21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., Kemična industrija, d.d., Ž., ki jo zastopa odvetniška pisarna B. & B., d.n.o. – o.p., Z., na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2004 z dne 12. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo razlike nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža. Pritožbo pritožnice (tožena stranka v delovnem sporu) zoper takšno odločitev je Višje sodišče zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku, ki je bil nezakonito razrešen s funkcije direktorja, pripada razlika do nadomestila plače, ki bi ga prejemal, če bi v spornem obdobju opravljal delo direktorja. V zvezi z ugovorom pritožnice, da tožnik ni izpodbijal dokončnega sklepa o razporeditvi na delovno mesto vodje razvojno raziskovalne službe, na katerega je bil razporejen po razrešitvi, zaradi česar bi se po mnenju pritožnice pri odmeri nadomestila morala upoštevati plača na tem delovnem mestu, je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da se je ugovor tožnika nanašal na obe odločitvi. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper takšno odločitev zavrnilo. Ugotovilo je, da pritožnica v reviziji sicer utemeljeno opozarja, da sta bila pravnomočno razveljavljena le sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke, ne pa tudi sklepa v zvezi z razporeditvijo. Vendar pa to na utemeljenost zahtevka ne vpliva. Nezakonita razrešitev pritožnika s funkcije direktorja pomeni namreč protipravno ravnanje, zaradi katerega je tožniku nastala škoda na njegovih osebnih prejemkih. S pristankom na razporeditev na drugo delovno mesto z nižjo obračunsko osnovo plače je tožnik sproti zmanjševal škodo, ki bi mu sicer lahko nastala zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, ni pa se s tem odpovedal zahtevati odškodnino za celotno škodo, ki jo je utrpel zaradi nezakonite razrešitve. Višino odškodnine v obliki razlike nadomestila plače zaradi nezakonite razrešitve sta ugotovili nižji sodišči, revizijsko sodišče pa je na takšne dejanske ugotovitve vezano.

2.Zoper odločitev Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče odškodninsko odgovornost pritožnice utemeljilo zgolj z dvema predpostavkama odškodninskega delikta. Takšna odločitev naj bi bila arbitrarna in v neskladju z ustaljeno sodno prakso. Navaja tudi, da tožnik s tožbo ni zahteval plačila odškodnine niti ni v tej smeri tekel postopek pred nižjima sodiščema. Glede na to naj bi ji bila odvzeta možnost dokazovanja, da ne obstajajo elementi odškodninske odgovornosti, zlasti krivda in vzročna zveza. Iz samega postopka naj namreč ne bi bilo razvidno, da bi lahko bilo to za odločitev bistveno. V zvezi z elementom vzročne zveze nadalje navaja, da zmanjšanja plače, ki ga je Vrhovno sodišče opredelilo kot škodo, ni povzročila nezakonita razrešitev, temveč razporeditev na drugo delovno mesto, ki pa ni bila protipravna. Meni tudi, da je Vrhovno sodišče odločalo mimo zahtevka. V zvezi s tem zatrjuje, da je tožnik zahteval plačilo denarnega zneska iz naslova nadomestila plače in ne odškodnine. Poleg tega pa odločitve o dolžnosti plačila nadomestila plače po mnenju pritožnice sploh ni mogoče utemeljiti s pravili o odškodninski odgovornosti. Vrhovnemu sodišču nadalje očita, da je samo ugotavljalo višino škode. Prvo naj bi namreč ugotovilo, da je višina škode enaka znesku zahtevane razlike v nadomestilu plače. Odločitev, da znesek zahtevka, ki se glasi na izpolnitev, pomeni hkrati višino škode, naj bi bila tudi arbitrarna. Pritožnica zatrjuje tudi, da ji Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske navedbe v zvezi z ugotovljeno višino obveznosti pritožnice. S tem, ko naj bi odločilo na drugačni pravni podlagi kot nižji sodišči, naj bi Vrhovno sodišče kršilo tudi pravico pritožnice do pritožbe. Glede na stanje zadeve in glede na celotni potek postopka naj namreč pritožnica ne bi mogla predvidevati, da bi morala že v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje iz previdnosti zatrjevati tudi, da niso podane predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da odločitve Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije s sklicevanjem na utemeljenost tožbenega zahtevka po pravilih o odškodninski odgovornosti ni mogla pričakovati. S tem naj bi ji bila odvzeta možnost dokazovanja, da niso podane predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. Iz samega postopka naj namreč ne bi bilo razvidno, da bi lahko bilo to za odločitev bistveno. Glede na to naj bi ji bili kršeni pravica do izjave (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). V zvezi z očitkom o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave je treba pritožnici pojasniti, da več od pritožbe Ustava ne zagotavlja. To pravno sredstvo je bilo pritožnici zagotovljeno. Zato o kršitvi te ustavne pravice ni mogoče govoriti.

