne dokaze za svoje trditve, odgovoril zelo skopo, da "nič nima", vendar pristojni organ takim navedbam težko sledi. Prosilec ravno tako ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj do dneva izdaje odločbe ni dostavil nobenega dokaza, zato pristojni organ zaključuje, da prosilec dokazov ni predložil brez utemeljenega razloga.

8. Ob odsotnosti listinskih dokazov, s katerimi bi prosilec utemeljil strah pred preganjanjem v izvorni državi, so njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj njegove izjave, v resničnost katerih pa pristojni organ, zaradi razlogov, predstavljenih v nadaljevanju, dvomi. Pri opisu razlogov, zaradi katerega naj bi bil primoran zapustiti izvorno državo, je prosilec podal že prej omenjeno temeljno neskladje. Pristojni organ opozarja, da je bil prosilec opozorjen, da je kriva izpovedba v postopku mednarodne zaščite kazniva. Kljub temu je navajal neskladnosti znotraj osebnega razgovora, na drugi prošnji ter na svoji prvi prošnji, ki jih tožena stranka vsako posebej navaja v izpodbijanem aktu.

9. Prosilec je trdil, da ima v Alžiriji ekonomske težave, kar izhaja iz njegovih navedb v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je svoje navedbe spremenil, in sicer je trdil, da je imel težave z Arabci, saj je bil z njimi v sporu zaradi zemlje - omenjal je, da je bilo to "nekakšno krvno maščevanje". Nasprotno od tega je ob podaji druge prošnje rekel, da je imel težave z Arabci, ker je Berber in ne more dobiti dela, ob podaji prve prošnje pa je rekel, da je v Alžiriji revščina, saj zato ni mogel dobiti službe. Na obeh prošnjah ni imel ničesar za dodati, ko je bil na koncu povprašan, ali je izpovedal vse.

10. Če bi bilo krvno maščevanje zaradi spora v povezavi z zemljo resnično, bi ga po stališču pristojnega organa vsaj z besedo omenil tudi pri podaji prve in druge prošnje. Prosilec pa ne pretepanja z Arabci zaradi zemlje (čeprav naj bi trajalo več let vsakodnevno) in ne z njim povezanega krvnega maščevanja ni niti omenil, zato pristojni organ ne sprejema za verjetno, da so se dogodki resnično odvijali tako, kot jih je predstavil prosilec in posledično tudi ne sprejema za verjetnega sam obstoj zatrjevanega krvnega maščevanja. Gre namreč za preveč resen in dolgotrajen dogodek oziroma pojav, da bi ga prosilec pozabil omeniti. Tudi, ko je bil prosilec soočen s kontradiktornimi razlogi zapustitve Alžirije, je podal samo pavšalen odgovor "da saj je prej rekel isto”, vendar navedeno ne drži, kar je pristojni organ že pojasnil. 11. Nadalje je prosilec najprej navedel, da je rojen v kraju ... (druga prošnja, vprašanje 4 ter osebni razgovor, kjer je navedel svoje osebne podatke), na prvi prošnji pa je dejal, da je bil rojen v mestu Alžir (vprašanje 5). Prosilec več kot očitno ni konsistentno navedel niti tako preprostega podatka, kot je kraj rojstva.

12. Na osebnem razgovoru je prosilec trdil, da je dve leti delal v avtomobilski tovarni, izdeloval je avtomobilske dele, s čimer je zaslužil 150 EUR mesečno, kar ni bilo dovolj za preživetje in dve leti je delal v gradbeništvu, kot pomožni delavec, s čimer je zaslužil približno 100 EUR na mesec. Omenil je občasna dela v gradbeništvu brez plačila. V drugi prošnji je dejal, da je delal v proizvodnji avtomobilskih delov, vendar so tovarno zaprli leta 2017, medtem ko je v prvi prošnji dejal, da je delal pri obrtniku in sicer tri leta, 2015 - 2018, v mestu Alžir, kot zidar ter eno leto, to je leta 2010, v mestu Alžir, kot orodjar. Od leta 2018 mu delodajalec ni plačal, zato se je odločil zapustiti državo. Drugo delo je iskal, vendar ga ni našel. Ko je delal v Alžiriji je zaslužil približno 150 EUR.

