Jedro

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Vezanost na zahtevek (načelo dispozitivnosti) velja tudi glede pravice do povrnitve pravdnih stroškov (1. odst. 163. čl. ZPP), kar med drugim tudi pomeni, da sodišče lahko odloča v mejah zahteve stranke, ki je upravičena do povrnitve svojih izdatkov, ki so ji nastali v pravdi. Tej stranki (v konkretnem primeru toženi stranki) sodišče ne sme prisoditi le nekaj več (kot je zahtevala), marveč tudi ne sme samovoljno z njenimi pravdnimi stroški obremeniti druge pravdne stranke (v konkretnem primeru tožeče stranke).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.584,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sklepa.

Zoper ta sklep se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo udeleženki v pravdi K.L. Opozarja, da je bila v konkretni zadevi tožba zavržena, ker jo je vložil odvetnik C. po pooblastilu K.L., ki pa ni bila zakonita zastopnica tožeče stranke. Ti dve osebi sta torej odgovorni za stroške, ki so nastali toženi stranki. Tožeča stranka s svojim ravnanjem ni povzročila nobenih stroškov. Sicer pa je tudi tožena stranka v svoji zahtevi z dne 4.4.2007 zahtevala povrnitev pravdnih stroškov neposredno od udeleženke v pravdi, ne pa tudi od tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Vezanost na zahtevek (načelo dispozitivnosti) velja tudi glede pravice do povrnitve pravdnih stroškov (1. odst. 163. čl. ZPP), kar med drugim tudi pomeni, da sodišče lahko odloča v mejah zahteve stranke, ki je upravičena do povrnitve svojih izdatkov, ki so ji nastali v pravdi. Tej stranki (v konkretnem primeru toženi stranki) sodišče ne sme prisoditi le nekaj več (kot je zahtevala), marveč tudi ne sme samovoljno z njenimi pravdnimi stroški obremeniti druge pravdne stranke (v konkretnem primeru tožeče stranke). Tožeča stranka v obravnavani pritožbi upravičeno opozarja, da je tožena stranka (ki je v pravdi uspela) dne 4.4.2007 vložila pisno zahtevo (v skladu z določbo 7. odst. 165. čl. ZPP), v kateri je predlagala sodišču prve stopnje, da obsodi udeleženko v postopku (tako imenovano lažno zastopnico) K.L. na plačilo njenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pa z izpodbijanim sklepom tej zahtevi ni sledilo, temveč je pravdne stroške tožene stranke naložilo v breme tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem prekršilo določilo 1. odst. 163. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odst. 339. čl. ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

V novem odločanju o zahtevi tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov, ki je naslovljena na udeleženko v postopku K.L., naj sodišče prve stopnje upošteva zlasti določilo 2. odst. 156. čl. ZPP, po kateri sodišče lahko odloči (seveda na zahtevo upravičene stranke), da mora zakoniti zastopnik ali pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. To zakonsko določbo se po oceni pritožbenega sodišča lahko uporablja tudi v primeru tako imenovanega lažnega zastopnika oziroma lažnega pooblaščenca.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.