Jedro

Ob pomanjkanju nasprotnih oziroma pojasnjevalnih tožbenih trditev je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik postopek za azil zlorablja, saj je šele štiri dni po bivanju v Centru za tujce, ko je čakal na odstranitev iz države, napisal prošnjo za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po njegovi presoji tožena stranka pravilno sklepala, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je oprla svoje sklepanje na podatka poročil, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in povzema. Vsa poročila so aktualna in tožnik v tožbi podatkov, ki jih tožena stranka iz poročil povzema, ne izpodbija in tudi ne navaja ničesar drugega oziroma nasprotnega. Tožnik v tožbi ne izpodbija sklepanja tožene stranke, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tožnik navaja, da so mu Albanci očitali, da se z njimi ni boril proti Srbom, vendar takšno nadlegovanje tudi po presoji sodišča prve stopnje ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. Preganjanje je namreč trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države in zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora takšno preganjanje izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere nadlegovanj, kot jih je doživel tožnik. Sodišče prve stopnje se tako strinja z razlago pojma preganjanja, kot ga je že opredelila tožena stranka. Tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje prav tako pravilno povzema Direktivo Sveta Evropske unije, št. 2004/83/EC, ki v 9. členu opredeljuje pojme dejanja preganjanja. Tožnik v tožbi očita, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pri tem ne navaja nobenih podrobnosti, navedb ali pa dokazov v zvezi z razlogom, s katerim utemeljuje svojo prošnjo za azil. Prav tako ne ugovarja poročilom, ki jih je pridobila tožena stranka in iz katerih izhaja, da so se od leta 1999 dalje razmere na Kosovu spremenile, da so ustanovljene državne strukture, kot so policija, pravosodje, pravni sistem itd.. Na območju Kosova deluje tudi 1200 lokalnih in mednarodnih nevladnih organizacij. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zato pravilno ocenila, da razlog, ki ga tožnik navaja kot razlog za prošnjo za azil, ni takšen, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogroženega v primeru vrnitve. Zato je tudi njegov strah pred preganjanjem objektivno neutemeljen in tudi zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki ga povzema tožena stranka in je uveljavljan v azilnih postopkih. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev in da s tem postopek zlorablja. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik vrnjen iz Italije in da je navedel ekonomski razlog za svoj vstop v Italijo. Obravnavan je bil tako pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, nato pa je bil nastanjen v Centru za tujce. Tožena stranka navaja, da je šele štiri dni po prebivanju v Centru za tujce, ko je čakal na odstranitev iz države, napisal prošnjo za azil. Tožnik razlogov, zakaj tožena stranka sklepa, da zlorablja postopek za priznanje azila, ne izpodbija in tudi v zvezi s tem ne navaja nobenih trditev, okoliščin ali drugih podatkov. Ob pomanjkanju nasprotnih oziroma pojasnjevalnih tožbenih trditev je, tudi po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik postopek za azil zlorablja. Tožnik očita zmotno uporabo materialnega in procesnega prava ter tudi navaja, da bi moral biti zaslišan. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka namreč pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnika v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bil tožnik opozorjen na načela postopka (24. člen ZAzil). Iz določil ZAzil ne izhaja, da lahko tožena stranka takoj odloči na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil le po tem, ko je prosilec za azil zaslišan (29. člen ZAzil). Ker zakon takšne obveznosti ne nalaga toženi stranki, je po mnenju sodišča prve stopnje lahko brez tožnikovega zaslišanja odločila v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik v tožbi očita tudi bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar teh kršitev posebej ne obrazloži, sodišče prve stopnje pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Sodišče prve stopnje tudi ne more pritrditi tožnikovemu ugovoru glede kršitev pravila o nevračanju, ker se je tožena stranka pri svoji odločitvi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, oprla na zakonsko določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ni mu mogoče očitati, da je v Republiki Sloveniji zaprosil za azil zaradi tega, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Že ob podaji prošnje za azil je obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Te njegove navedbe pa po tem sploh niso bile dokazno ocenjene, saj je tožena stranka odločila zgolj na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki omogoča, da o prošnji za azil odloči takoj na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje za azil. Tako lahko tožena stranka ravna le v primerih, kadar je mogoče na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V njegovem primeru pa tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. Glede na njegov položaj bi tako tožena stranka morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za njegovo zapustitev izvorne države. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njegovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja ter je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da naj bi ga iskali nekakšni predstavniki albanske vojske, ki pa ni regularna vojska), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik razlogov, zakaj tožena stranka sklepa, da zlorablja postopek za priznanje azila, ne izpodbija in tudi v zvezi s tem ne navaja nobenih trditev, okoliščin ali drugih podatkov. Ob pomanjkanju nasprotnih oziroma pojasnjevalnih tožbenih trditev je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik postopek za azil zlorablja, saj je šele štiri dni po bivanju v Centru za tujce, ko je čakal na odstranitev iz države, napisal prošnjo za azil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativne naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožnikove tožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik lahko brez škode za fizično in psihično integriteto vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.