13. Glede drugih jezikov, ki jih zna, je na osebnem razgovoru navajal, da govori samo arabski jezik, to je materni jezik, in na dodatno vprašanje uradne osebe, ali res govori samo arabski jezik, je prosilec temu pritrdil. Na podaji druge prošnje je navedel, da zna še berbersko, pri podaji prve prošnje pa je navedel, da govori berbersko in francosko. To še bolj omaja njegovo verodostojnost izjav glede zatrjevanih težav v povezavi z berbersko narodnostjo. Ravno dejstvo, da je prosilec enkrat navedel, da berbersko govori, drugič je pa to dejstvo v celoti zanikal, daje pristojnemu organu podlago za ugotovitev, da prosilec glede svoje narodnosti ne podaja verodostojnih izjav. Dejstvo, ali prosilec govori nek jezik ali ne, je namreč preprosto življenjsko dejstvo, ki bi ga prosilec v primeru, če bi govoril resnico, vedno izpovedal enako.

14. Prosilec je rekel, da živi v Alžiru, potem pa, da je živel na zemlji, ki je 100 kilometrov stran od Alžira. Tega, da je prišlo do nesporazuma in da je s tem prosilec mislil, da je dnevno hodil na oddaljeno zemljo in se tam pretepal z Arabci (kakor je prosilec skušal pojasniti svoje kontradiktorne izjave, ko je bil z njimi soočen), pristojni organ ne sprejema za verjetno, saj je le malo verjetno, da je delal v službi in vsak dan 100 kilometrov stran obiskoval svojo zemljo ter se na njej pretepal. Prosilec omenjenih okoliščin ni prepričljivo pojasnil, torej je še dodatno omajal verodostojnost svojih izjav glede zatrjevanega krvnega maščevanja.

15. Prosilec je izpostavil, da v pogostih pretepih policija ni sodelovala, ker je udeleženih veliko ljudi. V bolnišnici je bil en mesec in ni priskrbel dokazila, tudi nihče za njegovo poškodbo ni odgovarjal. Pristojni organ navedenim pojasnilom prosilca ne more verjeti. Policija ukrepa v postopkih, za katere je pristojna, ne glede na število ljudi, ki so udeleženi. To, da policija ni posredovala, ker je v pretep bilo udeleženih veliko ljudi, je po mnenju pristojnega organa docela neprepričljivo.

16. Prosilec je izpostavil, da ima že vse življenje ima probleme s krvnim maščevanjem, državo pa je zapustil v začetku leta 2018. Vendar ostali člani družine še vedno živijo v Alžiriji. Če bi bil obstoj krvnega maščevanja resničen, bi bilo izjemno neverjetno, da se nikoli nikomur od prosilčeve družine v primeru resničnosti dogodkov ni nič zgodilo.

17. Prosilec je povedal, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da ga ne bi vrnili v BiH, poleg tega je dejal, da če bi dobil boljšo zaposlitev, bi ostal v Alžiriji. Torej je sam rekel, da če bi imel boljšo zaposlitev, bi ostal v Alžiriji. S to izjavo izkazuje, da se ni bal živeti v Alžiriji. Če bi bilo res karkoli od tega, kar je navajal na osebnem razgovoru (krvno maščevanje, pretepi, grožnje), po mnenju pristojnega organa vrnitve v izvorno državo nikoli ne bi omenjal kot opcijo niti v primeru boljšega zaslužka.

18. Prosilec je na drugi prošnji povedal, da si poti do ciljne države ni poskušal urediti legalno, saj meni, da ne bi dobil vizuma, na osebnem razgovoru pa je navedel, da je poskusil legalno pridobiti vizum za Nemčijo, ampak je bil zavrnjen brez pojasnil. 19. Prosilec glede na vse navedene izjave več kot očitno zavestno in namerno spreminja zgodbo glede vzroka in razloga za zapustitev izvorne države. Prosilčeve izjave so neskladne in nasprotujoče si (celo glede samega razloga za zapustitev izvorne države) in zato tudi niso verjetne.

