Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, mnenje izvedenca psihiatrične stroke pa utemeljeno ocenilo kot strokovno neoporečnega.

Izrek

Pritožbe obtoženega S. J., njegovega očeta, obeh zagovornikov obtoženega S. J. in D. B. ter okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s 97/I in 95/IV ZKP se oba obtoženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s citirano sodbo spoznalo obtožena S. J. in D. B. za kriva zaradi kaznivega dejanja posilstva po čl. 180/II in I KZ in izreklo vsakemu kazen šest let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor, zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ in odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun.

Zoper citirano sodbo je obtoženi S. J. vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in smiselno predlagal izrek nižje kazni.

Oče obtoženega J., F. J. je vložil pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter smiselno predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa izrek nižje kazni.

Zagovornik obtoženega J. je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa izrek nižje kazni.

Zagovornik obtoženega B. je vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno spremembo z izrekom nižje kazni.

Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z izrekom višje zaporne kazni obema obtožencema. Zagovornik obtoženega J. je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka A. Š. je na seji senata predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke in zavrnitev vseh drugih pritožb. Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, pri tem pa pravilno tudi zavrnilo kot nepotrebno postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke za obtoženega J. Po oceni pritožbenega sodišča so zato neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem stalnega sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M. P., ki je izdelal pismeno izvedensko mnenje o obtoženem J., ga na glavni obravnavi podrobno in logično obrazložil ter ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot strokovno neoporečno, ga sprejelo v celoti in zaključilo, da sposobnost obtoženega J. razumeti pomen njegovega dejanja in obvladati njegovo ravnanje v času storitve kaznivega dejanja ni bila zmanjšana. Neutemeljene so pritožbene navedbe, češ, da je izvedenec utemeljil svoje mnenje le na podlagi zdravstvene dokumentacije psihiatrične bolnice v P., da ni upošteval svojega mnenja iz leta 1994 o obtoženčevi nesposobnosti za služenje vojaškega roka in da sta obtoženčeva mati ter brat duševno bolnika, navezal pa naj tudi ne bi stikov z družino, ravno tako naj ne bi upošteval obtoženčevega ravnanja v priporu, dr. M. Z. pa naj ne bi vprašal, zakaj je, kot obtoženčeva zdravnica le tega napotila na pregled v psihiatrično bolnico. Izvedenec je na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je pri svojem mnenju upošteval vso zdravstveno dokumentacijo, po telefonu je govoril z obtoženčevim očetom, upošteval pa je tudi vso dokumentacijo o družini in je zato sodišče prve stopnje v razlogih sodbe utemeljeno poudarilo, da je bil očitek pristranosti izvedenca ovržen v celoti. Izvedenec je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno opravil svoje delo strokovno, pri tem pa dejstvo, da je obravnaval obtoženca tudi v drugih postopkih, ni v ničemer vplivalo na njegove zaključke in ocene. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da ni bilo nobene potrebe, da bi izvedenec opravil razgovor tudi z obtoženčevo lečečo zdravnico o njeni napotitvi le-tega na razgovor v psihiatrično bolnico, ne glede na to, da pritožnik tega ni predlagal v dokaznem postopku, ampak šele v pritožbenih navedbah. Iz podatkov v spisu je tudi razvidno, da je zavodski psihiater v času pripora stalno obravnaval obtoženca, ki je bil tudi napoten v ambulanto za nujno medicinsko pomoč, ker se je tresel in govoril, da vidi duhove, med bivanjem v bolnišnici pa brez posledic pogoltnil tudi košček razbitega termometra, vendar je bil odpuščen pod diagnozo simulacija, oziroma reakcija na pripor, izvedenec pa je v svojem mnenju vse to tudi izrecno upošteval. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba, češ, da sodišče ni niti opravilo niti odpravilo svojega dokaznega sklepa o pribavi zdravstvene dokumentacije obtoženega J. iz bolnice v P., kajti iz podatkov v spisu je razvidno, da naj bi pribavilo dokumentacijo le za to, da bi ugotovilo, kdo je bil tam obtoženčev lečeči zdravnik, na glavni obravnavi pa je zaslišalo dr. V. N., ki je izpovedala, da je ona zdravila obtoženca v bolnici P., poleg nje pa vsaj še pet drugih zdravnikov, vsi skupaj pa so sestavljali njegovo zdravstveno dokumentacijo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, češ, da obtoženi B. ni pretepal A. Š. in ni imel vaginalnega spolnega odnosa z oškodovanko, ki naj bi zaradi prestrašenosti imela tudi motnje zaznave, obtoženčev zagovor pa naj tudi ne bi bilo "smiselno priznanje", kajti sodišče prve stopnje je utemeljeno poklonilo vero oškodovanki, ki je izrecno izpovedala "sta me oba posiljevala v vagino" (list.št. 127), pri tem je bila sicer prestrašena, v spisu pa ni nobenega podatka o njenih morebitnih motnjah zaznave, zato je ta pritožbena navedba celo tudi protispisna. Oba oškodovanca sta tudi izpovedala, da sta oba obtoženca tepla A. Š. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izpovedi obeh oškodovancev in zagovora obtoženega B. tudi primerno ocenilo, da je bilo njegovo priznanje kaznivega dejanja smiselno, kajti oralni spolni odnos je priznal, podrobno opisal, medtem ko je vaginalnega najprej zanikal, nato pa na glavni obravnavi dodal, da je oškodovanko "le zadovoljeval s prsti" (list.št. 293).

