Jedro

Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve, ne vplivata.

Zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike.

V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja.

Izrek

I. Zadevi I U 747/2016 in I U 750/2016 se združita v skupno obravnavanje in odločanje, vodilna postane I U 747/2016. II. Tožbama se ugodi, odločbi Upravne enote Grosuplje št. 352-27/2015-18 (30) in 352-26/2015-18 (30) z dne 23. 12. 2015 v 1. do 5. točki izreka ter odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-3/2016-3 z dne 19. 4. 2016 in št. 35021-2/2016-3 z dne 18. 4. 2016 v 2. točki izreka se odpravijo in se zadeva v odpravljenih delih vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama vsaki 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanima odločbama v 1. točki izreka v korist služnostnega upravičenca A. omejil lastninsko pravico z ustanovitvijo služnosti v javno korist na parc. št. 18/1 k.o. …, na kateri je vknjižena lastninska pravica na služnostni zavezanki A.A. do deleža 1/2 in B.B. do 1/2; v 2. točki izreka v korist A. ustanovil služnostno pravico v javno korist za namen gradnje objekta državne gospodarske javne infrastrukture - visoko napetostnega daljnovoda 2 x 110 kV RTP Grosuplje - RTP Trebnje in za čas obratovanja tega infrastrukturnega objekta; v 3. točki navedel obseg služnostne pravice: Služnost gradnje, obratovanja, nadzora, vzdrževanja, rekonstrukcije in prečkanje daljnovoda DV 2 x 110 kV Grosuplje - RTP Trebnje, izvedbo vseh del v zvezi z gradnjo daljnovoda, vključno z dovozom materiala, delavcev in delavnih naprav, izvedbo gradnje na določenem območju, služnost gradnje podzemnega daljnovoda, nizko in srednje napetostnih vodov obratovanja, nadzora, vzdrževanja, rekonstrukcije in prečkanja, izvedbo vseh del v zvezi z gradnjo daljnovoda, vključno z dovozom materiala, delavcev in delovnih naprav, izvedbo gradnje na določenem območju, služnost dostopa do elektroenergetskega voda, služnost obratovanja, rekonstrukcijska in vzdrževanja, popravljanja in nadzora nad elektroenergetskim vodom na 10 m pasu levo in 10 m pasu desno od osi nadzemnega elektroenergetskega voda in na 1 m pasu levo in 1 m pasu desno od osi podzemnega elektroenergetskega voda, služnost uporabe zemljišča za potrebe izvajanja demontaže in odstranitve obstoječih 20 kV daljnovodov. Služnost naj se ustanovi na predlaganem zemljišču za čas obratovanja infrastrukturnih objektov in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. V 4. točki izreka navedel, da je odločal po nujnem postopku ter pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odločbe. V 5. točki izreka, da se po vročitvi odločbe strankam pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču vpiše služnostna pravica v javno korist na predmetni nepremičnini v korist A.; v 6. točki izreka, da se za odmero višine odškodnine stranki napotuje na pristojno sodišče. V obrazložitvi je navedel, da je služnostni upravičenec vložil predlog za omejitev lastninske pravice za izgradnjo visokonapetostnega daljnovoda 2 x 110 kV RTP Grosuplje - RTP Trebnje, kot je opredeljeno v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za izgradnjo daljnovoda 2 x 110 kV RTP Grosuplje RTP Trebnje (Uredba). Organ je v prvi fazi izdal sklep o uvedbi začetka postopka ustanovitve služnosti in ga posredoval zemljiškoknjižnem sodišču. V zvezi s predlogom za nujen postopek v skladu s 104. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) meni, da je predlog utemeljen, ker je med postopkom prejel sklep N 74/2015, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Grosupljem, da je služnostni upravičenec deponiral pri sodišču sodni depozit v višini 5.949,04 EUR za vsako od služnostnih zavezank, zato gre v skladu z določili petega odstavka 473. člena Energetskega zakona (EZ-1) za nujni postopek. Zavrača ugovore solastnic, da ponudba ni bila določna ter da zato procesne predpostavke za uvedbo postopka niso bile podane. Zavrača tudi ugovore solastnic, da potek trase daljnovoda ni natančno opredeljen, obseg služnosti ni natančno določen. Meni, da ti ugovori niso relevantni, ker potek trase daljnovoda in obseg del za izgradnjo predvidenega daljnovoda izhaja in je natančno določen v Uredbi, kjer je predviden natančen prikaz trase po posameznih parcelah, ki bodo tangirane z gradnjo.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnic zavrnil, v 2. točki izreka pa zavrnil tudi stroške pritožbenega postopka, kar tožnici izpodbijata. Zavrača ugovore, da pogodba o ustanovitvi služnosti, ki je bila predložena služnostnima zavezankama, ni ustrezna in ne zadostuje pogoju iz 97. člena ZUreP-1 v povezavi s četrtim odstavkom 110. člena ZUreP-1. V zvezi z ugovorom, da je obseg služnosti nedoločen, se sklicuje na 468. člen EZ-1, ki opredeljuje varovalne pasove različnih sistemov elektrike, zaradi česar je po presoji organa opis oziroma potek služnosti in njene meje po služečem zemljišču mogoče določiti oziroma je služnost določljiva. Zavrača tudi vse ugovore v zvezi z nujnim postopkom.