20. Pristojni organ, njegove zgodbe oziroma razlog zapustitve izvorne države, ki ga je izpostavil na osebnem razgovoru, to je krvno maščevanje zaradi zemlje, ne more sprejeti kot verodostojne. Poglavitni razlog zapustitve države, kot ga je izpostavil na osebnem razgovoru (zatrjevano krvno maščevanje), se ne sklada z izjavo, da bi ostal v Alžiriji, če bi imel bolje plačano delo. Iz vseh izjav je razvidno, da je razlog zapustitve države vezan na prosilčev slab prihodek. Če bi prosilec bil res preganjan in bi resnično potreboval zaščito, bi nedvomno vsakič, ko bi bil vprašan o razlogih, navajal enako in do neskladij v njegovih izjavah ne bi prihajalo.

21. Prosilec je bil z vsemi kontradiktornostmi in nasprotji soočen, a prepričljivega pojasnila ni podal, ampak se je zapletal v nove laži, saj je odvrnil samo "_To sem že povedal_", ali... "_Prej sem povedal enako_", čeprav je iz zapisnika prošenj očitno, da temu ni bilo tako. Pristojni organ na tem mestu pripominja, da je ob odsotnosti konkretne listinske dokumentacije, s katero bi si prosilec zagotovil podporo trditvam o individualni ogroženosti, edino dokazno sredstvo v postopku zgolj njegova izjava. Skladnost in verodostojnost izjav, ob odsotnosti dokazov, je ključnega pomena za ugotovitev resničnosti navedenih dejstev in okoliščin, pri čemer se poleg prosilčevih dejanj presojajo izjave, podane pred vložitvijo prošnje in med celotnim postopkom pridobitve mednarodne zaščite.

22. Zaradi tega je organ prišel do zaključka, da prosilec ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav. Pristojni organ prosilčevih navedb ni preverjal v informacijah o izvorni državi, saj prosilec s podajanjem kontradiktornih in zavajajočih izjav glede najbolj pomembnega elementa prošnje (zatrjevanega razloga preganjanja) ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom glede katerega pristojni organ prosilcu ne verjame (in svojo odločitev tudi obrazloži), namreč ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve pristojnega organa. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in v sodbi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, kjer se je postavilo na stališče, da "_če subjektivni element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oz. ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja_".

23. Prosilec tudi ni navedel nobenega razloga, zakaj v državah, ki jih je na svoji poti prečkal, ni zaprosil za mednarodno zaščito.

24. Prosilec je težave v svoji državi utemeljeval tudi s svojo narodnostjo, zaradi česar jih je potrebno obravnavati v sklopu presoje statusa begunca. Vendar pa pristojni organ pripominja, da so bile njegove izjave pavšalne, neprepričljive, nekonsistentne in nemalokrat nasprotujoče si, zaradi česar ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da so se dogodki zgodili na način, kakor jih je predstavil. Prosilec je rojen dne 8. 8. 1985, v tem času je že obstajal zemljiški spor z Arabci, saj je v postopku mednarodne zaščite na osebnem razgovoru navajal, da gre za krvno maščevanje zaradi spora zaradi zemlje, še preden se je rodil - šlo je za spor njegovih daljnih prednikov. Prosilec je v izvorni državi živel relativno normalno življenje, saj jo je zapustil šele v začetku leta 2018. Če bi bil prosilec dejansko ogrožen s strani Arabcev, ne bi živel tam vse do leta 2018. Če je šlo resnično za spor njegovih daljnih prednikov, je izjemno neprepričljivo, da zaradi omenjenega spora ni imel težav nihče od moških članov njegove družine, ki še vedno živijo v izvorni državi (in se jim nič ni zgodilo). Kot je pristojni organ že izpostavil, vsak pretep sam po sebi še ni krvno maščevanje. Dejstvo, da prosilec ni vpleten v krvno maščevanje, pa po mnenju pristojnega organa potrjuje tudi dejstvo, da ga prosilec kljub zatrjevani resnosti in dolgoletnem obstoju dogodkov ne ob podaji prve in ne ob podaji druge prošnje ni omenil niti z besedo.

