Jedro

Sodišče prve stopnje je ponoven predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz dveh razlogov. Presodilo je, da je tožnik zamudil subjektivni 30 dnevni rok za postavitev tožbenega zahtevka iz naslova motenja na način, da se je toženec iz stanovanja dolžan izseliti, zato tudi ni izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino, to je verjetnost terjatve. V nadaljevanju je sodišče navedlo tudi vsebinske razloge za zavrnitev predloga, ko je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da tožniki niso z verjetnostjo izkazali toženčeve opustitve soposesti stanovanja, v katerem je bival zadnja štiri leta, zato z vrnitvijo vanj posesti tožnikov tudi ni motil. Ker pravdni postopek posebej ne ureja uporabe dokazov, pridobljenih na nedovoljen način, mora sodišče v vsakem primeru opraviti tehtanje njihove dopustnosti v luči pravice do dokazovanja in teže kršitve pravice do zasebnosti. To je sodišče v izpodbijanem sklepu opravilo in pravilno presodilo, da bistveni dokaz, na katerem je zgolj posnetek stanovanja in toženčev vstop, ni pridobljen na nedovoljen način, pri ostalih dokazih pa so se stranke snemanja zavedale in je tudi druga tožnica snemala toženca, zato je prednost upravičeno dalo toženčevi pravici do izvedbe dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, po kateri bi bil toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje na nepremičninah z ID znaki: del stavbe 0000-0000-17, del stavbe 0000-0000-32 in parcela 0000 0001/25, ki v naravi predstavljajo stanovanje s pripadajočo kletjo, zunanjim parkiriščem ter sorazmernim solastnim deležem na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe ..., Ljubljana, in sicer tako, da se v roku 8 dni izseli iz nepremičnin, jih izprazni in odstrani svoje stvari ter jih izroči tožnikom v neposredno posest, kot to izhaja iz 1. točke tožbenega zahtevka, ter jim dopusti dostop in uporabo, kot je to zahtevano v 2. točki tožbenega zahtevka, pod izvršbo.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ga pritožbeno sodišče spremeni ter predlagani začasni odredbi ugodi, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinjajo se s stališčem, da tožbeni zahtevek na vrnitev nepremičnin v neposredno posest ne predpostavlja izselitve toženca in njegove opustitve posesti stanovanja. Tožniki so v tožbi opredelili historično sosledje dogodkov, ki predstavljajo motenje oziroma odvzem posesti, in postavili jasen ter konkretno opredeljen zahtevek. Pojasnili so, da je motilno ravnanje sestavljeno iz vstopa v stanovanje proti volji tožnic ter njuno izključitev iz neposredne posesti. Tudi sodišče je v razlogih sklepa s 6. 5. 2022 sledilo opredelitvi motilnega ravnanja, ko je ugotovilo, da iz predloženih dokazov verjetno izhaja, da je toženec posest predhodno že opustil, nato pa proti volji tožnic vstopil v stanovanje in tožnici izključil iz neposredne posesti, tako da nimata dostopa do doma. Nobena od tožbenih trditev ne nudi podlage za sklepanje, da so tožniki z začasno odredbo zahtevali vzpostavitev soposesti, te od 28. 3. 2022 tudi sicer ni bilo več. Iz pregleda sodne prakse ne izhaja, da bi se uporabljal termin izključna posest, temveč obratno, v primeru zahteve po soposesti se to izrecno navede. Odločitev sodišča predstavlja presenečenje, upoštevajoč razloge predhodno izdane začasne odredbe.

Ker je motilno ravnanje sestavljeno iz različnih dejanj, običajno izvršilno sredstvo izvršbe na izpraznitev nepremičnine ne pride v celoti v poštev, saj ne predvideva izvršitve obveznosti na način, da bi tožniki s ključem še naprej odklepali stanovanje in do njega dostopali. Izvršilno sredstvo z naložitvijo denarne kazni je bilo zato primernejše. Po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tožniki z naborom izvršilnih sredstev niso omejeni.

