Jedro

Tožnica pravilno opozarja, da je taka obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Toženka namreč istočasno trdi, da mora pri "Wangiri klicih" uporabnik poklicati nazaj, pri čemer navaja, da je uporabnik prepričan, da klic ni bil vzpostavljen in ne ukrepa, sistem pa klica ne prekine sam. Obenem trdi, da stranka z interesom ni klicala nazaj, ampak je bil klic sistemsko generiran. Že iz tega opisa izhaja nasprotje med pojasnili toženke o tem, kaj so "Wangiri klici" in na kakšen način povzročijo stroške.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-525/2020/20 z dne 28. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka delno ugodila predlogu za rešitev spora A. A. (v tem sporu stranka z interesom) tako, da mu je tožnica v 15. dneh od vročitve odločbe na računu št. 2011071133868 z dne 12. 11. 2020 dolžna odpisati znesek po postavki „Klici v tujino“ v višini 129,74 EUR z DDV, višji zahtevek pa je zavrnila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica stranki z interesom na navedenem računu zaračunala klice v Tunizijo. Po podani reklamaciji je račun znižala za 61,06 EUR in med postopkom še za 12,72 EUR, ker je ugotovila, da eden od zaračunanih klicev v Tunizijo v CDR datoteki ni zabeležen, tako da je ostalo spornih 129,74 EUR. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je stranka z interesom 6. 11. 2020 ob 16:45 opravila odhodni klic na tunizijsko telefonsko številko v trajanju 7200 sekund, kar je dokazovala s tem, da je klic zabeležen v CDR datoteki („Call Data Records“). Stranka z interesom pa je trdila, da je tega dne iz Tunizije prejela dva klica, vendar se nanje ni oglasila niti jih ni vrnila. To je dokazovala s tem, da se IMEI številka njenega telefonskega aparata ne ujema z IMEI številko aparata, navedenega v CDR datoteki.

3. Toženka se strinja s tožnico, da je CDR datoteka kot originalni (izvorni zapis) o opravljenem prometu verodostojen dokaz o opravljenem klicu. Vendar ne more prezreti specifike spornega klica, pri katerem je vprašljivo, kako je bil vzpostavljen in kdo ga je vzpostavil. IMEI je edinstvena številka, ki jo imajo vsi mobilni in pametni telefoni, IMEI številka na CDR datoteki pa se ne ujema z IMEI številko telefonskega aparata stranke z interesom. Tožnica navedb, da bi lahko stranka z interesom klic opravila iz druge elektronske naprave, ni podkrepila z dokazi, npr. CDR datoteko, iz katere bi bilo razvidno, iz katerega mobilnega aparata vsakodnevno opravlja klice. Zato ni imela razloga, da ne bi verjela stranki z interesom. Poleg tega iz dokumentacije ni mogoče razbrati, da bi bila kakorkoli povezana s Tunizijo, v relevantnem času pa so bili zabeleženi primeri zlorab, pri katerih uporabniki prejmejo zgrešen klic s klicne kode +216. Glede na navedeno je zaključila, da je bila stranka z interesom pri vzpostavitvi spornega klica žrtev zlorabe s strani tretje osebe, v zvezi s temi stroški pa ji ni mogoče očitati nobene krivde. Zato je v skladu z drugim odstavkom 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) dolžna sporne stroške nositi tožnica.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi trdi, da je toženka zmotno uporabila predpis, saj določbe drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati ločeno od temeljne vsebine 146. člena in sistemske uvrstitve te določbe v zakonu, iz katerih izhaja, da se nanaša na tveganja, ki jih operater lahko predvidi in odvrne in so usmerjeni v poškodovanje omrežja kot takega. To izhaja tudi iz razlage pojma varnosti omrežij in storitev po 5. točki drugega člena Splošnega akta o varnosti omrežij in storitev.