25. To, da mu delodajalec ni plačal, samo po sebi ne izkazuje preganjanja zaradi berberske narodnosti. Navsezadnje pa bi se lahko prosilec pritožil na sodišče in legalno izterjal dolg, pa tega ni storil iz neznanega razloga. Ničesar ni poskušal storiti, da bi težavo rešil, ampak je rajši zapustil Alžirijo in poiskal delo drugje v Evropi. Tudi Slovenijo je samovoljno zapustil, in to kar dvakrat, zaradi istega razloga, ker tukaj ni našel dela. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčevih navedb, da je bil žrtev groženj s strani Arabcev zaradi svoje berberske narodnosti, ni mogoče obravnavati kot dejanje preteklega preganjanja.

26. Tudi iz drugih okoliščin ni mogoče sprejeti za verjetno, da je bil prosilec v izvorni državi kakorkoli preganjan ali onemogočan kot Berber. Prosilec je imel več služb, možnost izobraževanja, imel je tudi osebni dokument, saj je šel legalno v Turčijo in možnost potovanj oziroma prostega gibanja po državi in izven njenih meja. Nenazadnje pa je prosilec večkrat tudi priznal, da se njemu osebno v izvorni državi ni zgodilo nič posebnega, na podlagi česar vsekakor ni mogoče potrditi obstoja kakršnihkoli dejanj preteklega preganjanja, izvorna država Alžirija pa ne more predstavljati subjekta preganjanja, saj je za prosilca relativno dobro poskrbela.

27. Ravno tako pa po stališču pristojnega organa ni mogoče kot dejanja preteklega preganjanja šteti grožnje neznancev, za katere ne ve niti tega, zakaj so mu grozili. Pristojni organ pa tudi zaradi tega ne more utemeljeno zaključiti, da prosilca Alžirija ne bi zaščitila oziroma, da mu ne bi nudila potrebne pomoči. Pristojni organ zaradi izkazanih kontradiktornosti prosilčevim navedbam ne more slediti in obenem zaključuje, da v konkretnem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je bil prosilec v izvorni državi podvržen preteklemu preganjanju oziroma da bo v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen prihodnjemu preganjanju. Glede na navedeno, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 28. Kar pa zadeva subsidiarno zaščito, tožena stranka pravi, da je navedbe prosilca v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, oziroma se v to državo ne more vrniti, presojalo že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Upoštevaje dejstvo, da prosilec ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna nuditi zaščite ter prosilčevo spreminjanje in neskladno navajanje izjav, pristojni organ ne more z gotovostjo sprejeti, da je prosilec že bil podvržen resni škodi v izvorni državi, kakor tudi, da bo z njo soočen, ko se tja vrne.

29. V tožbi tožnik pravi, da odločitev ni pravilna. Na podlagi 21. člena ZMZ-1 v postopkih mednarodne zaščite za dokaze ni potrebno, da se predložijo. Zato očitki tožene stranke, dani tožniku, ne morejo biti podlaga za odločitev. Tožena stranka se v zvezi s tem tudi ni prepričala, ali v Alžiru sploh poznajo zemljiško knjigo in ali v bolnicah izdajajo odpustnice. Poleg tega tožena stranka tožniku še očita, da so tožnikove izjave neskladne, pri tem pa tožena stranka spregleda, da je bil s tožnikom opravljen le en osebni razgovor, prošnje pa so praviloma kratke, ker se predvideva, da bodo utemeljeni razlogi podani na osebnem razgovoru. Tožnik je tekom postopka jasno izpovedal, da se je zaradi poškodbe, ki jo je dobil v pretepu, mesec dni zdravil v bolnici. Za pretepe je tožnik izpovedal, da gre za stalne pretepe za zemljo, in sicer med Arabci in Berberi. Tožena stranka je v zvezi s tem dogodkom iskala le zemljiškoknjižni izpisek in odpustnico iz bolnice, pri tem pa se ni prepričala, ali tožnik te dokaze sploh lahko pridobi. Enomesečno zdravljenje, katerega posledica je brazgotina, o kateri se je uradna oseba prepričala na osebnem razgovoru dne 3. 2. 2022 (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru) in stalni pretepi, do katerih prihaja med Arabci in Berberi, v katerih pa policija ne posreduje, so gotovo dejstva, na podlagi katerih bi morala tožena stranka pridobiti informacije iz izvorne države. Iz odločbe Ustavnega sodišča U1292/09 z dne 20.10.2011 izhaja, da je mogoče izjave prosilca glede nevarnosti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju preveriti le tako, da pristojni organ v presojo vključi tudi podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec moral vrniti. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

