Jedro

Odprava neskladij med razglašeno (izvirnikom) in pisno izdelano sodbo omogoča 365. člen ZKP z izdajo popravnega sklepa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojeno N. S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi M. Š., d. o. o., Trbovlje v roku devetih mesecev po pravnomočnosti sodbe poravna nastalo škodo v višini 1.913,14 EUR. Odločilo je še, da je obsojenka dolžna plačati oškodovani družbi M. Š., d. o. o., Trbovlje znesek 1.913,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali po njeni krivdi, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka jo je oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da zahtevo vlaga iz vseh razlogov prvega odstavka 240. člena ZKP, v nadaljevanju pa utemeljuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje razliko med razglašeno sodbo in njenim pisnim odpravkom, ki jo sodišče, kljub izdanima popravnima sklepoma ni odpravilo, saj je v opisu kaznivega dejanja še vedno zakonsko besedilo, ki opredeljuje nadaljevano kaznivo dejanje, pravna opredelitev dejanja pa se na to konstrukcijo ne sklicuje, prav tako pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo storjeno eno kaznivo dejanje, torej izrek izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Višjemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava in hkrati kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da je obrazložitev sodbe nejasna, sama s seboj v nasprotju, in v nasprotju z drugimi razlogi sodbe. V obrazložitvi navedene okoliščine, na katere obsojena ni mogla vplivati, namreč izključujejo njeno kazensko odgovornost v času obravnavanega kaznivega dejanja. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor vrhovna državna tožilka. V odgovoru navaja, da nobena izmed kršitev, ki jih kot dovoljene opredeljuje 420. člen ZKP ni podana, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da pri pregledu spisa sicer ugotavlja, da je bila med razglašeno sodbo in pisnim odpravkom razlika v izreku, ki jo je sodišče prve stopnje saniralo s popravnima sklepoma. Po izdaji obeh popravnih sklepov so bila neskladja odpravljena. Res je, da je v izreku vsebovano zakonsko besedilo, ki opredeljuje konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega ravnanja obdolženca ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja. V vsem ostalem pa zagovornik nasprotuje zaključkom sodišča in ponuja dokazno oceno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obsojenka in njen zagovornik nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navajanji, da je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe navedlo, da je obsojena kriva po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, in dejanje pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Pisni odpravek sodbe se je od razglašene razlikoval, saj je bilo iz opisa izpuščeno zakonsko besedilo, ki opredeljuje nadaljevano kaznivo dejanje, pravna opredelitev dejanja v pisni izdelani sodbi pa se je na to konstrukcijo sklicevala. Iz obrazložitve pisno izdelane sodbe je razvidno, da je sodišče ravnanje obsojenke opredelilo kot eno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je nato izdalo dva popravna sklepa, na podlagi katerih je izrek sodbe sicer na koncu le ustrezal razglašenemu. Zagovornik pa v tem, da je v opisu kaznivega dejanja še vedno zakonsko besedilo, ki opredeljuje nadaljevano kaznivo dejanje, iz obrazložitve pa izhaja, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZKP se v zapisnik o glavni obravnavi vnese celoten izrek sodbe in navede, ali je bila sodba razglašena javno. Izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi je izvirnik. Po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP se lahko pomote v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravijo s posebnim sklepom, ki se izda na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Odpravo neskladij med razglašeno (torej izvirnikom) in pisno izdelano sodbo omogoča torej 365. člen ZKP z izdajo popravnega sklepa.

7. S primerjavo razglašene sodbe in pisno izdelane sodbe je očitno, da je pri pisnem odpravku prišlo do napake, kot to pravilno navaja obsojenkin zagovornik, ki jo je sodišče prve stopnje saniralo s popravnima sklepoma. Po izdaji obeh popravnih sklepov, kar omogoča 365. člen ZKP, so bila neskladja med razglašeno in pisno izdelano sodbo odpravljena. Res je, da je v izreku pisno izdelane sodbe vsebovano tudi zakonsko besedilo, ki opredeljuje konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar pa neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega ravnanja obsojenke ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. V nadaljevanju obsojenkin zagovornik izpostavlja, da so v 8. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje navedene okoliščine, ki so bistvenega pomena za presojo obsojenkine kazenske odgovornosti. Ob drugačnih okoliščinah bi bil dolg poplačan, obsojenki pa ne bi mogli očitati storitve kaznivega dejanja. Navaja, da sama ni mogla poravnati obveznosti družbe, saj je bil njen partner tisti, ki je razpolagal z znanjem za opravljanje dejavnosti družbe, pri čemer je bila obsojena zgolj formalna direktorica. Zaradi razpada življenjske skupnosti je družba prenehala poslovati. Zato meni, da je zaključek sodišča, da omenjene okoliščine same po sebi ne vplivajo na kazensko odgovornost obsojene v času storitve kaznivega dejanja napačen, posledično pa obrazložitev sodbe nejasna, sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z drugimi razlogi sodbe. Ne strinja se tudi s stališčem višjega sodišča, kot to izhaja iz zadnjega odstavka v 6. točki obrazložitve in zadnjega stavka v 7. točki obrazložitve, da ni pomembno, zakaj je obsojena porabila dvignjena sredstva.

9. Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi obsojenkin zagovornik utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po presoji Vrhovnega sodišča izhaja nestrinjanje obrambe oziroma njeno oporekanje dokaznim sklepom nižjih sodišč glede kazenske odgovornosti obsojenke v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Nestrinjanje z zaključkom sodišča, po katerem prenehanje življenjske skupnosti obsojenke z B. D., posledično prenehanje poslovanja gospodarske družbe ter nezmožnost vpliva obsojenke na upad prometa družbe, glede na ostala pravilno ugotovljena dejstva v ničemer ne vplivajo na kazensko odgovornost obsojene, predstavlja zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči s pravnomočno sodbo.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je v pretežnem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

11. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.