Jedro

Po prvem odstavku 385. člena ZPP lahko vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti proti pravnomočni sodni odločbi, proti kateri ni bila vložena revizija, v treh mesecih od izteka roka za pritožbo oziroma vročitve drugostopenjske odločbe stranki. Če pa je bila proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, vložena revizija, lahko vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej.

V obravnavanem primeru je bila revizija vročena vrhovnemu državnemu tožilstvu skupaj s spisom (na njegovo zahtevo) 20.2.2004, tako da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tako že potekel 22.3.2004. Vrhovno državno tožilstvo, ki je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti šele 6.4.2004. Zato jo je vrhovno sodišče po 377. členu ZPP v zvezi s 391. členom ZPP kot prepozno zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. Druga tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1./ Sodišče prve stopnje je sklenilo ustaviti pravdni postopek zaradi tega, ker so tožniki umaknili tožbo. Poleg tega je odločilo, da morajo drugemu tožencu povrniti 1.784.873 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 15.10.2003 do plačila.

Proti temu sklepu, in sicer proti sklepu, da morajo povrniti stroške, so se tožniki pritožili, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Poleg tega je sklenilo, da drugotoženec krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

2./

Nato so tožniki vložili revizijo, ki je bila skupaj s sklepom sodišča prve stopnje o tem, da se revizija zavrže, vročena pravdnim strankam januarja 2004. Vrhovnemu državnemu tožilstvu revizija tedaj ni bila vročena, toda na zahtevo tega organa je bila revizija skupaj s celotnim spisom vročena 20.2.2004 (povratnica v spisu na list. št. 253). Vrhovno državno tožilstvo je nato vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti 6.4.2004. Vrhovna državna tožilka izpodbija sklep višjega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbe od 1050. člena do 1059. člena ter prvega odstavka 125. člena in 399. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001), nista pa uporabili določb 921. člena, 943., 964. in 965. člena OZ, posledično pa tudi ne 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 96/99 - 96/02). Sklep višjega sodišča izpodbija tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da sodišči nista pravilno uporabili določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njune odločbe.

Predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje in zavrnitev predloga drugega toženca za povrnitev pravdnih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05), ki se uporablja na podlagi 391. člena ZPP, je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pravdnima strankama. Nanjo je odgovoril drugi toženec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

3./

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po prvem odstavku 385. člena ZPP lahko vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti proti pravnomočni sodni odločbi, proti kateri ni bila vložena revizija, v treh mesecih od izteka roka za pritožbo oziroma vročitve drugostopenjske odločbe stranki. Če pa je bila proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, vložena revizija, lahko vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti samo v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (drugi odstavek 385. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je bila revizija vročena vrhovnemu državnemu tožilstvu skupaj s spisom 20.2.2004, tako da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pretekel 22.3.2004. Vrhovno državno tožilstvo, ki je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti šele 6.4.2004, jo je torej vložilo prepozno. Zato jo je vrhovno sodišče po 377. členu ZPP v zvezi s 391. členom ZPP zavrglo.

Po prvem odstavku 165. člena ZPP sodišče, ki zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim. Povračilo stroškov za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je zahteval drugi toženec, toda ker njegov odgovor ni bil potreben, je vrhovno sodišče sklenilo, naj jih krije sam (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).