30. V odgovoru tožena stranka pravi, da mora tožnik predložiti dokaze v postopku mednarodne zaščite, in ker jih ni predložil je morala tožena stranka pri odločitvi upoštevati, kar je bilo navedeno v tretjem odstavku 21. člena. Tožnik se za potrebno dokumentacijo ni niti potrudil po svojih zmožnostih, saj ni niti poskusil nobenega kontaktirati v Alžirijo, čeprav je večkrat zatrdil, da bo to storil. Tožnik po lastni krivdi ni uspel pridobiti dokazil, kljub večkratnemu pozivu in opominjanju uradne osebe, koliko so dokazila za postopek mednarodne zaščite pomembna. Toženi stranki se ne zdi smiselno, da bi določila dodatni osebni razgovor, saj je imel tožnik že pri enem dovolj časa, da bi bolj konkretiziral zgodbo in jo podrobneje opredelil. Tožnikova izpoved ne bi smela biti kontradiktorna. Poleg tega je imel tožnik pred osebnim razgovorom dovolj časa, da se je nanj pripravil. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka v izvorni državi preveriti informacije, ki jih je v zvezi s svojim položajem podal tožnik, tožena stranka opozarja, da mora v skladu s prvim odstavkom 119. člena ZMZ-1 vse osebne podatke prosilcev varovati zlasti pred organi njihove izvorne države. S takšno določbo je toženi stranki preprečeno kakršnokoli poizvedovanje v izvorni državi. Prvenstveno je tožnik je tisti, ki mora izkazati obstoj zatrjevanih težav, kar pa mu z neprepričljivimi izjavami ni uspelo. Glede tožbenih navedb, da se je tožena stranka neupravičeno odločila, da ne bo preverjala informacijah o izvorni državi, tožena stranka pojasnjuje, da je predpogoj za preverjanje informacij to, da oseba poda verodostojno in prepričljivo izpoved glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Informacije o izvorni državi namreč ne morejo korigirati neprepričljivih in neskladnih izjav, zato v takšnih primerih preverjanje informacij ni potrebno, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi utemeljila, zakaj ni preverjala informacije o izvorni državi.

Tožba ni utemeljena.

31. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ampak bo v nadaljevanju naredilo glavne poudarke in nekaj popravkov v povezavi z obrazložitvijo tožene stranke.

32. V predmetni zadevi ne gre zgolj za to, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik očitno preveč neprepričljivo navajal določena dejstva glede krvnega maščevanja, ampak gre v prvi vrsti za to, da iz tožnikovih navedb, ki so dokumentirane v spisu iz dveh postopkov za mednarodno zaščito, nikjer ni razvidno, da bi lahko šlo v njegovi izvorni državi za nek konkretiziran spor med dvema družinama, plemenoma ali klanoma z elementi maščevanja zaradi medsebojnega fizičnega obračunavanja med pripadniki omejene (krvno ali kako drugače povezane) skupine v povezavi z zemljiškim sporom, ki bi ga bilo mogoče povezati s podlago za preganjanje, kot je krvno maščevanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini.