3. Tožnici v tožbi navajata, da sta v postopku večkrat opozorili na nesprejemljivost v podpis posredovane služnostne pogodbe. Pogodba je neprimerna v delu, ki se nanaša na vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Opozorili sta tudi, da niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke za vodenje nujnega postopka ter tudi procesne predpostavke za vodenje postopka ustanovitve služnosti v javno korist. Pogodba, ki jo je predložil služnostni zavezanec, vsebinsko ne ustreza minimalnim pogojem za veljaven vpis stvarne služnosti v smislu standarda zadostne opredelitve. Ta napaka ni bila odpravljena tudi pozneje, niti z izpodbijano odločbo. Ni mogoče šteti, da je pogoj, da ni bilo mogoče skleniti služnostne pogodbe, izpolnjen že s tem, da je služnostni zavezanki predložena pomanjkljiva pogodba. Služnostna pravica, predvsem stvarna služnost mora biti natančno opredeljena, saj bi v nasprotnem primeru zavezanki nosili preveliko tveganje glede obsega služnosti. Z gotovostjo ni mogoče trditi, kje v naravi se bo služeči pas nahajal. Sklicevanje na Uredbo ne zadostuje. Predvsem v pogodbi ni bilo ustrezno zemljiško knjižno dovolilo, ki mora vsebovati podroben opis, kateri del nepremičnine (geografsko) bo obremenjen s služnostno pravico. Kot izhaja iz izreka, meje poteka in izvrševanja služnosti tako v pogodbi kot prvostopenjski odločbi niso opisane z zadostno natančnostjo. Devetnajsti člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, prostorske meje pri vpisu vsebine služnosti natančno opišejo. Parcela 18/1 je že obremenjena na podlagi služnostne pogodbe z dne 7. 3. 2002 z daljnovodom. Z vzpostavitvijo novega koridorja bo lastninska pravica tožnic de facto v celoti omejena. V primeru, da bo obremenjen le del nepremičnine, je potrebno natančno navesti, kateri del nepremičnine bo s služnostjo obremenjen. Sklicevanje na Uredbo ni pravno upoštevno. Ne drži procesna predpostavka, da služnosti ni bilo mogoče pridobiti sporazumno, ker služnostni upravičenec ni storil ničesar v smeri, da bi prilagodil pogodbo tako, da bi odpravil napake v zvezi z opredelitvijo služnosti. Zemljiškoknjižno dovolilo v pogodbi sploh ne vsebuje vseh nepremičnin, na katerih bi bilo vplivno območje daljnovoda in na katerih bi bila lastninska pravica služnostnih zavezank omejena. Npr. iz 2. alinee 1. člena Pogodbe izhaja, da je služnostni upravičenec investitor in upravljavec daljnovoda, ki bo potekal preko zemljišč 689/2 ter parcel 18/1 in 20, v nadaljevanju pa se pogodba omejujejo zgolj na parc. št. 18/1. Po vsebini pa gre tudi pri preostalih parcelah za služnost in ne zgolj za enkratno obremenitev nepremičnine. Od tožnic se dejansko zahteva dostop do daljnovoda ter prehod preko dveh nepremičnin, kar pomeni, da bosta v svoji lastninski pravici omejeni. Vsebinsko gre dejansko za služnost. Razlogom prvostopne odločbe, da zadostuje, da je potek trase natančno določen z Uredbo, ne pritrjujeta. Ne glede na prostorski akt, mora biti služnost določena tako, da je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor. Služnostni zavezanki bi bilo potrebno obvarovati tako, da ima izvedeni poseg vsebino, kot jo predpisujeta zakon in ustaljena praksa. V nasprotnem sta dejansko omejeni v izvajanju lastninske pravice na celotni nepremičnini, poleg tega pa brez podlage tudi na nepremičninah 689/2 in 20. Izpodbijata tudi odločitev organa druge stopnje v 2. točki, saj bi se v primeru, da se prvostopna odločba obdrži v veljavi, nepremičnina služnostnih zavezank omejila v celoti. Z dejansko omejitvijo celotne nepremičnine tudi ni podan kriterij sorazmernosti iz 92. člena ZUreP-1. Ugovarjata tudi, da so bili podani pogoji za izvedbo postopka kot nujnega. Izkazan tudi ni pogoj, da država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Prvostopenjski organ tudi ni obrazložil javne koristi, temveč se zgolj sklicuje na Uredbo. Predlagata odpravo izpodbijanih odločb v točki 1 - 5 in 2. točki drugostopne odločbe ter zahtevata povrnitev stroškov postopka. Predlagata tudi združitev postopkov.

