Jedro

Iz VII. točke izreka izpodbijane denacionalizacijske odločbe, pa tudi iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je upravni organ štel, da je tožnik zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku postavil. Če pa v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 11. 2005 takšen tožnikov zahtevek ni bil jasno povzet, to ne more biti razlog za zavrženje zahtevka kot prepozno postavljenega.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Celje št. 32100-607/93 (0360) z dne 1. 2. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožnika v zadevi vrnitve razlike iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, ki se nanaša na vračilo zaplenjenega nepremičnega premoženja v k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnik z dopisom z dne 21. 9. 2006 zahteval izdajo dopolnilne odločbe za vračilo razlike za manjvrednost objekta, ki mu je bil vrnjen z odločbo upravnega organa z dne 28. 12. 2005. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je bil zahtevek za povrnitev razlike iz naslova manjvrednosti objekta postavljen na ustni obravnavi, izvedeni 9. 11. 2005, torej še pravočasno oziroma pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnega premoženja v k.o. ... in da je zahteva za plačilo zmanjšane vrednosti v denacionalizaciji vrnjenega premoženja dovolj jasno definirana v odločbi upravnega organa z dne 28. 12. 2005, kjer je v VII. točki izreka odločbe navedeno, da bo o zahtevku iz naslova ugotovljene manjvrednosti objekta odločeno s posebno odločbo, potem ko bo pravnomočno odločeno o vračilu nepremičnin v naravi. Upravni organ po pregledu celotne listinske dokumentacije ugotavlja, da je zahtevek tožnika postavljen prepozno, po poteku prekluzivnega roka. Upravna enota je namreč na podlagi 26. člena ZDen-B z javnim naznanilom, nabitim na oglasni deski dne 8. 12. 1998, pozvala med drugim tudi upravičence do vrnitve podržavljenih nepremičnin na območju Upravne enote Celje, da pri UE Celje, pristojni za vodenje denacionalizacije, priglasijo do vključno 5. 1. 1999 svoje zahtevke iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. Iz tega po mnenju upravnega organa prve stopnje sledi, da ni pomembno, da je tožnik podal zahtevek pred izdajo odločbe, tako kot vseskozi navaja, temveč v roku, ki je bil določen v javnem naznanilu UE Celje, to je do vključno 5. 1. 1999. Iz navedenega izhaja, da zahtevek tožnika iz naslova zmanjšane vrednosti objekta ni bil pravočasen, zato ga je upravni organ zavrgel. Drugostopni organ je z odločbo z dne 16. 2. 2011 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu po zakonu utemeljena, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Po mnenju drugostopnega organa je pri zahtevku za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene nepremičnine, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 26. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), treba upoštevati tudi, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za oblikovanje takšnega zahtevka. Namreč upravičenec je lahko take pogoje postavil, ko je bila v ugotovitvenem postopku izračunana vrednost podržavljene nepremičnine v času podržavljenja in v času odločanja o njenem vračanju, ter ugotovljena relevantna razlika v vrednosti. Tedaj so se stekli vsi pogoji za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki ga je stranka morala uveljaviti pred koncem postopka, to je pred izdajo odločbe, s katero je prvostopni upravni organ odločil o vrnitvi podržavljene nepremičnine. Če pa stranka zahtevka zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene nepremičnine ni postavila v teku denacionalizacijskega postopka, ampak po že izdani odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi podržavljene nepremičnine in tudi izven roka, ki je določen v 64. člen ZDen ter roka, ki je določen v 26. členu ZDen-B, gre za zahtevek, ki je vložen prepozno. Drugostopni organ v obravnavni zadevi ugotavlja, da iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik zahtevka zaradi zmanjšane vrednosti podržavljenih nepremičnin, ki so bile vrnjene z odločbo št. 32100-607/93 z dne 28. 12. 2005, ni postavil v teku denacionalizacijskega postopka, ampak po že izdani odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi podržavljene nepremičnine in tudi izven roka, ki je določen v 64. členu ZDen ter roka, ki je določen v 26. členu ZDen-B. Glede na takšno ugotovitev je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je zahtevo zaradi zmanjšane vrednosti podržavljenih nepremičnin zavrgel kot prepozno. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je bila zahteva za zmanjšano vrednost podržavljenih nepremičnin podana na ustni obravnavi 9. 11. 2005. Iz zapisnika o navedeni ustni obravnavi namreč ni razvidno, da bi vlagatelj na obravnavi takšen zahtevek postavil. Prav tako je glede na pojasnjeno neutemeljeno njegovo sklicevanje na to, da je bila nepremičnina vrnjena v last šele v začetku leta 2009. Tožnik v tožbi navaja, da je bil zahtevek iz naslova ugotovljene manjvrednosti nepremičnine, vrnjene v denacionalizacijskem postopku, postavljen pravočasno. Z odločbo Upravne enote Celje z dne 28. 12. 2005 je bilo namreč pravnomočno odločeno, in sicer v VII. točki izreka, da bo o zahtevku iz naslova ugotovljene zmanjšane vrednosti objekta odločeno s posebno odločbo, potem ko bo pravnomočno odločeno o vračilu nepremičnin v naravi. Glede temelja tega zahtevka ter pravočasnosti je bilo torej že pravnomočno odločeno. Prvostopni upravni organ tega pri svoji izpodbijani odločitvi ni upošteval. Glede na to, da je odločitev o temelju tega zahtevka že postala pravnomočna, upravni organ na ta način v pravnomočno odločitev ne more poseči. Tožnik je zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku postavil 9. 11. 2005. Upravni organ je njegov zahtevek sprejel ustno na zapisnik, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku. Takrat upravni organ ni imel nobenih pripomb oziroma pomislekov glede zahtevka, temveč je s postopkom nadaljeval in 28. 12. 2005 izdal odločbo, ki je postala pravnomočna. Če bi bila tožnikova zahteva z dne 9. 11. 2005 nerazumljiva oziroma nepopolna, je dolžnost upravnega organa, da bi ga pozval, naj zahtevek popravi. Te dolžnosti upravni organ ni izpolnil in zaradi te opustitve tožnik ne more biti oškodovan. Če bi upravni organ smatral, da njegov zahtevek ni bil popoln oziroma razumljiv, bi ga moral nemudoma na obravnavi dne 9. 11. 2005 pozvati, da zahtevek popravi. Ker tega ni storil, je edina logična razlaga ta, da je upravni organ njegov zahtevek štel za popolnega in pravočasnega. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje svoje nestrinjanje s stališčem prvostopnega upravnega organa glede roka, do katerega bi moral vložiti zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, čeprav je že organ druge stopnje zavzel drugačno stališče. V zvezi s tem tožnik poudarja, da do 5. 11. 1999 (pravilno: 5. 1. 1999) sploh še ni bilo jasno, ali bo sporna nepremičnina vlagatelju zahteve vrnjena v last in posest. Vrnitev nepremičnine v last in posest pa je nujni pogoj za uveljavljanje zahtevka iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine - če nepremičnina ni vrnjena v naravi oziroma vrnjena v last in posest, potem vlagatelj sploh nima pravice uveljavljati takšnega zahtevka. Sicer pa dne 5. 11. 1999 (pravilno: 5. 1. 1999), ko naj bi se po prepričanju prvostopnega organa iztekel rok za vložitev zahtevkov iz naslova manjvrednosti, sporna nepremičnina, ki je bila kasneje vrnjena v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bila manjvredna, saj je bila v obratovanju. Objekt je zaradi pomanjkljivega rednega in investicijskega vzdrževanja pričel izgubljati vrednost v letu 2003 in šele takrat je imel vlagatelj zahteve možnost takšen zahtevek uveljaviti. Takšna ureditev ter posledično odločitev upravnega organa je sporna oziroma vprašljiva tudi z vidika ustavnopravne presoje, saj vlagatelju zahteve ni omogočeno pravo varstvo za uveljavljanje svojih pravic. Ravno tako gre za poseg v lastninsko pravico predlagatelja zahtevka, saj se s takšno odločitvijo zmanjša njegovo premoženje oziroma premoženje vseh upravičencev v denacionalizacijskem postopku. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in odločbo druge stopnje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom ... d.d., na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno zahteval odškodnino zaradi manjvrednosti v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine po določbi 26. člena ZDen.