33. Kar zadeva možnost preganjanja na podlagi pripadnosti določeni etnični skupini, to je preganjanje Berberov s strani Arabcev, kar naj bi bil razlog za tožnikov strah pred vrnitvijo v Alžirijo, pa sodišče tudi lahko potrdi zakonitost dokazne ocene tožen stranke v tem smislu, da tožnik očitno ni izkazal, da bi bil v izvorni državi preganjan, ker je Berber. Tudi s tega vidika se sodišče lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke o tožnikove preveliki neprepričljivosti. Tožnik namreč v tožbi ne pojasnjuje in ne odpravlja nobene od nekonsistentnosti, ki jih je tožena stranka jasno izpostavila v izpodbijanem aktu, pri čemer pa so bistvene naslednje nekonsistentnosti oziroma elementi neprepričljivosti:

34. Tožena stranka se sklicuje na to, da tožnik ne v prvi prošnji z dne 17. 6. 2020 in ne v drugi prošnji z dne 27. 1. 2022, ko je bil vrnjen v Slovenijo po dublinskem postopku, ni omenil kakšnega krvnega maščevanja ali spora glede zemlje, ampak je to na pavšalen način storil šele na osebnem razgovoru v drugem postopku dne 3. 2. 2022. To je pomembna notranja nekonsistentnost, ki je eden od treh temeljnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ko je ob prvem prihodu v Slovenijo na list papirja v angleščini izrazil namero, zakaj prosi za azil, je napisal, da želi azil, ker v domači deželi ne more najti dela. Čeprav naj bi spori v zvezi z zemljo nastali še preden se je rodil, se je tožena stranka upravičeno oprla tudi na to, da za nobenega drugega družinskega člana, ki živi v Alžiriji, tožnik ni dejal, da naj bi bil žrtev sporov; ko pa je pojasnjeval nekonsistentnost glede tega, kje je živel, je povedal, da sicer dela v Alžiru, a da gre vsak dan po delu v 100 kilometrov oddaljeni predel na njegovo zemljo, kjer prihaja do pretepov. Tožena stranka je tudi tehtno izpostavila njegovo navedbo, če bi dobil boljšo zaposlitev, bi živel v Alžiriji, kar se tudi ne ujema z njegovim zatrjevanim strahom pred preganjanjem. Ti, ki naj bi mu grozili, jih ni poznal, ni vedel, kdo so; poleg tega se je tožena stranka oprla tudi na okoliščino, da je Slovenijo dvakrat samovoljno zapustil. Tožena stranka je pravilno ugotovila njegovo neprepričljivost tudi v tem, da je sprva dejal, da govori samo arabsko, kasneje pa je povedal, da govori tudi berbersko in francosko. Vse navedeno, kar spada v okvir prvega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, je dovolj za celovito in zakonito dokazno oceno, da tožnik v upravnem postopku ni izkazal, da bi imel zahtevek glede preganjanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen.

35. Nadalje v zadevi tudi ni nepomembno, da tožnik ni predložil nobene listine, ki bi vsaj kazala na to, da ima tožnik spor v zvezi z nekim zemljiščem, ki je približno 100 kilometrov oddaljeno od Alžira, in se nahaja na ozemlju, kjer prihaja do fizičnega obračunavanja med Arabci in Berberi; niti ni predložil nobene listine, ki bi kazala na njegovo iskanje pomoči v bolnišnici zaradi fizičnih poškodb, čeprav je v postopku navajal, da bo poskušal pridobiti kakršne koli listine. Niti dokumentov o njegovi identiteti ni pridobil iz Alžirije in ni navedel kakršnih koli razlogov, zakaj jih ne more pridobiti. To ima vpliv na tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je na verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik. Predložitev omenjenih listin sicer res ni nujen pogoj za uspešno prošnjo; vsekakor ni mogoče od njega zahtevati, da bi pridobil zemljiško knjižni izpisek iz Alžirije, v tem namreč tožena stranka pretirava. Vendar tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik bi lahko sam predložil vsaj kakšno informacijo o predelu Alžirije, kjer naj bi imel zemljo, in kjer prihaja do sporov, ki so morda dokumentirani, kar bi dokazno oceno tožene stranke postavilo pod vprašaj oziroma dvom. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, s katerim bi v upravnem sporu pojasnjeval nekonsistentnosti ali pavšalnosti v njegovi izpovedbi.