4. Stranka z interesom B. d.d. je na obe tožbi odgovorila, zavrača ugovore, da v zadevi ne gre za nujni postopek, vztraja pa tudi, da je obseg služnosti na parceli 18/1 natančno določen, saj je potek razviden iz uredbe in njenega grafičnega dela. Zavrača pa tudi ugovor, da prvostopni organ ni obrazložil javne koristi. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K točki I:

6. Sodišče je ugodilo predlogu tožnic in obravnavanje in odločanje o njunih tožbah združilo v en postopek.

K točki II:

7. Tožbi sta utemeljeni.

8. V obravnavani zadevi je med strankama uvodoma sporno, ali je organ o predlogih za omejitev lastninske pravice mogel vsebinsko odločati, ker je bila po mnenju tožnic v podpis ponujena pogodba obremenjena s številnimi napakami, potek služnosti preko nepremičnine tožnic pa ni bil natančno določen.

9. Sodišče ugovoru, ki se nanaša na pomanjkanje procesne predpostavke za uvedbo postopka, ne more slediti. Določba prvega odstavka 98. člena ZUreP-1 določa obvezne sestavine vloge, kar pomeni, da se zahteva za razlastitev kot vloga šteje za popolno samo, če vsebuje vse sestavine. Ena izmed sestavin je tudi ponudba iz 97. člena ZUreP-1. Po prvem odstavku 97. člena ZUreP-1 sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev le, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Po stališču sodišča je bila zahteva v smislu prvega odstavka 97. člena ZUreP-1 popolna (enako v smislu tretjega odstavka 473. člena EZ-1).

