Jedro

Tožniki niso dokazali, da je bilo zahtevano premoženje last agrarne skupnosti, in tudi ne, da je ta skupnost sploh obstajala. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 2.2.2004. Z njo je bila zavrnjena njihova pritožba proti odločbi Upravne enote Murska Sobota, Oddelka za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 6.9.2002, s katero je prvostopni organ kot neutemeljeno zavrnil njihovo zahtevo za vrnitev podržavljenih zemljišč v k.o. R., ker vložniki zahteve niso bili lastniki obravnavanih zemljišč.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam tožene stranke o tem, da tožniki niso izkazali oziroma predložili nobenih dokazov, s katerimi bi dokazali obstoj bivše agrarne skupnosti, niti (oziroma še manj), da bi bivša agrarna skupnost oziroma oni sami imeli kakršnekoli pravice iz tega naslova. Tudi zemljiškoknjižni podatki ne izkazujejo, da bi bile njihove pravice vpisane v zemljiški knjigi, tožniki pa niso predložili nobene odločbe ali akta državnega organa, iz katerega bi bil razviden obstoj takih pravic in njihov odvzem. Nasprotno tožniki tudi sami priznavajo, da noben takšen akt ali dokument ne obstaja. Samo na podlagi pričevanj bivših domnevnih članov agrarnih skupnosti pa ni mogoče ugoditi zahtevi za vzpostavitev bivše agrarne skupnosti, ker sama pričevanja niso zadosten dokaz o obstoju te skupnosti in o obstoju njenih pravic. Tožniki so v svoji vlogi, ki jo je upravni organ prejel 8.11.2001, navedli, da njihova agrarna skupnost nikoli ni bila vpisana v register organiziranih in podobnih skupnosti, da v času od leta 1945 do 1965 tudi ni bila izdana odločba o podržavljenju premoženja in da niti niso v stanju predložiti druge dokumentacije, kar pa po njihovi oceni tudi ni pomembno. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki so v upravnih spisih, ne izhaja obstoj, da bi bila vzpostavljena kakšna pravica agrarne oziroma urbarialne skupnosti P. Tožniki v postopku sami priznavajo, da nobenih pisnih dokazov o obstoju take skupnosti in o obstoju njihovih pravic nimajo, oziroma da jih ne morejo predložiti. Zgolj pričevanja domnevnih bivših članov skupnosti niso zadosten dokaz za obstoj skupnosti in njenih pravic. Prav tako po 50 letih tožniki tudi ne morejo uspešno uveljavljati morebitnega priposestvovanja pravic, ki naj bi nastopilo v času pred podržavljenjem.

Pritožniki v pritožbi navajajo, da pomanjkanje listinske dokumentacije ne bi smelo biti podlaga za odločitev. Upoštevati bi bilo treba razmere v P. v času Avstro-ogrske monarhije in razmere v Kraljevini Jugoslaviji. Kompleksi večjih zemljišč, ki so bili predmet agrarne reforme v Kraljevini Jugoslaviji in bili razparcelirani po delih, so bili razdeljeni agrarnim interesentom šele po letu 1948 (1945), o tem pa so agrarni interesenti dobili odločbe šele po letu 1945, pred tem časom pa večina od njih ni imela nobenih listin o dodelitvi kmetijskega zemljišča. Enako pravno usodo so doživele prav verjetno tudi tedaj z grmičevjem zaraščene manjše površine v okviru obdelovalnih površin, ki niso mogle biti zaradi takega stanja razdeljena agrarnim interesentom in so tako postale v uporabi določene skupnosti vaščanov kot agrarna (urbarialna) skupnost. Te skupnosti statusno niso bile urejene in tožniki priznavajo, da ne morejo predložiti nobenih listin o obstoju te skupnosti in zemljišč, ki so jih njeni člani uporabljali. Ta zemljišča so bila odvzeta brez vsake odločbe. Ker pristojni organi niso pravno uredili položaja uživalcev nepremičnin, člani skupnosti ne morejo biti prikrajšani v svojih pravicah. Zato predlagajo razveljavitev sodbe z napotilom pristojnim organom, da dopolnijo postopek. Navajajo, da po ZPVAS niso izvedli predpisanega postopka, ker so upravičeno pričakovali, da bo predhodno rešeno vprašanje vrnitve prizadetih zemljišč in se bo nato agrarna skupnost ponovno vzpostavila.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb in pri tem pazilo tudi na uradno upoštevne bistvene kršitve postopka. Te kršitve niso bile storjene.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu. Pravilno so bile uporabljene določbe ZPVAS in ZDen in glede na ugotovitev, da tožniki v postopku niso predložili nobenih dokazov o obstoju agrarne skupnosti in o članstvu v tej skupnosti ter nobenih listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je zatrjevana agrarna skupnost sploh obstojala, ni bilo podlage za ugodno rešitev njihove zahteve za denacionalizacijo. Postopki v denacionalizacijskih zadevah so predlagalni postopki, zato mora stranka zahtevi predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek (140. člen ZUP). Ni naloga upravnih organov, da po uradni dolžnosti zbirajo dokaze in ugotavljajo morebitni obstoj dejstev, ki bi bila po presoji strank pomembna za odločanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).