Jedro

Materialno pravo v določenih primerih prevali dokazno breme na nasprotno stranko (npr. kadar se vzročna zveza domneva - 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da je v obravnavanem sporu dokazno breme na strani tožnika, saj ni nobenega predpisa, ki bi prevalil dokazno breme na toženo stranko. V zvezi s tem je treba opozoriti še na 221.a člen ZPP. V njem je določeno, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako glavni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnik iz naslova dediščine zahteval plačilo 19.107.775,00 ITL v tolarski protivrednosti oz. 191.077,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.1990 dalje. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo potrdilo, potem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je presoja pritožbenega sodišča še bolj napačna, kot je presoja prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče svojo sodbo gradi na zatrjevanju o dvomih, ki da so prisotni, ne pove pa, katera dejstva in zakaj povzročajo dvom v izpoved pričevanja S. S. Izpoved navedene priče ni indic, kot zmotno meni sodišče, temveč neposreden dokaz o dejstvu, da je dvignjeni denar pokojni A. S. izročil svoji hčerki T. C. Zaključevanje pritožbenega sodišča o tej povezavi nima nobene logične psihološke osnove. Podelitev pooblastila J. C. pa, kljub kasnejšemu preklicu, neposredno dokazuje, da je družina tožene stranke bila seznanjena z navedenim dejstvom že pred zapuščinsko obravnavo. Zaradi tega meni, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno in popolno ocenili izvedenih dokazov in s tem kršili 8. člen ZPP. Pravilna ocena po zakonih logike, psihologije in splošnih življenjskih izkušenj v obravnavanem primeru kaže, da ni mogoč drugačen sklep, kakor ga ponuja tožnik. Zato revident predlaga, da revizijsko sodišče napadeni sodbi spremeni in stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče ima zaradi tega dejstva omejena pooblastila in je zato tudi revizija sredstvo, v katerem je potrebno opredeljeno navesti, kakšne kršitve uveljavlja in v kakšnem obsegu izpodbija pravnomočno sodbo. Zato sklicevanja na pritožbene navedbe revizijsko sodišče ne sme upoštevati (386. člen ZPP).

Prav tako je revizijsko sodišče omejeno pri presoji dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče ne sme dvomiti v ugotovljeno dejansko stanje na drugi in prvi stopnji, kar pomeni, da ne sme že izvedenih in ocenjenih dokazov ponovno in/ali drugače ocenjevati. V 8. členu ZPP je določeno, kako mora sodišče ugotavljati dejansko stanje. Vsebinska presoja uveljavljane kršitve po tem členu praviloma pomeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega je tudi uveljavljanje kršitve po 8. členu ZPP na revizijski stopnji izjemno omejeno.

S tem, ko tožeča stranka v reviziji uveljavlja, da bi sodišče moralo drugače, tj. po načelih logike, psihologije in življenjskih izkušenj, oceniti dokaze, pravzaprav zahteva od revizijskega sodišča, da se ponovno spusti v ocenjevanje že izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje pa je zahtevek zavrnilo potem, ko je na podlagi svoje lastne ocene dokazov ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega dejstva, da je pokojni A. S. izročil znesek italijanske pokojnine svoji hčerki, sodišče druge stopnje pa je to dokazno oceno potrdilo. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse ugovore tožeče stranke v pritožbi in jih ustrezno obrazložilo.

Sodišče druge stopnje je v okviru dokazne ocene tudi smelo ugotavljati, kakšne narave je posamezno zatrjevano dejstvo, in s tem tudi, ali določena dejstva pomenijo le indice (posredno pomembna dejstva), katerih povezava ne zadošča za ugotovitev neposredno pomembnega dejstva, tj. v tem sporu izročitve pokojnine hčerki. Zato tudi ta ocena sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja in ne pomeni kršitve po 8. členu ZPP.

Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da revident deloma zmotno citira ugotovitve na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje govori o preklicu pooblastila osebi, ki jo je pokojni A. S. pooblastil v I. in kateri je pooblastilo pozneje preklical. Ne gre torej za preklic pooblastila J. C. in s tem tudi ne za kršitev ZPP.

Pravno odločilna dejstva, na katerih temeljita sodbi sodišča druge in prve stopnje, so naslednja: - tožnik ni dokazal, da je A. S. denar od italijanske pokojnine izročil v hrambo svoji hčerki, kajti tega ni mogoče sklepati iz dejanj A. S. pred smrtjo; - denar je pokojni dvignil sam; - pokojni je bil nezaupljiv tako do prejšnjega pooblaščenca, kakor tudi do doma upokojencev, kjer je stanoval; - obnova stanovanjske hiše toženih strank ni dokaz o tem, da so bila izvršena dela opravljena z denarjem pokojnega.

Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V odgovor na revizijske trditve revizijsko sodišče še dodaja: Pravdno sodišče je pri odločanju vezano na procesnopravna in materialnopravna pravila o dokaznem bremenu. Kdo mora dokazati pravno odločilna dejstva, določa 219. člen ZPP. Materialno pravo v določenih primerih prevali dokazno breme na nasprotno stranko (npr. kadar se vzročna zveza domneva - 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da je v obravnavanem sporu dokazno breme na strani tožnika, saj ni nobenega predpisa, ki bi prevalil dokazno breme na toženo stranko. V zvezi s tem je treba opozoriti še na 221.a člen ZPP. V njem je določeno, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Kljub dvomu o tem, kaj se je dejansko zgodilo z denarjem pokojnega A. S., je torej pravilna odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podana kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.