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa določa, da se po ZDen za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnine. Glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Če se upravičenec in zavezanec iz prejšnjega odstavka ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo (četrti odstavek 26. člena ZDen).

Po presoji sodišča je organ druge stopnje pravilno uporabil materialno pravo, in sicer kdaj se šteje, da je zahteva za odškodnino zaradi manjvrednosti v denacionalizacijskem postopku vrnjene nepremičnine po 26. členu ZDen pravočasna, zato se sodišče pridružuje stališču pritožbenega organa in ga na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1). Sodi pa, da sta upravna organa obeh stopenj iz ugotovljenih dejstev naredila napačen sklep glede dejanskega stanja. Sporno je torej, ali je tožnik podal zahtevo po 26. členu ZDen tekom denacionalizacijskega postopka.

Tožnik ves čas predmetnega postopka zatrjuje, da je zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku postavil na ustni obravnavi 9. 11. 2005. Iz upravnega spisa zadeve izhaja in med strankama tudi ni sporno, da je Upravna enota Celje denacionalizacijsko odločbo št. 32100-607/93 izdala 28. 12. 2005, s VII. točko izreka katere je odločeno, da bo o zahtevku iz naslova ugotovljene zmanjšane vrednosti objekta odločeno s posebno odločbo po tem, ko bo pravnomočno odločeno o vračilu nepremičnin v naravi. Po presoji sodišča iz citirane VII. točke izreka predmetne denacionalizacijske odločbe, pa tudi iz njene obrazložitve (glej: zadnji stavek zadnjega odstavka na zadnji strani odločbe) jasno izhaja, da je Upravna enota Celje štela, da je tožnik zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku postavil. Če pa v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 11. 2005 takšen tožnikov zahtevek ni bil jasno povzet, sodišče meni, da to ne more biti razlog za zavrženje zahtevka kot prepozno postavljenega.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališče sodišča in meritorno odločiti o tožnikovi zahtevi za vrnitev razlike iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.