10. Po stališču sodne prakse je bistven element ponudbe to, da ponudba vsebuje ceno oziroma višino odškodnine, ki jo razlastitvena upravičenka ponuja razlastitveni zavezanki za odkup predmetne parcele (v obravnavanih zadevah za ustanovitev služnosti), ta pa je bila vsebovana v pogodbi in cenitvenem poročilu tudi v obravnavanem primeru tožnic. Iz cenitvenega poročila sta tožnici lahko razbrali površino parcele 18/1, ki bo prizadeta z ustanovitvijo služnostne pravice, in ceno, ki jo služnostna zavezanka ponuja. Neumestitev obsega služnostne pravice v prostor in posledično nenatančno zemljiškoknjižno dovolilo na pravilnost ponudbe kot ene od sestavin popolne zahteve za omejitev lastninske pravice in procesne predpostavke v smislu določb ZUreP-1 za vložitev zahteve ne vplivata. V okviru presoje podanosti procesnih predpostavk v zvezi s ponudbo je relevanten potek časa, 30 - dnevnega roka od vročitve ponudbe, in presoja obstoja bistvenih elementov pogodbe na podlagi katerih lahko sprejemnik ponudbe - služnostni zavezanec, oblikuje svojo voljo. Eventualne napake v pogodbi - npr. v zvezi z zemljiškoknjižnim dovolilom, sodišče ne šteje za relevantne stvari, da predlog za ustanovitev služnosti ne bi bil sposoben za obravnavo, zaradi nepodanosti procesnih predpostavk. Nesprejem ponudbe pomeni za upravičenca pravico sprožiti upravni postopek, v katerem pa stroške nosi služnostni (oziroma razlastitveni) upravičenec, torej tožnici zaradi sproženega postopka, v katerem varujeta svoje pravice, nista oškodovani. Tudi ni relevantno, da zemljiškoknjižno dovolilo v pogodbi ne vsebuje navedbe vseh nepremičnin, na katerih bi bilo vplivno območje daljnovoda in na katerih bi bila lastninska pravica služnostnih zavezank omejena (tudi parcele 689/2 k.o. … in 20 k.o. …). Navedenega sodišče ne šteje kot relevanten ugovor tudi zoper izpodbijani prvostopni odločbi. Z izpodbijanima odločbama je omejena lastninska pravica na parceli 18/1 k.o. … in le pravilnost te odločitve je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu. Kolikor služnostni upravičenec meni, da na drugih parcelah tožnic služnostne pravice za izvedbo gradbenega namena ne potrebuje, sodišče v okviru obravnavanega postopka te odločitve ne bo presojalo. Na tožnicah je, kolikor bo prišlo do posegov na tudi te parcele, da se bosta v skladu s svojo prizadetostjo odločali za ustrezna pravna sredstva (ni pa to konkretni upravni spor).

11. Postopek pred izdajo izpodbijane odločbe je organ vodil kot nujni postopek. Po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1 so ne glede na določbo 104. člena ZUreP-1 postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 nujni, če je javna korist izkazana skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini. Tožnici ugovarjata, da predpogoj, položitev depozita pri sodišču, ob vložitvi predloga za omejitev lastninske pravice po nujnem postopku ni bil izpolnjen, torej niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje postopka kot nujnega. Služnostni upravičenec je sklep o sodnem depozitu izročil šele na naroku dne 4. 12. 2015, sodišče pa soglaša z razlogom, da iz citirane zakonske določbe ne izhaja, da mora služnostni upravičenec že ob vložitvi predloga za ustanovitev služnosti zahtevi predložiti tudi sklep o sodnem depozitu. Prvostopni organ je imel ob izdanem sklepu Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. N 73/2015 z dne 27. 11. 2015 podlago, da je obravnavani postopek v nadaljevanju vodil kot nujen po določbi petega odstavka 473. člena EZ-1. 12. Tožnici nadalje ugovarjata, da organ ni obrazložil javne koristi, temveč se v izpodbijani odločbi zgolj sklicuje na Uredbo, kar pa ne izkazuje javne koristi. Bolj konkretni v zvezi z navedenim ugovorom o neobrazloženosti javne koristi tožnici nista. Po prvem odstavku 472. člena EZ-1 sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist in se zanju uporabljata prvi in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 pa se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem lokacijskem načrtu. Uredba je v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 državni lokacijski načrt, za katerega se šteje, da je javna korist izkazana. Organ je z navedbo Uredbe, iz katere je razvidno, da je v izgradnjo gradbenega namena, ki ga ureja, vključena tudi parcela 18/1, obrazložil javno korist. 13. V zvezi z nepodanostjo javne koristi tožnici ugovarjata tudi, da ni izkazan pogoj, da država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. V specialni določbi (glede na krovni zakon, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice v javno korist - ZUreP-1) sedmega odstavka 473. člena EZ-1 je določeno, da se ne glede na tretji odstavek 92. člena ZUreP-1 v postopku razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah na območju prostorskega akta za prostorske ureditve državnega pomena ne ugotavlja, ali država razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego razlastitvenega namena ali namena omejitve lastninske pravice. Ker na navedeni podlagi organ ni bil dolžan raziskovati oziroma se opredeljevati do obstoja nadomestne nepremičnine, ugovor tožnic ni utemeljen.

14. Organ tudi ni kršil določb postopka, vplivalo pa tudi ni na materialne pravice tožnic (stvarna služnost vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto), ker je vodil postopek za vsako od solastnic posebej, glede na vložena predloga in izdal za vsako od solastnic svojo odločbo.