5. Trdi, da v obravnavanem primeru ni šlo za tveganje za varnost omrežja, ampak običajno uporabo telefona, tj. govorni klic v Tunizijo v trajanju 7200 sekund (2 uri), na katerega operater nima vpliva. Zloraba bi bila zato v sami vsebini storitve, saj je omrežje delovalo pravilno in celovito. Sklicevanje na drugačno IMEI ni utemeljeno in ni relevantno, saj lahko uporabnik vsak klic opravi z druge naprave tako, da vanjo vstavi svojo SIM kartico. Tožnica CDR datotek ne hrani tako dolgo, toženka pa je v pozivu k izjasnitvi ni pozvala, naj jih predloži. Zato ne more dokazovati, katero napravo stranka z interesom sicer uporablja. Ugotovitev toženke, da stranka z interesom klica ni opravila, ampak je bil zaradi zlorabe generiran sistemsko, brez njene volje in zavedanja, pa je napačna. Tehnično namreč klica ni mogoče opraviti brez uporabnikovega sodelovanja. Tega, kako naj bi prišlo do samodejnega generiranega klica oziroma na čem temelji ta zaključek, tudi ni pojasnila. Sklicuje se sicer na „Wangiri klice“, ki pa ne predstavljajo zlorabe omrežja s strani tretjih. Pri teh klicih stroški nastanejo samo, če uporabnik klic vrne. Izpodbijana odločba je tako sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Obstaja možnost, da je stranka z interesom klic opravila po pomoti, kar potrjuje podatek, da je bil prekinjen po 7200 sekundah, ko centrala samodejno prekine klic. Stališče toženke, ki uporabniku „verjame na besedo“, operaterja izpostavlja zlorabam uporabnikov, saj bodo lahko enostavno trdili, da so določeni klici posledica zlorabe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek stranke z interesom zavrne. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bila tožnica v postopku pozvana, naj se izjasni o vseh navedbah predlagatelja ter predloži dokazila, s katerimi bo podprla svoje navedbe, vendar je bila pasivna. V postopku ni trdila, da je šlo za izvedbo običajnega govornega klica, še v tožbi pa za to ne predloži nobenega dokaza. Tudi za pavšalne navedbe, da naj bi njeno omrežje delovalo pravilno in celovito, ni predložila nobenih dokazov. Pojasnjuje, da je bil s prvim odstavkom 146. člena ZEKom-1 implementiran 4. člen Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, v drugem odstavku tega člena pa ne gre za prenos te direktive, ampak za nacionalno določbo. Namenjena je zaščiti končnih uporabnikov pred zlorabami tretje osebe, kadar uporabljajo elektronske komunikacijske storitve, ki se vedno izvajajo preko elektronskih komunikacijskih omrežij. V obravnavani zadevi je šlo za zlorabo iz drugega odstavka 146. člena ZEKom-1. Zloraba pomeni neupravičeno uporabo oziroma uporabo v nasprotju z zakoni. Ali je prišlo do zlorab zaradi vdorov v omrežje ali iz drugih razlogov, pa je z vidika te določbe nepomembno.

7. Kot neutemeljen zavrača očitek, da ni z ničemer izkazala, na kakšen način naj bi prišlo do samodejnega gerenriranja klica, saj dokazno breme ni na toženki. Toženka mora po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 ugotoviti zgolj to, ali je bil končni uporabnik žrtev zlorabe, za katero ni sam odgovoren, kar je storila. Na podlagi zbranih dokazov ni bilo mogoče priti do zaključka, da je stranka z interesom hote in vede opravila klic. CDR datoteka je sicer dokaz, ki ima visoko vrednost, ne predstavlja pa neizpodbitnega dokaza, da je bil promet opravljen. Zato je ta dokaz tehtala z ostalimi izvedenimi dokazi. Trdi, da odločba ni sama s seboj v nasprotju, saj ni ugotovila, da klic ni bil opravljen, ampak da je bil generiran sistemsko, brez volje in zavedanja stranke z interesom (torej ne, da ni bil opravljen).

8. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2022 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in trdi, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 113/2020 potrdilo njeno stališče, da operaterji ne morejo odgovarjati za vsebino telekomunikacijske storitve. Operaterjeva odgovornost je omejena na tehnično izvedbo telekomunikacijske storitve, tj. na prenos signalov od terminalske opreme uporabnika do terminalske opreme klicanega. Tveganja, pokrita s prvim odstavkom 146. člena ZEKom-1, vključujejo npr. DDOS napade, vdore v sisteme, vsiljeno elektronsko pošto, ki vsebuje viruse, vključuje pa tudi t.i. „dialer"-je. Gre za tveganja, ki jih operater lahko predvidi in v veliki meri odvrne in so usmerjeni v poškodovanje omrežja. Poskus toženke, da bi izenačila tehnične zlorabe z uporabo „dialer"-jev in zlorabe v storitvah z „Wangiri klicem“, je arbitraren in zavajajoč. V primeru „dialer"-jev gre za tehnično zlorabo, ki se izvede brez sodelovanja uporabnika ali brez redne rabe njegove strojne opreme. Pri „Wangiri klicih“ pa gre za situacijo, ko uporabnik z aktivnim ravnanjem vrne telefonski klic. Če tak klic izvede in ga pomotoma (daljši čas) ne prekine, ne gre za tehnično zlorabo omrežja, ampak za redno uporabo strojne opreme. Telefonski aparat ne more sam klicati tujih številk.

9. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba je utemeljena.

11. Med strankama je sporno, ali se v obravnavanem primeru uporabi drugi odstavek 146. člena ZEKom-1. Ta določa, da pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom.

12. Tožnica trdi, da se navedena določba ne nanaša na telekomunikacijske storitve, tj. da ne ureja razmerij med končnimi uporabniki in operaterjem, ampak jo je treba razlagati izključno v zvezi s prvim odstavkom navedenega člena in sistemsko uvrstitvijo te določbe v poglavje o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti elektronskih komunikacij. Prvi odstavek tega člena pa določa, da mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev pri posebnem tveganju za varnost omrežja takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju. Če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov.

13. Za stroške naj bi torej operater po mnenju tožnice odgovarjal zgolj takrat, ko nastanejo kot posledica tveganja za varnost omrežja. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožničin argument, da to izhaja iz sistemske uvrstitve te določbe v poglavje o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti elektronskih komunikacij. Naslov poglavja za vsebino določbe ne more biti bistven. Nenazadnje to potrjuje tudi dejstvo, da je bil 102. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), katerega tretji in četrti odstavek 102. člena, sta imela v bistvenem enako vsebino kot 146. člen ZEKom-1, uvrščena v poglavje z naslovom „Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij.“ Poleg tega ne drži, da so v navedenem poglavju obravnavana zgolj razmerja v zvezi z varstvom osebnih podatkov, saj določbe tega poglavja urejajo tudi razmerja med uporabniki in operaterji, kot so pravila v zvezi z nadzorom in prestrezanjem komunikacij, hrambo podatkov o prometu, sledenjem zlonamernih in nadležnih klicev, uporabo samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov za namene trženja, idr.

14. V podkrepitev svojega stališča, da operaterja stroške zlorabe bremeni zgolj v primeru, če je posledica tveganja za varnost omrežja, se tožnica sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 113/2020. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbe 146. člena ZEKom-1, ko je presodilo, da se drugi odstavek uporablja tudi v primeru neizpolnitve okoliščin za uporabo prvega odstavka, torej tudi kadar ne gre za tveganje za varnost omrežja. Vendar pa iz sodbe izhaja, da Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje ni izrecno odgovorilo1. Vrhovno sodišče je namreč želelo najprej odgovoriti na vprašanje, ali je varnost komunikacijskih storitev sploh mogoče obravnavati ločeno od varnosti komunikacijskega omrežja, pred tem pa je ugotovilo vsebino pojma komunikacijska storitev.

15. Upoštevaje 6. točko prvega odstavka 3. člena ZEKom-1 in določbe Direktive 2002/212 je pojasnilo, da se pojem elektronske komunikacijske storitve nanaša na prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, ne pa na vsebino ali na uredniški nadzor nad vsebino teh signalov. To po mnenju Vrhovnega sodišča npr. pomeni, da spada prenos elektronskih sporočil v okvir elektronskih komunikacijskih storitev, vendar le v tehničnem smislu, kot prenos signalov, ne pa tudi glede vsebine teh sporočil in še toliko manj glede zagotavljanja te vsebine oziroma nadzora nad njo. Nadalje je v 23. točki sodbe zavzelo stališče, da drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 vzpostavlja odgovornost izvajalca javnih komunikacijskih storitev izključno za stroške zagotavljanja teh storitev, ne pa tudi za morebitne stroške dostopa do vsebine komunikacije.

16. Iz citirane sodbe izhaja stališče Vrhovnega sodišča, da lahko operater po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 odgovarja za tveganja, povezana z izvajanjem elektronskih komunikacijskih storitev, torej s prenosom signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih. Po presoji sodišča pa gre v obravnavani zadevi za stroške komunikacijske storitve, tj. stroške, ki so nastali zaradi prenosa signala po elektronskem komunikacijskem omrežju. Drugače ne izhaja niti iz 5. točke Splošnega akta o varnosti omrežij in storitev ter delovanju v izjemnih stanjih, ki podaja definicijo varnosti omrežja in storitev hkrati ter ju torej ne ločuje. Varnost omrežja in storitev je definirana kot zmožnost javnega komunikacijskega omrežja, da z določeno stopnjo gotovosti prepreči naključne dogodke ali zlonamerna dejanja, ki ogrožajo zaupnost, verodostojnost, celovitost ali razpoložljivost shranjenih ali prenesenih podatkov ter s tem povezanih javno dostopnih komunikacijskih storitev, ki jih ponujajo ta omrežja in ali so prek njih dostopne.