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe nesklepčen zaradi sklicevanja drugo točko obtožbe, ki je sprva res očitala le obtoženemu J., da je povzročil Š.-ju poškodbe, vendar je bila med postopkom modificirana, nato pa je bila zaradi relativnega zastaranja v zvezi z njo izdana zavrnilna sodba, oba obtoženca pa navedena kot sostorilca. Ne glede na navedeno pa opis kaznivega dejanja tudi brez sklicevanja na citirano točko vsebuje vse elemente kaznivega dejanja posilstva po čl. 180/II in I KZ, zaradi česar tudi ni mogoče očitati izreku, da naj ne bi bil razumljiv. Po oceni pritožbenega sodišča je zato besedilo "tako kot je opisano pod tč. 2 obtožbe" očitno pomotoma ostalo v izreku izpodbijane sodbe in bi sodišče prve stopnje to napako lahko opravilo s popravnim sklepom.

Pritožbeno navedbo, da sama sila in grožnja še ne predstavljata grozovitega ali posebno poniževalnega načina iz 2. odst. 180 čl. KZ, pa je pritožbeno sodišče ocenilo sicer kot pravilno, vendar pa je bilo v obravnavani zadevi konkretno ravnanje obeh obtožencev nedvomno tako, da je preseglo silo in grožnjo iz temeljne oblike kaznivega dejanja posilstva in ni dvoma, da sta oba obtoženca storila kaznivo dejanje na grozovit način, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in svoje zaključke tudi obširno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi.

Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi obema obtožencema izrečeni kazenski sankciji, ki sta nedvomno zakoniti in tudi pravični, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri kazni primerno upoštevalo olajševalne okoliščine in zlasti tudi osebnosti obeh obtožencev, pri tem pa tudi primerno obrazložilo, zakaj jima je izreklo enako kazensko sankcijo.

Ker je pritožbeno sodišče ocenilo izrečeni kazni kot primerni, je kot neutemeljene zavrnilo vse pritožbene navedbe, češ, da sta izrečeni kazni odmerjeni previsoko, oziroma prenizko.

Pritožbeno sodišče je ob pregledu kazenske zadeve tudi ugotovilo, da niso podane take bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali kazenskega zakona, na katere mora v korist obtožencev paziti po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je zato vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.