15. Utemeljeno pa tožnici ugovarjata, da zahtevi po določnosti obsega služnosti v javno korist ni mogoče zadostiti s sklicevanjem na Uredbo, načrt parcelacije obravnavanega območja, pregledno karto parcele 18/1 ter določbo 468. člena EZ-1, ki določa varovalne pasove sistemov elektrike (10 m pas od osi nadzemnega elektroenergetskega voda in 1 m pas od osi podzemnega elektroenergetskega voda).

16. Služnost v javno korist je ena od oblik služnosti, ki jih z materialnopravnega vidika ureja Stvarno pravni zakonik (SPZ). Določbe tega zakona kot splošnega predpisa se uporabljajo, če posebni predpisi ne določajo drugače. V obravnavanem primeru je to ZUreP-1, ki določa pogoje za ustanovitev služnosti v javno korist in ureja postopek njihove ustanovitve ter EZ-1. Glede vpisa služnosti v zemljiško knjigo pa velja ZZK-1. Da bi bila v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev o ustanovitvi predlagane služnosti zakonita, mora zadostiti pogojem iz vseh relevantnih določb navedenih predpisov, tudi določbam o vpisu v zemljiško knjigo. Na določbah ZZK-1 pa je utemeljen ugovor tožnic o nenatančnosti poteka tras daljnovoda in podzemnega kabla. Splošno pravilo 14. člena ZZK-1 je nadgrajeno v 19. člena ZZK-1, ki posebej določa, da se mora pri opisu stvarne služnosti, katere izvrševanje je omejeno samo na del služečega zemljišča, prostorske meje natančno navesti. V obravnavanem primeru ima parcela 18/1 18.870 m, iz pogodb pa izhaja, da je obseg tangiranega zemljišča 2.545 m2. Služnost torej ni predvidena na celotni parceli, temveč je glede na predvidene obsege varovalnih pasov nedvomno, da bo s služnostjo omejen le določen del nepremičnine. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kateri del. V zemljiško knjigo se služnost vpisuje na podlagi odločbe, na podlagi katere nastane (214. člen SPZ), zato mora potek - obseg služnosti izhajati iz nje. Odločba, izdana v upravnem postopku, je konstitutivna in ustvarja pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico služnostnih zavezank, zato mora obseg omejitve izhajati iz odločbe, s katero se služnost ustanavlja. Le kolikor je služnost določena tako, da se da njen potek določiti, lahko sodišče tudi presoja sorazmernost posega kot elementa javne koristi.

17. V skladu z 19. členom ZZK-1 se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo prostorske meje. Zakon ne zahteva, da bi moral biti potek služnosti določen z navedbo posameznih točk v naravi in z razdaljami med njimi (dolžina in širina), ampak uporablja standard natančnega opisa. Opis pa iz obeh izpodbijanih odločb ne izhaja. Sklicevanje na splošne določbe Uredbe in grafični izsek standarda natančnega opisa ne more nadomestiti (glej I U 568/2011), tudi iz že navedenega razloga, ker je podlaga za vpis v zemljiško knjigo odločba, s katero se služnost ustanavlja. Sodišče soglaša s stališčem iz sodbe III U 166/2013, da je potek služnosti dovolj natančno določen z določitvijo koridorja ter s tem, da jo opredeljuje, na katerem delu parcele poteka koridor. V obravnavanem primeru, ko je parcela 18/1 znatno večja kot tangiran varovalni pas, je to posebej bistveno.

18. Sodišče je ugodilo tožnicam in odpravilo 2. točko izreka drugostopnih odločb, s katerima je drugostopni organ odločil, da sta stroške pritožbenih postopkov dolžni nositi tožnici sami. Zavrnitev je utemeljil na določbi drugega odstavka 118. člena ZUP v povezavi z določbo prvega odstavka 114. člena ZUP. Ker glede na razloge, navedene v sodbi, organ druge stopnje pritožb ne bi smel zavrniti, je odločitev nepravilna ter bo zato v zvezi s priglašenimi stroški treba ponovno odločiti. Prvostopni organ je z neizpodbijano 7. točko izreka napovedal, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep, pri odmeri pa naj odloči tudi o pritožbenih stroških.

19. Ker je bilo v obravnavanih postopkih napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločitev toženke v izpodbijanih delih nezakonita. Sodišče je odločitve na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v nov postopek.

K točki III:

20. Ker sta tožnici v tem upravnem sporu uspeli, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini vsaki 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.