Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati plačo za december 2012 v neto znesku 105,00 EUR, za januar 2013 v neto znesku 805,00 EUR in za februar 2013 v neto znesku 175,00 EUR, na te zneske obračunati in plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povračilo stroškov prevoza na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 49,05 EUR od 19. 1. 2013, 376,05 EUR od 19. 2. 2013, 81,75 EUR od 19. 3. 2013 dalje do plačila. V presežku za znesek 0,15 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložil še povračilo stroškov prehrane z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 18,36 EUR od 19. 1. 2013, 140,76 EUR od 19. 2. 2013, 30,60 EUR od 19. 3. 2013 dalje do plačila. V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 65,31 EUR, od tega obračunati in plačati akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo odpravnine. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka 152,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. Direktor tožene stranke navaja, da je v zadnjem času močno bolan in nima denarja za stroške odvetnika, zato bi podal izjavo osebno na sodišču. Navaja še, da se s sodbo ne strinja in predlaga, da se tožbo zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani ugodilni del zamudne sodbe preizkusilo v mejah pritožbe, ki niti nima ustrezne obrazložitve, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, ker pa je tožena stranka vložila prepozen odgovor na tožbo, ga sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Tožnik je uveljavljal dopustni zahtevek, vložena tožba pa je tudi sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ta pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP se nanaša tudi na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, medtem ko pogoj iz 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP določa, da predloženi dokazi ali splošno znana dejstva niso v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi, ki predstavljajo dejansko podlago odločitve.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnika, da je med strankama v času od 27. 12. 2012 do 7. 2. 2013 obstajalo delovno razmerje, kar je izhodišče za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova plač ter stroškov v zvezi z delom za december 2012, januar 2013 in februar 2013, ter tudi iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. Po 42. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo v skladu z določbami tega zakona. Po prvem odstavku 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, s tem da mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oz. s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; Če višina povračila teh stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se višina določi z izvršilnim predpisom. Po 131. členu ZDR mora delodajalec delavcu plačati še regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, s tem da ima delavec, ki ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta (162. člen ZDR), pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. 9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikove navedbe, da je delo v decembru 2012 opravljal 3 dni, v januarju 2013 23 dni, v februarju 2013 pa 5 dni. Glede višine vtoževanih plač je navajal, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo za 20 delovnih dni v znesku 700,00 EUR neto oziroma 1.163,84 EUR bruto, kar pomeni 35,00 EUR neto/dan. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo plačilo plač za december 2012 v neto znesku 105,00 EUR, za januar 2013 v neto znesku 805,00 EUR ter za februar 2013 v neto znesku 175,00 EUR, z obveznostjo plačila davkov in prispevkov ter tudi zakonskih zamudnih obrestih. Pri tem je pravilno upoštevalo 134. člen ZDR o plačilnem dnevu najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar velja tudi glede povračila stroškov v zvezi z delom. Tožnik je v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.) iz naslova stroškov prehrane utemeljeno zahteval 6,12 EUR/dan, zaradi česar mu je sodišče priznalo za december 2012 18,36 EUR, za januar 2013 140,76 EUR, za februar 2012 pa 30,60 EUR s pp. Tudi glede stroškov prevoza je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovim navedbam o prevozu na relaciji A. - B. - A. (90,86 km dnevno) ter mu, upoštevaje določilo Uredbe o plačilu kilometrine v višini 0,18 EUR/km, prisodilo za december 2012 49,05 EUR, za januar 2013 376,05 EUR, za februar 2013 pa 81,75 EUR s pp.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. Po Zakonu o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 in nasl.) je minimalna plača za leto 2013 znašala 783,66 EUR bruto. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 7. 2. 2013, torej še preden je pridobil pravico do celotnega letnega dopusta. Ker je pridobil pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta, je upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 1/12 minimalne plače, kar znaša 65,31 EUR. Tožena stranka je dolžna poravnati tudi akontacijo dohodnine in tožniku izplačati dobljeni neto znesek s pp.

11. Ker zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo, ni podana absolutno bistvena kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker tudi niso podani drugi razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).