17. Zato je določba drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 v obravnavani zadevi relevantna pravna podlaga, in sicer je pravno pomembno, ali je nastali strošek posledica zlorabe, ki ni nastal po krivdi uporabnika.

18. Zloraba pomeni, da gre za ravnanje v breme neke osebe, v katerega ta oseba ni privolila niti ni privolila v njegove posledice. Ali je konkretno sporno ravnanje zloraba, pa je treba ugotavljati v okoliščinah vsakega primera. Sodišče se ne strinja s toženko, ki smiselno zatrjuje, da je zloraba izkazana, če naročnik prejme klic z neznane in nenavadne številke. Kajti vsak klic z neznane in nenavadne številke za uporabnika ni nujno zlonameren, ampak je lahko pomota. Zlorabe zato ne more biti, če iz nekega ravnanja ne nastanejo nobene negativne posledice, v tem primeru stroški za naročnika. Strinja se s tožnico, da to izhaja tudi iz dejstva, da operater ne more nadzirati, ali uporabniki vračajo zgrešene klice in ali so pri tem dovolj pazljivi in skrbni, da jih, ko ugotovijo, da klic ni resničen, takoj prekinejo. Zato toženka ne sme zgolj verjeti trditvam uporabnikov, da neodgovorjenih klicev niso vrnili, ampak mora upoštevaje 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ugotoviti mora torej, da je v konkretnem primeru šlo za zlorabo, in utemeljiti, na čem taka ugotovitev temelji.

19. Tožnica uporabnikom telekomunikacijskih storitev, v tem primeru naročniku mobilnih storitev, v skladu s svojim cenikom zaračunava opravljene klice. Tako je tudi sporni znesek strošek, ki je posledica klica (prenosa signalov), ki je bil opravljen s SIM kartice stranke z interesom v Tunizijo in je trajal 2 uri. V obravnavanem primeru bi bilo zato po presoji sodišča mogoče govoriti o zlorabi, če bi do tega klica, ki je razlog za stroške, prišlo brez sodelovanja oziroma privolitve stranke z interesom, torej če bi klic ali nezmožnost njegove prekinitve sprožilo ravnanje tretje osebe. Ali se je to zgodilo, pa iz razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče nedvoumno razbrati.

20. Toženka je namreč ugotovila, in to izrecno potrjuje tudi v odgovoru na tožbo, da je bil klic opravljen, vendar ga ni opravila stranka z interesom. To utemeljuje s tem, da iz dokumentacije ni mogoče razbrati, da bi imela sorodnike ali znance v Tuniziji ali da bi v kratkem načrtovala potovanje tja, upoštevala pa je tudi dolžino zaračunanega klica (2 uri), uradni jezik v tej državi (Arabščina), dejstvo, da je šlo v obravnavanem obdobju za večje število takih klicev, in to, da se IMEI številka mobilnega telefona, iz katerega naj bi bil klic opravljen po podatkih CDR datoteke, ne ujema z mobilnim telefonom, katerega imetnica je stranka z interesom. Pri tem je ugotovila tudi, da gre v obravnavanem primeru za sistemsko zlorabo, poznano kot “Wangiri klic“. Pojasnila je, da so to klici, pri katerih uporabniki prejmejo klic z neznane številke, na katerega običajno ne uspejo odgovoriti, saj je zveza že po par zvonjenjih prekinjena. S tem se želi doseči, da klicani pokliče nazaj, klicana številka pa se nahaja v mednarodnem omrežju. Na tak način sprožitelj „klica Wangiri" pridobi večjo korist, končni uporabnik pa je oškodovan z višjimi stroški. Uporabnik je prepričan, da klic ni bil vzpostavljen, in ne ukrepa, sistem pa klica ne prekine sam od sebe. Stališče, da je operater odgovoren za zlorabo, pa je utemeljila s tem, da v primerih "Wangiri" zlorabe, ki je povzročila stroške v konkretni zadevi, končni uporabniki nimajo na voljo ustreznih ukrepov, s katerimi bi se uspešno zavarovali, saj gre za sistemsko generirane klice.

21. Tožnica pravilno opozarja, da je taka obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Toženka namreč istočasno trdi, da mora pri "Wangiri klicih" uporabnik poklicati nazaj, pri čemer navaja, da je uporabnik prepričan, da klic ni bil vzpostavljen in ne ukrepa, sistem pa klica ne prekine sam. Obenem trdi, da stranka z interesom ni klicala nazaj, ampak je bil klic sistemsko generiran. Že iz tega opisa izhaja nasprotje med pojasnili toženke o tem, kaj so "Wangiri klici" in na kakšen način povzročijo stroške.

