U-I-428/98

1. 6. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Slavice Dokič iz Pirana, ki jo zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 1. junija 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59-popr.) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica vlaga pobudo za oceno skladnosti Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ) s splošnimi pravnimi načeli civiliziranih narodov, s 6. točko Londonskega Memoranduma o soglasju med vladami Republike Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Jugoslavijo o Svobodnem tržaškem ozemlju (v nadaljevanju: STO), s 1. točko Specialnega statuta k Memorandumu, s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, s 4. točko 19. člena Mirovne pogodbe z Republiko Italijo in tedanjimi ustavnimi načeli FLRJ, kolikor se ta Zakon nanaša na teritorij bivše cone B in dela cone A STO.

Poleg tega predlaga tudi ugotovitev, da se ZNNZ ni mogel uporabljati na ozemlju, ki je prešlo pod civilno upravo FLRJ v obdobju od 1. 1. 1955 do 5. 10. 1972, ter da bi bila uporaba določb tega zakona na navedenem ozemlju v današnjem času in v današnjih sodnih postopkih v neskladju z Ustavo. Načelom pravičnosti naj bi nasprotovala uporaba izpodbijanega zakona, ki bi imela za posledico, da bi ljudje v današnjem času izgubili lastninsko pravico. Uporaba takšnega predpisa v današnjih postopkih za ugotovitev, da je fizični osebi prenehala lastninska pravica v nasprotju s tedaj veljavnimi pravnimi predpisi, pa naj bi bila v nasprotju s 23. členom Ustave. Pobudnica naj bi zato imela interes tudi za ugotovitev, ali je izpodbijani predpis veljal do 5. 10. 1972 oziroma ali se je smel uporabljati in ali bi tedanja uporaba s posledicami v današnjih sodnih postopkih bila v neskladju z Ustavo.

2.Pravni interes za vložitev pobude utemeljuje z navajanjem, da je stalna prebivalka Istre in da je s kupoprodajno pogodbo z dne 3. 8. 1993 od tedanje lastnice kupila solastniški delež (1/4) stanovanjske hiše. Ker naj bi bivša oblast "zasedla tudi nesporni solastni delež hiše", je leta 1993 vložila tožbo, s katero zahteva, da ji Občina Piran in vseljene osebe, ki naj bi jim "bojda Občina celo prodala", izročijo v posest njen del nepremičnine. Zahtevala pa naj bi tudi ugotovitev ničnosti kupnih pogodb in odškodnino za neuporabo nepremičnine. Zatrjuje, da se je v tem sodnem postopku skušalo na podlagi ZNNZ uveljavljati stališče, da je šlo za originarno pridobitev lastninske pravice graditelja (občine, ki naj bi po požaru hišo na novo postavila), "kolikor je družba gradila na zemljišču, na katerem je bila po samem zakonu dodeljena pravica brezplačnega uživanja, ali če se je gradilo in obnavljalo stavbo v zasebni lasti na zemljišču, kjer je bila po tem zakonu podeljena pravica brezplačnega uživanja zaradi stavbe, ki ni bila nacionalizirana".

B.

3.Pobudnica izpodbija dvoje: izvajanje oziroma veljavnost ZNNZ v obdobju, v katerem naj bi bilo zadržano izvajanje zveznih zakonov o nacionalizaciji na območju, ki je po Memorandumu iz leta 1954 prešlo v civilno upravo FLRJ, in uporabo izpodbijanega zakona v današnjih postopkih. Glede na to, da ZNNZ v Republiki Sloveniji ne velja, ker 25. 6. 1991 ni postal sestavni del pravnega reda Republike Slovenije, saj so že pred tem njegove določbe zaradi svoje konsumiranosti izgubile pravno veljavo, Ustavno sodišče o ustavnosti tega zakona ne more odločati.

4.O ustavnosti zakona, ki je prenehal veljati še pred vložitvijo pobude, lahko Ustavno sodišče odloča le izjemoma, če se tak zakon še vedno uporablja in pri pobudniku obstoji potreba po ustavnosodnem varstvu. Ne gre torej za oceno ustavnosti predpisa kot takega, temveč za oceno, ali bi bila njegova uporaba v tekočih posamičnih pravnih postopkih ustavno nedopustna. V skladu z določbo 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) pa ima pobudnik pravni interes za vložitev pobude, če predpis, katerega oceno predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

5.Pobudnica sicer zatrjuje, da naj bi v pravdi za izročitev v posest prišlo do uporabe izpodbijanega zakona, navedbe v pobudi in vsebina listin, ki jih je pobudnica priložila, pa ne potrjujejo navedene trditve. Pobudnica namreč sama navaja, to pa je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 433/98 za zemljiškoknjižni vložek št. 556 k.o. Piran, da je bilo na podlagi izpodbijanega zakona že v šestdesetih letih nacionalizirano zemljiškoknjižno telo I. (stavbišče in dvorišče). Del zemljiškoknjižnega telesa II., tj. 3/4 hiše, stoječe na navedenem zemljišču, pa je bil nacionaliziran na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, ki se je na območju bivše cone B STO začel izvajati z uveljavitvijo Uredbe o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, Uradni list SFRJ, št. 51/72). Ne gre torej za to, da bi se v navedeni pravdi odločalo o nacionalizaciji stavbe na podlagi izpodbijanega zakona. ZNNZ je namreč historični zakon, ki se v Republiki Sloveniji ne uporablja. Morebitna ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNNZ v šestdesetih letih nacionalizirano zemljišče, pa ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev.

6.Glede na to, da odločba Ustavnega sodišča o neustavnosti nekega zakona nima učinka na pravne posledice oziroma na odločitve, ki so postale pravnomočne pred njeno objavo, je tudi mnenje pobudnice, da bi ugotovitev neskladnosti izpodbijanega zakona z akti, navedenimi v 1. točki obrazložitve tega sklepa, vplivala na njen pravni položaj, zmotno.

7.Tudi uvrstitev izpodbijanega zakona med pravne podlage za vračanje premoženja v postopkih denacionalizacije (9. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen) ne učinkuje tako, da bi se določbe ZNNZ še naprej uporabljale in da bi se lahko na njeni podlagi še naprej izvajala nacionalizacija. ZDen namreč predpisov in posamičnih aktov, ki so bili podlaga za podržavljenje premoženja ne razveljavlja in tega ne predvideva niti v postopkih denacionalizacije. V postopku denacionalizacije se podržavljeno premoženje vrne upravičencu ne glede na zakonitost samega akta o podržavljenju. Od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju: ZLNDL) pa denacionalizacijski postopek za vračilo nacionaliziranih zemljišč, na katerih imajo fizične osebe pravico uporabe, niti ni več potreben, ker so te osebe postale lastniki teh zemljišč že z dnem uveljavitve ZLNDL, torej ex lege.

8.Ker pobudnica ni izkazala pravnega interesa, je bilo treba pobudo zavreči.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k

Franc Testen