Napačna je presoja sodišča, da so tožniki zamudili 30 dnevni rok za postavitev tožbenega zahtevka iz naslova motenja na način, da se mora toženec iz stanovanja izseliti. Tožniki so tožbeni zahtevek zgolj modificirali zaradi stališča, ki ga je sodišče predstavilo na naroku 26. 8. 2022. Z modifikacijo niso spremenili istovetnosti zahtevka, temveč so zgolj konkretizirali izvršitveno dejanje, ki sestavlja izpolnitev obveznosti vrnitve nepremičnine v neposredno posest. Zmotna je dokazna ocena predloženih video posnetkov. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, saj prvi narok za glavno obravnavo še ni bil izveden, s tem pa tudi ne dokazni postopek, v okviru katerega bi sodišče lahko pretehtalo njihovo verodostojnost. Tožniki vztrajajo, da je treba videoposnetke kot nedovoljen dokaz izločiti iz postopka, saj so bili posneti ob neznanem času brez soglasja tožnic na njunem domu. Glede na to, da sta bila druga tožnica in toženec zakonca, bi posnetki lahko nastali kadarkoli. Brez neodvisne tehnične verifikacije jih sodišče zato ne sme uporabiti. Posnetek s 1. 4. 2022 je očitno prirejen.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O ozadju zadeve:_

5. Tožniki so v tožbi z 28. 4. 2022 navedli, da se je toženec izselil iz stanovanja1, v katerem je pred tem živel skupaj z drugo in tretje tožnico2, in na njem opustil posest, nato pa se je 1. 4. 2022 vanj ponovno protipravno (nasilno) vselil, naknadno na vhodna vrata namestil blokado ter s tem tožnicama odvzel posest in dostop do doma. Zahtevali so, da jim je sporne nepremičnine dolžan vrniti v neposredno posest ter jim dopustiti dostop in uporabo. Hkrati so predlagali izdajo začasne odredbe z enako vsebino, ki ji je sodišče prve stopnje v pretežnem delu3 ugodilo s sklepom s 6. 5. 2022. Druga in tretja tožnica zato že razpolagata s pravnim naslovom na vrnitev stanovanja v neposredno posest, tako da sta jima omogočena neoviran dostop in uporaba nepremičnine. Toženec je zoper izdano začasno odredbo ugovarjal, vendar sodišče o njegovem ugovoru še ni odločilo.

6. Ker se je po izdani začasni odredbi izkazalo, da si pravdni stranki vsebino naloženega izvršitvenega ravnanja različno razlagata, svoje stališče pa je v okviru odprtega sojenja predstavilo tudi sodišče, so tožniki s pripravljalno vlogo s 5. 9 2022 dopolnili tožbeni zahtevek ter dodatno zahtevali izselitev toženca iz stanovanja. Hkrati so vložili nov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim zahtevajo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, tako da se toženec v roku 8 dni izseli iz stanovanja in ga izpraznjenega izroči tožnikom v neposredno posest. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, presoja pravilnosti te odločitve pa je predmet pritožbenega odločanja.

_O zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe na izselitev toženca iz stanovanja, njegovo izpraznitev in izročitev v posest tožnikom:_