36. Sodišče pa se ne more pridružiti oceni tožene stranke glede neverodostojnosti v tistem delu, poleg že omenjenega zemljiško knjižnega izpiska, kjer tožena stranka pravi, da bi policija prav gotovo posredovala, če bi šlo za množične pretepe in da bi se tožnik lahko legalno pritožil na sodišče in bi izterjal dolg svojega delodajalca. Za taka predvidevanja tožena stranka ni imela nobene podlage v podatkih v spisu, saj ne pozna razmer delovanja policije in sodstva v Alžiriji. Vendar pa kljub temu pretiranemu predvidevanju oziroma špekuliranju, je dokazna ocena tožene stranke dovolj zanesljiva, da ji sodišče v preostalem delu lahko sledi in je ne bo ponavljalo.

37. Sodišče tudi popravlja utemeljitev tožene stranke v treh elementih glede uporabe materialnega prava in dokaznih pravil. Ker je tožena stranka pravilno ugotovila, da so tožnikove navedbe premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in da so tudi nenatančne, do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje,1 oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju,2 ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen,3 ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev. Ugotavljanje zmožnosti zaščite v državi izvora pride v poštev, če je nevarnost preganjanja ugotovljena. V konkretnem primeru pa tožnik te nevarnosti očitno ni izkazal. Ob tem tožena stranka v zvezi z subsidiarno zaščito napačno uporablja dokazni standard "gotovosti" glede resne škode, kar glede na navedeno, ni pravilen dokazni standard iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1, vendar to ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega akta v konkretnem primeru. Ključni, v tej sodbi izpostavljeni argumenti tožene stranke glede pogojev za status begunca, pridejo namreč v poštev tudi pri zavrnitvi prošnje z vidika subsidiarne zaščite.

38. Sodišče popravlja utemeljitev tožene stranke tudi v tem, da ko tožnik nima zahtevka v zvezi s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar velja tudi v konkretnem primeru, tožena stranka nima obveznosti stroge ocene tveganja, ki bi morala pridobiti in narediti analizo informacij o relevantnem stanju v izvorni državi. Utemeljitev tožene stranke je treba torej popraviti v tem smislu, da ne zaradi tega, ker je tožena stranka ugotovila, da so tožnikove navedbe nekonsistentne oziroma neverodostojne, ampak zaradi tega, ker so bile tožnikove navedbe do tolikšne mere neverjetne, da tožnik ni imel zahtevka, ki ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki ni bilo treba ugotavljati in preverjati informacij o izvorni državi glede zatrjevanih zemljiških sporov med Arabci in Berberi. Poleg tega še posebej ne drži argument tožene stranke, da iz razloga, ker mora varovati osebne podatke tožnika pred izvorno državo, tožena stranka ni smela ugotavljati stanja v izvorni državi. To seveda ne drži, kajti ugotavljanje in preverjanje informacij o stanju v izvorni državi bi bilo potrebno, če bi tožnik imel zahtevek, ki ne bi bil očitno neutemeljen.

39. Tožnik je bil zaslišan v upravnem postopku dne 27. 1. 2022. Zaslišanje je takrat trajalo 40 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 10 minut. Tožnik je bil kratek in jedrnat v odgovorih, takšna so bila tudi vprašanja, vendar je tožnik izpostavil samo iskanje dela. Nato je bil opravljen še osebni razgovor, ki je trajal 35 minut in branje zapisnika dodatnih 20 minut. Prisotna je bila tudi pooblaščenka PIC. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo v upravnem postopku. Tudi po opravljenem osebnem razgovoru je imel tožnik več kot 1 mesec časa do izdaje odločbe, da bi še kaj predložil v postopku. V tožbi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Zato je sodišče odločilo brez zaslišanja tožnika.

40. Pri tem je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine4 in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.5 Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer: - Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;6 - omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;7 - obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;8 - kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;9 - v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;10 - iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.11

41. V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

42. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,12 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

43. Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno_"13 oziroma da "_tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../_.14 S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.15

44. Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (_mutatis mutandis_) v zadevi _Moussa Sacko_ se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

45. Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP16 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.17

46. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30. 3 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91. 4 Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 5 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 6 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 7 Ibid. odst. 41. 8 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 9 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačen interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14). 10 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 11 Ibid. odst. 49. 12 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 13 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 14 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 15 Ibid. odst. 58-59. 16 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 17 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.