Jedro

Ob dejstvu, da je toženka solastnica parcele in da ni trditev, da bi bila uporaba solastne stvari razdeljena, je treba šteti, da je v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ upravičena uporabljati sorazmerni del navedene nepremičnine. To po naravi stvari vključuje pravico razpolagati s ključema za odpiranje zapornice, kar ji omogoča dostop na dvorišče in parkiranje avtomobila, s katerim tožnika ne vznemirja v njegovi lastninski pravici. Ker bi v primeru ugoditve tožnikovemu zahtevku na vrnitev daljinskih ključev posegli v toženkino upravičenje, ki izhaja iz njene lastninske pravice, mu sodišče mora odreči zahtevano pravno varstvo, saj tožnik ni trdil, da bi mu bila zaradi neizročitve spornih daljinskih ključev onemogočena uporaba sporne nepremičnine, do katere je kot solastnik ravno tako upravičen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka spremeni tako, - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh izročiti tožeči stranki dva daljinska ključa za odpiranje zapornice na dvorišču parc. št. 1, k. o. ..., vpisani v z. k. vložek št. ...„ - da se pravdni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh plačati toženi stranki, zvišajo za 290,72 EUR (na 1.195,60 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.229,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe dvorišča (parkiranje) v višini 3.300,00 EUR, za opustitev uporabe dvorišča na parceli št. 1, k. o. ... ter za prepoved bodočega vznemirjanja lastninske pravice na dvorišču, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za vrnitev dveh daljinskih ključev za odpiranje zapornice na dvorišču. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 904,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je le solastnik nepremičnine. Napačno se je oprlo na Zakon o lastnini na delih stavb, ki je veljal za stavbe v etažni lastnini, pri čemer ni navedlo nobene podlage za zaključek, da bi bila ustanovljena etažna lastnina. Zato so razlogi sodbe pomanjkljivi oziroma je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vprašanje lastništva se kot predhodno vprašanje pojavi tudi v postopku delitve solastnine N 314/2006, zato bi bilo smiselno ponovno prekiniti ta postopek in počakati na rešitev v nepravdnem postopku. Zemljišče je bilo leta 1959 nacionalizirano in bilo opredeljeno kot zemljiškoknjižno telo I, kasneje, leta 1963, pa se je vložek razdelil na zemljišče brez stavbe kot z. k. telo I ter na stavbo (Hiša M. št. 2) brez zemljišča kot z. k. telo II stavba na njem (M. 2). Isto leto je bil nacionaliziran tudi poslovni prostor v pritličju – mehanična delavnica. Pred denacionalizacijo je bila vknjižena pravica uporabe na M. C., pravno prednico M. H., ki je to postala na podlagi darilne pogodbe in sklepa o dedovanju. Leta 1983 je bila M. C. kot pravna prednica tožnika vknjižena v zemljiško knjigo kot izključna imetnica parc. št. 1. Vknjižbe v korist druge osebe kot imetnika pravice uporabe na sporni parceli ni bilo. Iz vpisov stvarnih pravic pa izhaja, da se je po darilni pogodbi na zk telesu I vknjižila pravica uporabe na sporni nepremičnini po 37. - 39. členu Zakona o nacionalizaciji v korist tožnika. Predmet denacionalizacije ni bilo zemljišče s parc. št. 1, ampak samo del zk telesa II, to je stavbe M. 2, kar izhaja iz že priložene odločbe o delni ničnosti denacionalizacijske odločbe in torej pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke niso mogli dobiti več pravic, kot jih je imela v trenutku denacionalizacije. V času denacionalizacije, ko se je vračal poslovni prostor, je bil imetnik pravice uporabe parc. št. 1 tožnik, zato to zemljišče ni bilo predmet denacionalizacije in tudi ne pridejo v poštev pravila Zakona o pravicah na delih stavb iz leta 1959. Tudi po stališču v sodbi I Up 719/2000 ni mogoče vrniti v last niti v posest zemljišče, če ima na njem pravico uporabe druga fizična oseba, kar je bil v času denacionalizacije tožnik, ki je glede na svojo vknjižbo pravico uporabe postal na podlagi ZLNDL lastnik tega zemljišča. Pod nobenim pogojem ni podlage za zaključek, da je toženka s kupno pogodbo pridobila kakšno pravico tudi na zemljišču. Četudi pogodba to vsebuje, je tak zapis ničen, saj ni mogla dobiti več pravic, kot so jih imeli pravni predniki. Tudi ti z dedovanjem niso mogli pridobiti pravice na zemljišču parc. št. 1, saj je sklep o dedovanju po M. H. glede te parcele ničen, saj niso mogli podedovati nečesa, česar ni imela v trenutku dedovanja. Upoštevaje vpisano pravico uporabe na tožnika in dejstvo, da upravičenki ni bilo vrnjeno zemljišče parc. št. 1 v last, niti dediči niti toženka ne morejo izvrševati lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Gre za razmerje, ki je nastalo po podržavljenju poslovnega prostora in pred denacionalizacijo in vanj ni dovoljeno posegati (I Up 719/2000). Denacionalizacijska odločba je bila v delu, ki je upravičenki priznala lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču, že izrečena za nično, zato ta parcela ni mogla biti predmet dedovanja niti kasnejše kupoprodajne pogodbe oz. so ti prenosi nični. Aktualno zemljiškoknjižno stanje izkazuje nedokončano etažno lastnino, kar pomeni, da etažna lastnina še ni oblikovana, ni pa mogoče govoriti o klasični solastnini na celotni nepremičnini. V primeru nedokončane etažne lastnine skupni deli (in tudi zemljišče) zaradi odsotnosti sporazuma o oblikovanju etažne lastnine niso (še) določeni, prav tako ne zemljišče kot skupni del in posledično tudi ne solastninski deleži, zato odtujitev zgolj posameznega dela ni možna niti dopustna. Nesporno je toženka pridobila svoj solastninski delež na posameznem delu, kar pa še ne pomeni, da je dobila tudi lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 1. Na njem ima lastninsko pravico tožnik, zato so njegovi zahtevki utemeljeni. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in 10% uspeh, saj je uspel z enim od treh zahtevkom, to je glede 1/3. 3. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker postopek za delitev solastnine ni končan in ker je sodišče pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval izbris vknjižbe toženkine lastninske pravice v delu, ki se nanaša na pripadajoče zemljišče, je toženka na podlagi prodajne pogodbe lastnica v obsegu, kot je njena lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi, to je na poslovnem prostoru in tudi pripadajočem zemljišču parc. št. 1, k. o. ... Zato je od leta 2008 naprej toženka upravičena uporabljati zemljišče v obsegu njenega idealnega deleža. S svojo uporabo in z izvrševanjem posesti na pripadajočem zemljišču, dvorišču in parkirišču ne krši tožnikove solastninske pravice uporabe in posesti. Odločitev, da tožnik ni in da tudi njegovi predniki niso bili imetniki izključne lastninske oziroma izključne pravice uporabe na nepremičnini parc. št. 1, je vsebovana v pravnomočni sodbi P 2173/2010-I in neposredno izhaja iz pravnomočnega izreka sodbe. Odločitev sodišča, da tožnik ni izključni lastnik nepremičnine parc. št. 1, je pomembna tudi za odločitev o toženkini obveznosti izročitve daljincev, saj je toženka kot solastnica bivše mehanične delavnice s pripadajočim zemljiščem upravičena do uporabe parc. št. 1 sorazmerno svojemu idealnemu deležu, kar pomeni, da je upravičena uporabljati parkirišče kot del dvorišča. Temu nasprotuje odločitev sodišča, ki nalaga toženki izročitev daljincev za odpiranje zapornice na dvorišču, s katerimi po prenehanju najemne pogodbe ni upravičena razpolagati. Brez posedovanja daljincev namreč toženkina uporaba dvorišča oz. parkirišča ni mogoča. Gre za neskladnost in protislovnost izpodbijanega izreka in razlogov sodbe in predstavlja tako pomanjkljivost, zaradi katere se ne da preizkusiti izpodbijane sodbe, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogoj za sklenitev najemne pogodbe (in še toliko bolj za pridobitev dela stavbe v last na podlagi prodajne pogodbe) je bila uporaba parkirnih mest na dvorišču. Ker je ta pogoj tožnik kot najemodajalec sprejel, je njegova žena izročila toženki en daljinec ob sklenitvi najemne pogodbe, nato pa še drugega konec leta 2002. Toženka je torej kot najemnica v bivši mehanični delavnici dobila dva daljinca za uporabo parkirnih mest na dvorišču s soglasjem tožnika. Brez njegovega soglasja podjetje M. kot izdelovalec daljincev sploh ne bi izdelalo in izročilo toženki nadaljnjih daljincev. O tem, da je razpolaganje z daljincema za odpiranje zapornice na dvorišču pogoj za uporabo parkirnih mest in da je toženka dobila izročena daljinca na podlagi tožnikovega soglasja, bi se sodišče prepričalo na podlagi zaslišanja prič, predvsem njenih pravnih prednikov I. R. in D. N., in zaslišanja obeh strank. Sodišče o tem ni ugotavljalo dejanskega stanja in o njih ni izvedlo predlaganih dokazov, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Ker je toženka dobila daljinca kot najemnica s tožnikovim soglasjem, njena uporaba daljincev ni bila protipravna, samovoljna in nedopustna niti v času trajanja najemne pogodbe in jo je zato upravičena nadaljevati kot solastnica, zato jih po 65. členu in prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni dolžna izročiti tožniku kljub prenehanju najemne pogodbe. Odločitev sodišča, da mora toženka vrniti daljinca zaradi prenehanja najemne pogodbe, ni pravilna, saj je sodišče spregledalo dejstvo, da je predmet najema toženka dobila v last na podlagi poznejše prodajne pogodbe. S tem je na mesto pravice do razpolaganja z daljincema na podlagi najemne pogodbe stopila ista pravica toženke kot solastnice nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe. Podlaga za uporabo in razpolaganje z daljincema je 65. in prvi odstavek 66. člena SPZ, po katerih ima kot solastnica pravico do uporabe sorazmernega dela nepremičnine, kar obsega tudi pravico posedovanja in uporabe daljincev, saj je to pogoj za izvrševanje solastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Tožnik je kot skrbnik premoženja v denacionalizaciji oziroma zastopnik dedičev po pokojni denacionalizacijski upravičenki M. H. (izročitev torej ni temeljila na njegovi (so)lastninski pravici) na podlagi najemne pogodbe izročil toženki poslovni prostor s pripadajočim zemljiščem, vključno z daljincema za odpiranje zapornice na dvorišču. Toženka je s soglasjem svojih lastninskih prednikov kot takratnih solastnikov uporabljala tudi daljinca. S prenosom svojih lastniških upravičenj po prodajni pogodbi sta prenesla na toženko tudi pravico do uporabe daljincev, ker to pravico pravica toženke kot solastnice do uporabe sorazmernega dela nepremičnine po naravi stvari vsebuje. Če ob sklenitvi prodajne pogodbe toženka ne bi razpolagala z daljincema, bi ji ju ob sklenitvi prodajne pogodbe izročila lastniška prednika kot solastnika nepremičnine. Ne drži, da je s prenehanjem najemne pogodbe prenehala dejanska in pravna podlaga za njeno nadaljnjo upravičenost razpolaganja z daljincema. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker o toženkini upravičenosti razpolaganja z daljincema ni odločilo na podlagi določb 65. in 66. člena SPZ. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v povezavi z navedeno dejansko in pravno podlago za toženkino upravičenost razpolaganja z daljincem v času trajanja in po prenehanju najemne pogodbe s pridobitvijo dela bivše mehanične delavnice s pripadajočim zemljiščem v toženkino last po prodajni pogodbi. Odločitev o pravdnih stroških ni pravilna kot posledica nepravilne odločitve sodišča o glavni stvari.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na vročeni pritožbi.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 6. člen Zakona o lastnini na delu stavb, ki je urejal položaj stavbe v etažni lastnini, ki je stala na stavbni parceli, ki je bila v družbeni lastnini. V konkretnem primeru sta obstajali dve vrsti lastnine – družbena lastnina na poslovnem prostoru (bivša mehanična delavnica), ki je bil leta 1962 nacionaliziran, in „državljanska lastnina“ oziroma zasebna lastnina na preostalem delu stavbe, kar zadostuje za zaključek, da je šlo za etažno lastnino, čeprav podlaga za njen nastanek ni bil pravni posel ali sodna odločba in vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 107. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je lastnina na omenjenih posameznih delih stavbe razlikovala, kar je utemeljevalo uporabo prej omenjene določbe.

7. Med pravdnima strankama je nesporno, da je toženka solastnica poslovnega prostora - bivše mehanične delavnice v pritličju hiše M. 2, Ljubljana do ½, sporno pa tudi na pritožbeni stopnji ostaja vprašanje, ali je toženka solastnica pripadajočega zemljišča parc. št. 1, k. o. ... (v nadaljevanju parcela 1), ki obsega stavbišče, dvorišče in stavbišče s hišo. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine in negatorni zahtevek oprl na trditev, da je izključni lastnik sporne parcele, zato jo toženka neupravičeno uporablja za parkiranje in ga s tem vznemirja, tožbeni zahtevek za izročitev daljincev pa je utemeljil na dejstvu, da je najemna pogodba med pravdnima strankama prenehala leta 2008, ko je toženka kupila poslovni prostor, ki ga je pred tem najemala od tožnika.

O pritožbi tožnika

8. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen materialnopravni sklep, da tožnik nikakor ne more biti izključni lastnik parcele 1, saj je toženka pridobila lastninsko pravico ne samo na poslovnem prostoru do ½ v pritličju hiše, temveč tudi na pripadajočem zemljišču parc. št. 1 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 22. 8. 2008, ki jo je sklenila z dedičema denacionalizacijske upravičenke, in z vpisom v zemljiško knjigo. Iz prve alineje 1. člena kupoprodajne pogodbe (B3) izhaja, da je predmet prodaje tudi pripadajoče zemljišče. Nadalje tudi iz izpiska iz zemljiške knjige (A17), natančneje iz vknjižbe pod Dn. št. 5480, vlož. 10. 3. 2003, pod zaporedno št. 11 B lista izhaja, da je bila v korist pravnih prednikov toženke vknjižena lastninska pravica tudi na pripadajočem zemljišču. 9. Pritožnik je v upravnem postopku denacionalizacije dosegel, da je bila ugotovljena delna ničnost denacionalizacijske odločbe glede točke 1. b) izreka - v delu, v katerem je bil denacionalizacijski upravičenki vrnjen tudi pripadajoči del parcele 1. Na ta način ga je želel izvzeti iz denacionalizacije, s tem pa iz zapuščinske mase in preprečiti, da bi prišlo do zakonitega dedovanja, na podlagi katerega je prešla lastninska pravica denacionalizacijske upravičenke na pravne prednike toženke. Zaradi naknadnega izvzetja pa sklep o dedovanju ni mogel postati ničen, kar trdi pritožnik, saj institut ničnosti ni pridržan sodnim odločbam. S pritožbenim sklicevanjem na pravnomočno upravno odločbo (A11) tožnik nakazuje na omejeno razpolagalno sposobnost toženkinih pravnih prednikov, kar se tiče lastninske pravice na pripadajočem delu. Toženka je pridobila lastninsko pravico na pravnoposlovni podlagi, zato je varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo v primeru, da pravna prednika ne bi imela lastninske pravice v takem obsegu, kot sta jo prenesla nanjo. Omenjeno načelo jo varuje le, če je bila ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, s katerim je predlagala vpis lastninske pravice na svoje ime, v dobri veri. Njena dobra vera se domneva (9. člen SPZ), tožnik pa je v pritožbi niti ne poskusi izpodbiti. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je kupoprodajna pogodba v 1. členu, ki določa predmet prodaje, nična. Četudi pravni predniki ne bi bili lastniki pripadajočega zemljišča in bi kljub temu prenesli lastninsko pravico na toženko – v tem primeru bi šlo za prodajo tuje stvari – kupoprodajna pogodba samo zaradi tega še ni nična. Predpostavka obstoja razpolagalne sposobnosti namreč pride v poštev samo pri razpolagalnih poslih, ne pa pri zavezovalnih poslih.(1)

10. Pravdno sodišče pri ugotavljanju lastništva parcele 1 tožnika oziroma toženke ni vezano na pravnomočno upravno odločbo z dne 5. 1. 2009, na katero se sklicuje pritožnik, saj jo izrek izloča iz postopka denacionalizacije.(2) Še manj ga vežejo njeni razlogi, v katerih je vsebovana ugotovitev upravnega organa, da je bila vpisana v zemljiški knjigi pravica uporabe v korist tožnika in da v takem primeru ni podlage za vrnitev prejšnjemu lastniku v last, pri čemer se sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi I Up 719/2000. Sodišče prve stopnje se je pravilno in izčrpno opredelilo do tega, da ni pomembno, da je bila pravica uporabe v zemljiško knjigo vpisana le na tožnika, saj so bili vpisi v sistemu družbene lastnine deklaratornega pomena, kar pomeni, da zemljiška knjiga ni nujno odražala dejanskega (popolnega) stanja oziroma vseh dejanskih imetnikov pravice uporabe. Do tega je prišlo zato, ker se je pravica uporabe lahko pridobila in prenašala izvenknjižno. Čim je bila pravica uporabe na delu zemljišča parc. št. 1 vezana na poslovni prostor, čigar lastnici nista bili pravni prednici tožnika, tožnik ne more biti izključni imetnik pravice uporabe in ne izključni lastnik sporne parcele.

11. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila uporabnine in da toženkino ravnanje ne predstavlja protipravnega vznemirjanja lastninske pravice tožnika, zato je pravilno zavrnilo zahtevka.

O pritožbi toženke

12. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je odločitev o ugoditvi zahtevku za izročitev daljinskih ključev za odpiranje zapornice na dvorišču materialnopravno napačna. Ker je najemna pogodba, na podlagi katere je toženka prejela sporna daljinska ključa, leta 2008 prenehala veljati, bi takrat toženka načeloma morala vrniti tožniku v posest poslovni prostor in del parcele 1, ki ga je uporabljala kot parkirišče, ter pritiklini, kar daljinska ključa nedvomno sta. Nasprotno v tej zadevi okoliščine primera narekujejo sprejetje drugačne odločitve. Ob neizpodbiti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka solastnica parcele 1 in da ni trditev, da bi bila uporaba solastne stvari razdeljena, je treba šteti, da je v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ upravičena uporabljati sorazmerni del navedene nepremičnine. To po naravi stvari vključuje pravico razpolagati s ključema za odpiranje zapornice, kar ji omogoča dostop na dvorišče in parkiranje avtomobila, s katerim, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, tožnika ne vznemirja v njegovi lastninski pravici. Ker bi v primeru ugoditve tožnikovemu zahtevku posegli v toženkino upravičenje, ki izhaja iz njene lastninske pravice, mu sodišče mora odreči zahtevano pravno varstvo, upoštevaje dejstvo, da tožnik ni trdil, da bi mu bila zaradi neizročitve spornih daljinskih ključev onemogočena uporaba sporne nepremičnine 1, do katere je kot solastnik ravno tako upravičen.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na tožbeni zahtevek za izročitev daljincev, spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta zahtevek (peta alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (preostalem) delu (353. člen ZPP).

14. Ker je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi odločitve je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti propadel, zato je dolžan povrniti toženki njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker jih nobena od strank ni izpodbijala po višini niti njihovega skupnega seštevka, jih pritožbeno sodišče povzema iz izpodbijane sodbe. Toženkini potrebni stroški tako znašajo 1.195,60 EUR (pravilno: 1.220,00 EUR), in sicer nagrada za postopek 509,60 EUR, nagrada za narok 470,40 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 22% DDV v znesku 215,60 EUR (pravilno: 220,00 EUR). Zaradi spremembe toženkinega uspeha se IV. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se stroški zvišajo z 904,88 EUR na 1.195,60 EUR (za 290,72 EUR).

16. Toženka je s pritožbo uspela, tožnik pa je v celoti propadel, zato ji je dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.229,14 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), in sicer 815,36 EUR za sestavo pritožbe zoper izpodbijano sodbo (tar. št. 3210 ZOdvT) in materialni stroški 20,00 EUR, povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 183,78 EUR ter 210,00 EUR sodne takse.

17. V obeh primerih odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 8/2014 z dne 30. 10. 2014. Op. št. (2): Zaradi izvzetja niti ne more priti do položaja, ki je obravnavan v zadevi Up-457/09 z dne 28. 9. 2011.