7. Sodišče prve stopnje je ponoven predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz dveh razlogov. Presodilo je, da je tožnik zamudil subjektivni 30 dnevni rok za postavitev tožbenega zahtevka iz naslova motenja na način, da se je toženec iz stanovanja dolžan izseliti, zato tudi ni izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe s takšno vsebino, to je verjetnost terjatve. V nadaljevanju je sodišče navedlo tudi vsebinske razloge za zavrnitev predloga, ko je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da tožniki niso z verjetnostjo izkazali toženčeve opustitve soposesti stanovanja, v katerem je bival zadnja štiri leta, zato z vrnitvijo vanj posesti tožnikov tudi ni motil. 8. Spremembo tožbe predstavlja sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago, če tožbeni zahtevek zmanjša ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (184. člen ZPP). Tožniki v pripravljalni vlogi s 5. 9. 2022 niso le dopolnili posameznih navedb, temveč so poleg že postavljenega zahtevka na vrnitev nepremičnin v neposredno posest in dopustitve njihove neovirane uporabe4, dodatno zahtevali še, da se mora toženec iz stanovanja izseliti in ga izprazniti. Gre torej za uveljavljanje novega zahtevka poleg obstoječega in ne zgolj za njegovo modifikacijo. Ker so dodatni zahtevek postavili po preteku 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da začasne odredbe za varstvo takšnega zahtevka ni mogoče izdati že zaradi neobstoja verjetnosti terjatve. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožniki, da je cilj postopka v zvezi z motenjem posesti vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, vendar pa sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka. Ta mora biti takšen, da je z njegovo izpolnitvijo namen postopka dosežen in se v njem naložena obveznost izvrši tako, kot se glasi, ne glede na trditveno podlago tožbe. Ker tožniki s prvotno postavljenim zahtevkom izselitve toženca niso zajeli, dodatno postavljeni zahtevek v tej smeri ne predstavlja le dopustne modifikacije tožbenih navedb, kot zatrjujejo pritožniki, temveč spremembo tožbe. Zgolj njihovo vztrajanje, kako je že iz tožbenih navedb mogoče razbrati, da vrnitev stanovanja v posest predpostavlja tudi toženčevo izselitev in da soposesti niso nikoli zahtevali, pravilnosti omenjene presoje ne more omajati. To velja tudi za pritožbene navedbe, s katerimi tožniki upravičujejo primernost izvršilnega sredstva za nenadomestno dejanje tudi za izselitev, saj vrsta predlaganega izvršilnega sredstva v začasni odredbi na presojo, ali je podana sprememba tožbe, ne vpliva.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z razlogi sklepa s 6. 5. 2022, ki ga je sodišče izdalo še pred vzpostavitvijo kontradiktornega postopka. Sodišče namreč v omenjenem sklepu ni odločalo o izselitvi toženca, zato opustitev njegove posesti ni predstavljala odločilnega dejstva, temveč je presojalo utemeljenost posestnega varstva tožnic v smeri njune izključitve iz posesti, s tem, da ne moreta dostopati do svojega doma.

10. Končno pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z vsebinsko presojo verjetnosti terjatve na izpraznitev stanovanja in izselitev toženca, ki jo je sodišče sprejelo po vpogledu predloženih listinskih dokazov in videoposnetkov. Ob tem dodaja, da tožniki njihovi verodostojnosti v predhodnem postopku niso nasprotovali, zatrjevali so zgolj, da so ti nedopustni, ker so bili posneti brez njihove privolitve. Ker pravdni postopek posebej ne ureja uporabe dokazov, pridobljenih na nedovoljen način, mora sodišče v vsakem primeru opraviti tehtanje njihove dopustnosti v luči pravice do dokazovanja in teže kršitve pravice do zasebnosti. To je sodišče v izpodbijanem sklepu opravilo in pravilno presodilo, da bistveni dokaz, na katerem je zgolj posnetek stanovanja in toženčev vstop, ni pridobljen na nedovoljen način, pri ostalih dokazih pa so se stranke snemanja zavedale in je tudi druga tožnica snemala toženca5, zato je prednost upravičeno dalo toženčevi pravici do izvedbe dokaza.

11. Pritožba tožnikov glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z zavarovanjem je sodišče zaradi odvisnosti od uspeha v glavni stvari pridržalo za končno odločbo.

1 Gre za tri posebne dele stavbe, ki v naravi predstavljajo stanovanje s pripadajočimi kletnimi prostori in parkiriščem, zato bo sodišče v nadaljevanju za vse tri nepremičnine uporabljajo izraz stanovanje. 2 Prvi tožnik je lastnik spornega stanovanja, vendar v njem ni bival. 3 Sodišče je predlog zavrnilo, kolikor se nanaša na prvega tožnika in glede višine izrečene denarne kazni za kršitev začasne odredbe nad 1.000 EUR. Sklep je v zavrnilnem delu postal pravnomočen. 4 Kar je mogoče ob izključitvi iz posesti doseči že z izročitvijo ključa. 5 Tudi tožniki so v dokaz predložili videoposnetke.