22. Toženka nadalje s tem, ko trdi, da je bil klic opravljen in da gre za sistemsko generirane klice v bistvu trdi, da je bil klic opravljen s SIM kartice, katere imetnik je stranka z interesom (in ne iz njenih elektronskih naprav), vendar brez njenega aktivnega ravnanja. Ne pojasni pa, na kakšen način je to mogoče, tj. ali je klic iz Tunizije samodejno sprožil klic nazaj v Tunizijo ali je do tega, da je do klica prišlo brez sodelovanja stranke z interesom, prišlo na kak drug način. Pri tem bi morala pojasniti tudi, na čem ta ugotovitev temelji, tj. ali na njenih tehničnih oziroma strokovnih spoznanjih, ali na čem drugem. Če naj bi klic sprožil nekdo drug oziroma je povzročil, da je naprava s tožnikovo SIM kartico „klicala sama“ , pa nastali strošek ne more biti posledica tega, da klicatelj kliče nazaj, kar naj bi bila značilnost "Wangiri klica“, do katerega naj bi po stališču toženke prišlo v tem primeru. Tožnica opisuje, da so to t.i. „dialer"-ji, ki pa se izvedejo brez redne uporabe strojne opreme. Nadalje sodišče opozarja, da nasprotja izhajajo tudi iz odgovora na tožbo, saj toženka navaja, da je CDR datoteka dokaz, ki ne predstavlja neizpodbitnega dokaza, da je bil promet opravljen, obenem pa trdi, da je bil klic opravljen (vendar ne zaradi ravnanja in po volji stranke z interesom).

23. Glede na opisana nasprotja sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti in zato ne more presoditi, ali je ugotovitev toženke, da je klic v Tunizijo in njegova neprekinitev v času 2 ur, posledica zlorabe, pravilna ali pa gre, kot zatrjuje tožnica, za klic, ki ga je stranka z interesom opravila (z naprave z drugo IMEI številko od tiste, ki izhaja iz fotografij) nehote in ga po pomoti tudi ni prekinila.

24. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče glede dokazne vrednosti CDR datoteke opozarja, da je ostalo neraziskano, kako je tožnica stranki z interesom zaračunala dva klica iz Tunizije, in sicer 6. 11. ob 16:54, ki naj bi trajal dve uri in istega dne še ob 21: 31, ki naj bi trajal 10,43 minut. V CDR datoteki pa je zabeležen zgolj eden. Takšna nasprotja med računom in CDR datoteko vzbujajo dvom v pravilnost tožničinih evidenc.

25. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. Z opustitvijo glavne obravnave namreč niso bile kršene pravice stranke z interesom, saj zaradi bistvene kršitve postopka, zaradi katere ni bilo mogoče razbrati, kakšno dejansko stanje je toženka sploh ugotovila, sodišče tožbe, tudi če bi izvedlo obravnavo, ne bi moglo zavrniti. Z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ugotovi na glavni obravnavi, razen v izjemnih primerih, ko lahko odloča o sporu polne jurisdikcije, namreč ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki ga je dolžan ugotavljati upravni organ, saj bi v tem primeru stranki odvzelo pravico do ustavno zajamčenega pravnega sredstva. Zato bi sodišče v vsakem primeru zadevo vrnilo toženki, da dopolni postopek in v novi odločbi ugotovi resnično dejansko stanje tako, da bo v primeru nove tožbe sodišče odločbo lahko preizkusilo.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Točka 25 navedene sodbe se glasi: „Tako je revizijsko sodišče, še preden je prišlo do odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje, ugotovilo, da temelji odločitev v obravnavani zadevi na napačnem materialnopravnem stališču Upravnega sodišča, ki je pojem javnih komunikacijskih storitev iz drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 brez zakonske podlage razširilo na vsebino elektronske komunikacije oziroma stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev tudi na stroške dostopa do vsebine komunikacije. Že ta ugotovitev zadostuje za odločitev o utemeljenosti revizije. Ker pa je revizija kljub širšemu pomenu za zagotovitev pravne varnosti (367.a člen ZPP) vendarle vezana na konkretno odločitev v konkretnem postopku, sodišče po ugotovitvi, da je treba reviziji v obravnavani zadevi ugoditi, ni več imelo ne razloga, ne zakonske podlage, da bi nadaljevalo z obravnavanjem zadeve oziroma da bi na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo v celoti.“ 2 Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve.