Jedro

Pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje temelji na dveh prirejenih razlogih, zaradi česar je mogoče revizijo dopustiti le v primeru, če so podani pogoji za dopustitev glede obeh razlogov. Le za načelno obravnavanje pomembnega pravnega vprašanja glede enega od razlogov (na katerem temelji izpodbijana sodba), ki tudi v primeru za predlagatelja ugodne rešitve ne bi moglo vplivati na odločitev v konkretni zadevi, namreč ni mogoče ugotoviti pravnega interesa predlagatelja.

Izrek

Revizija se dopusti: - glede vprašanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nasprotij med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med temi listinami in zapisniki v zvezi s podpisom sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi med strankama, - glede ničnosti konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 10.238,00 EUR kot odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule. V konkurenčni klavzuli je bilo predvideno, da bo tožeča stranka plačevala tožencu nadomestilo za spoštovanje te klavzule v višini tretjine njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani je bila določena pogodbena kazen oziroma odškodnina za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se v primeru, če ju ni mogoče natančno ugotoviti, določi v znesku 10 povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zaključilo, da sta zneska v nesorazmerju, zaradi česar je v tem delu konkurenčna klavzula nična. Nadalje je ugotovilo, da je toženec podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, čeprav ne gre za odpoved po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za odškodnino po 12. členu pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa je ugotovilo, da sta stranki sklenili sporazum o razvezi pogodbe z dne 3. 1. 2005, v katerem sta se dogovorili za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule – tudi zaradi tega tožeča stranka od toženca ne more zahtevati odškodnine oziroma pogodbene kazni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom o ničnosti konkurenčne klavzule zaradi neustrezno nizkega denarnega nadomestila tožencu za spoštovanje konkurenčne klavzule. V zvezi z upoštevanjem sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 je presodilo, da se je toženec v pripravljalni vlogi z dne 8. 2. 2009 skliceval na to, da mu je pogodba prenehala na podlagi sporazumne razveljavitve z dne 3. 1. 2005, da se tožeča stranka do tega ni opredelila v prvi pripravljalni vlogi niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo in da novih pritožbenih navedb v zvezi s tem ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritrdilo pa je pritožbenim navedbam o tem, da niso pomembni razlogi, zaradi katerih je toženec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je podal redno in ne izredne odpovedi pogodbe.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožeča stranka navaja, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Že na prvem naroku dne 9. 2. 2009 je navajala, da je neutemeljen ugovor toženca, da do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni prišlo po njegovi volji. Tudi v pripravljali vlogi z dne 27. 2. 2009 je navedel, da je do prenehanja pogodbe prišlo po volji toženca. To izhaja tudi iz redne odpovedi toženca, nepodpisanega sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi in iz izpovedi toženca. Glede na to uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke (pravilno 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP – zaradi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami oziroma zapisniki. Nadalje opozarja na nepravilno odločitev sodišča v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule zaradi nesorazmerja med višino odškodnine oziroma pogodbene kazni in višino denarnega nadomestila zaradi spoštovanja te klavzule. Sklicuje se na določbe 38. in 39. člena ZDR ter 252. in 253. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Stališče sodišč je v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, ki določa denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule najmanj v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pavšalna odškodnina je sicer dogovorjena le v primeru, če bi bilo višino škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule težko ugotavljati oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi stroški. Znesek škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule je lahko bistveno višji oziroma nesorazmeren z denarnim nadomestilom. Delodajalec je upravičen do povračila celotne škode, vendar to ne povzroči ničnosti konkurenčne klavzule. Nesorazmerje bi lahko vplivalo zgolj na to, da bi se pavšalno dogovorjena odškodnina ustrezno znižala, pa še to le na dolžnikovo zahtevo. Na koncu predloga navaja nekatere odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z odškodnino za konkurenčno klavzulo.

4. Predlog je utemeljen.

5. Po določbi 367.a člena ZPP sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Zlasti sodišče dopusti revizijo v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Predlagatelj revizije se v predlogu sklicuje na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča, ki pa ne dokazujejo neenotne sodne prakse v teh zadevah - zlasti ob upoštevanju tega, da se ukvarjajo z drugo problematiko, in da gre za presojo konkurenčne klavzule po starem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93). Ta ni imel takšnih določb kot novi ZDR in zlasti ni določal najnižje višine mesečnega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

7. Pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje temelji na dveh prirejenih razlogih, zaradi česar je mogoče revizijo dopustiti le v primeru, če so podani pogoji za dopustitev glede obeh razlogov. Le za načelno obravnavanje pomembnega pravnega vprašanja glede enega od razlogov (na katerem temelji izpodbijana sodba), ki tudi v primeru za predlagatelja ugodne rešitve ne bi moglo vplivati na odločitev v konkretni zadevi, namreč ni mogoče ugotoviti pravnega interesa predlagatelja (primerjaj odločitve v zadevah III DoR 44/2009 in II DoR 100/2009).

8. Odločitev o vprašanju ničnosti določbe o konkurenčni klavzuli zaradi razmerja med denarnim nadomestilom za spoštovanje te klavzule in višino odškodnine oziroma pavšalne odškodnine ali pogodbene kazni predstavlja pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča še ne obstaja. To vprašanje je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, predvsem glede na določbo 39. člena ZDR, po kateri je že določeno najnižje denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Prav takšno nadomestilo pa sta stranki določili tudi v pogodbi.

9. Pomembno za zagotovitev pravne varnosti je tudi vprašanje uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede uveljavljenih nasprotij med vsebino listin in zapisnikov in med temi listinami in zapisniki. Očitana kršitev je namreč glede na k predlogu priloženi listini verjetno izkazana.

10. Glede na navedeno in v skladu s tretjim odstavkom 367.c člena ZPP je sodišče v sklepu navedlo, v katerem delu oziroma glede katerih konkretnih pravnih vprašanjih se dopusti revizija.