4.Kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave je podana tudi v primeru, če stranki zaradi odločitve sodišča, ki zanjo utemeljeno pomeni presenečenje, ni omogočeno, da lahko učinkovito izkoristi svojo pravico do izjave v postopku s tem, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so za odločitev bistveni. Vendar pa do takšne kršitve v obravnavani zadevi ni prišlo. Tožnik je vtoževal plačilo razlike med izplačanim nadomestilom plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in nadomestilom, do katerega bi bil upravičen, če ne bi bil nezakonito razrešen s funkcije direktorja pritožnice. Nižji sodišči se v svojih sodbah nista izrecno opredelili do pravne narave vtoževanega prikrajšanja. Vrhovno sodišče je takšno prikrajšanje opredelilo kot škodo zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožnika (povračilo prikrajšanja, nastalega zaradi nezakonitega ravnanja pritožnice) ni tak, da pritožnica ob potrebni skrbnosti ne bi mogla predvideti, da ga bo sodišče opredelilo kot odškodninski zahtevek. Glede na to se pritožnica ne more sklicevati na to, da je utemeljitev izpodbijane odločitve na omenjeni pravni podlagi za njo pomenila presenečenje. Tudi sicer pa pritožnica ni izkazala, na kakšen način bi lahko v primeru, če bi ji bilo sporno stališče Vrhovnega sodišča znano, učinkoviteje izkoristila svojo pravico do izjave v postopku. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na to, da naj bi ji bila odvzeta možnost dokazovanja, ne da bi pri tem navajala tudi konkretne dokaze, s katerimi bi lahko v sporu dokazovala neobstoj omenjenih dejstev, namreč pritožnica ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave. V zvezi z navedbami pritožnice, da ji ni bilo omogočeno dokazovati, da ne obstaja vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (nezakonita razrešitev) in vtoževanim prikrajšanjem, ker naj bi to nastalo zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, ki pa ni protipravna, pa velja ugotoviti, da je pritožnica že ves čas postopka zatrjevala, da bi morala biti odmera nadomestila plače vezana na delovno mesto tožnika po razporeditvi.

5.Navedbe pritožnice, da vtoževanega prikrajšanja ni povzročila nezakonita razrešitev, temveč razporeditev na drugo delovno mesto, ki pa ni bila protipravna, je mogoče razumeti kot nestrinjanje pritožnice s stališčem Vrhovnega sodišča, da okoliščina, da sta bila pravnomočno razveljavljena le sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke, ne pa tudi sklepa v zvezi z njegovo razporeditvijo, ne vpliva na utemeljenost zahtevka. S takšnimi očitki pritožnica z ustavno pritožbo praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša tudi, ali ni morda izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev omenjene ustavne pravice. Tega pa stališču Vrhovnega sodišča, da je tožnik s pristankom na razporeditev na drugo delovno mesto z nižjo obračunsko osnovo plače sproti zmanjševal škodo, ki bi mu sicer lahko nastala zaradi nezakonite razrešitve s funkcije direktorja, ni pa se s tem odpovedal zahtevati odškodnino za celotno škodo, ki jo je utrpel zaradi nezakonite razrešitve, s katerim je Vrhovno sodišče obrazložilo omenjeno odločitev, ni mogoče očitati.

6.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, da odločitve o dolžnosti plačila nadomestila plače ni mogoče utemeljiti s pravili o odškodninski odgovornosti, da utemeljitev odločitve na odškodninski podlagi pomeni odločitev mimo zahtevka in da je Vrhovno sodišče prvo ugotovilo, da je višina škode enaka znesku zahtevane razlike v nadomestilu plače. S takšnimi očitki ugovarja pritožnica predvsem pravni kvalifikaciji tožbenega zahtevka. Kot navedeno, lahko takšne očitke Ustavno sodišče presoja le z vidika skladnosti z 22. členom Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje. Stališču sodišča, da zahtevek za povračilo materialnih prikrajšanj zaradi nezakonite razrešitve opredeli kot odškodninski zahtevek, pa ni mogoče očitati očitne napačnosti. Očitne napačnosti izpodbijane odločitve pritožnica tudi ni utemeljila zgolj s pavšalnimi navedbami, da naj bi Vrhovno sodišče odškodninsko odgovornost pritožnice utemeljilo zgolj z dvema predpostavkama odškodninskega delikta.

7.Pritožnica zatrjuje, da ji Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske navedbe v zvezi z ugotovljeno višino njene obveznosti. Določba 22. člena Ustave vključuje tudi pravico vsake od strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu s pravili postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, da sta višino odškodnine ugotovili nižji sodišči, revizijsko sodišče pa je na dejanske ugotovitve nižjih sodišč vezano. Glede na to Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni odgovorilo na očitke pritožnice v zvezi z višino njene obveznosti. Ustavno sodišče bi lahko v zvezi s tem presojalo le skladnost stališča Vrhovnega sodišča z 22. členom Ustave v smislu morebitne očitne napačnosti takšnega stališča, česar pa pritožnica z ustavno pritožbo ne uveljavlja.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan