Jedro

Pritožbeni očitek, da sodba temelji zgolj na izjavah tožeče stranke, pomeni grajo dokazne ocene (8. člen ZPP), ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 194,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane delno v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 166360/2012 z dne 6. 11. 2012 v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo 1.532,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 dalje, razveljavilo pa je navedeni sklep o izvršbi v delu, kjer je toženi stranki naloženo plačilo 261,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, enako tudi stroškovno odločitev v tretjem odstavku izreka sklepa. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožeči stranki 921,11 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Pritožbenih razlogov izrecno ne opredeljuje, smiselno pa predlaga razveljavitev sodbe. Poudarja, da je oškodovan in nad sodbo razočaran, da je sodba napačna, predvsem pa ne razume, zakaj je sodišče verjelo tožniku, čeprav je sam dokazal, da je tožnik spremenil izjave in lagal. V pritožbi obširno povzema svoje trditve in zavrača ugotovitve sodbe glede stroškov prestavitve peči, okoliščin montaže bakrenih cevi po zunanji strani objekta, stroškov za zagon solarnega sistema. Predlaga sodišču, da v kolikor ne bo že samo odločilo v njegov prid, naj da tožencu vsaj možnost, da svoje trditve dokaže preko drugega izvedenca.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je med strankama sporna denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, torej gre za spor majhne vrednosti, za katerega so v določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predpisana posebna pravila. Med drugim so v sporih majhne vrednosti omejeni pritožbeni razlogi in sicer se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne zaradi ostalih (relativnih bistvenih) kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zaznati iz pritožbenih očitkov (ki so po nepotrebnem tudi na meji žaljivega izražanja), da sodišče v obrazložitvi odločitve prihaja samo s seboj v nasprotja, določenih odločilnih dejstev pa naj ne bi ugotovilo. Ti pritožbeni očitki so povsem neutemeljeni. V sodbi ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, niti ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev je v sodbi izčrpno obrazložena, vsa pomembna dejstva so skrbno in zanesljivo ugotovljena, vsekakor v večjem obsegu, kot to zahteva ZPP v tretjem odstavku 457.člena glede vsebine pisne sodbe v sporih majhne vrednosti. Pritožbeni očitek, da sodba temelji zgolj na izjavah tožeče stranke, pomeni grajo dokazne ocene (8. člen ZPP), ki ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za ostale pritožbene trditve, s katerimi toženec zavrača kot neresnične dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, torej napada ugotovljeno dejansko stanje, kar prav tako ni dopusten pritožbeni razlog. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo prav nobenih ravnanj prvostopenjskega sodišča, ki bi kazale na nedopustno favoriziranje tožeče stranke v postopku.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec ostal tožeči stranki dolžan za opravljeno delo montaže solarnega paketa za ogrevanje sanitarne vode in podpore ogrevanja s sončnimi kolektorji na podlagi računa z dne 11. 6. 2012 in po plačanem avansu še 1.532,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med ostalim je ocenilo, da med strankama ni bila dogovorjena „izdelava na ključ“, da je tožeča stranka izvedla poleg montaže sistema tudi prestavitev peči, s čimer je bil toženec seznanjen in se je z dodatnimi deli strinjal, da je stroške zagona dolžan nositi toženec sam, saj ga tožeča stranka niti ni izvedla, niti ga ni pri obračunanih urah upoštevala ter da je potrebno od skupnega zneska računa odšteti material v zvezi z bakrenimi cevmi 274,50 EUR, stroške v zvezi z ekspanzijskimi posodami 112,85 EUR ter na račun montaže 189,00 EUR. Na tej podlagi je ugotovilo skupno vrednost opravljenih del ter po odštetju že plačanega zneska razliko, ki jo je toženec dolžan plačati tožeči stranki kot izvajalcu del. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo pogodbo o delu oziroma podjemno pogodbo (členi 619 do 648). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za opravljeno delo plačati znižano plačilo, izračunano kot razliko med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako (neizvedena cevna povezava med kolektorji in kotlovnico).

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene potrebne stroške za vložitev odgovora na pritožbo.