Jedro

Tako vlak kot tudi osebni avtomobil sta premični stvari, ki ju poganja lasten stroj. Zato sta vlak in osebni avtomobil premični stvari, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, zaradi česar se za škodo, ki jo povzročita vlak ali osebni avtomobil odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V primerih, ko pride do nastanka škode s trčenjem dveh nevarnih stvari (v obravnavanem primeru dveh nevarnih vozil in sicer vlaka in osebnega avtomobila), pa velja načelo, da odgovarjajo imetniki nevarnih stvari (v obravnavanem primeru nevarnih vozil) med seboj po načelih krivdne odgovornosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka tako spremeni, da tečejo zakonite zamudne obresti od v tem delu izreka sodbe prisojene gmotne škode od 5.4.1991 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožečih strank delno ugodilo in odločilo, da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati tožniku M. M. 3.900.015,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3.900.000,00 SIT od 19.1.1994 dalje do plačila, od zneska 15,50 SIT pa od 1.5.1986 dalje do plačila. Nadalje je toženima strankama tudi naložilo, da sta dolžni solidarno plačati vsakemu od tožnikov 12.616,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1991 dalje do plačila in jim povrniti stroške postopka v znesku 181.680,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbam pravdnih strank delno ugodilo in odločilo, da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati tožniku M. M. 2.562.508,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.562.500,00 SIT za čas od 7.12.1993 dalje do plačila in od zneska 8,00 SIT za čas od 1.5.1986 dalje do plačila, vsakemu od tožnikov pa 6.308,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.12.1993 dalje do plačila. Kar so zahtevali tožniki več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da sta dolžni toženi stranki solidarno povrniti tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 140.475,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1993 dalje do plačila, tožniki pa solidarno prvotoženi stranki 31.323,00 SIT, drugotoženi pa 19.686,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev pritožbenega sodišča, da je podana soodgovornost prvega tožnika in to kar do višine 75 %, ni sprejemljiva. Tožnik je vozilo ustavil neposredno izpred tirov in se prepričal, ali je prehod čez železniško progo prost. Zaradi sadnega drevja, ki je z vejami segalo do tirov, prihajajočega vlaka, ki ni dal nobenega zvočnega signala, ni mogel videti. Prvotožena stranka je šele po škodnem dogodku odstranila sadno drevje in postavila primerno signalizacijo. Vlak je nevarna stvar, ki ima veliko moč. Zato je odškodninska odgovornost prvotožene stranke objektivna. Ker vlak ni motorno vozilo, sta obe sodišči nepravilno uporabili določbo 2. odstavka 178. člena ZOR. Prvotožena stranka bi se lahko oprostila odškodninske odgovornosti le, če bi dokazala, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. S primernim zavarovanjem železniškega prehoda pa bi prvotožena stranka škodni dogodek lahko preprečila. Ob upoštevanju dejstva, da strojevodja pred prehodom ni dal zvočnega signala in da je bilo na nezavarovanem prehodu že več nesreč, odškodninska odgovornost tožnika M. M. ne more biti večja od 20 %. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi pri prisoji posameznih denarnih zadoščenj za nepremoženjsko škodo. To revizijsko trditev potrjuje izvedeniško mnenje, ki ga revizija povzema v celoti. Ob upoštevanju izvedenčevih ugotovitev in dejstev, da je bil prvi tožnik v času škodnega dogodka star komaj 21 let, od škodnega dogodka pa je preteklo že skoraj devet let, bi moralo biti tožbenemu zahtevku po višini v celoti ugodeno. Nepravilna pa je tudi odločitev o obrestih, ki jih je sodišče prisodilo vsem trem tožnikom od zneska, ki jim je bil prisojen iz naslova gmotne škode. Te bi morale teči že od dneva, po katerem je bila višina škode izračunana (5.4.1991) in ne šele od dneva izdaje prvostopne sodbe (7.12.1993). Reviziji naj se tako ugodi tako, da se po višini tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in nato upošteva, da znaša soprispevek tožnika M. M. k nastanku škode največ 20%.

Revizija je bila vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija utemeljeno zatrjuje, da ni pravilna odločitev o zamudnih obrestih, ki naj bi od zneskov 6.308,00 SIT (drugi odstavek izreka drugostopne sodbe) tekle šele od 7.12.1993. Višina gmotne škode, ki je bila tožnikom prisojena v tem delu izreka drugostopne sodbe, je bila namreč obračunana po stanju na dan 5.4.1991. Zato so tožniki upravičeni do plačila zamudnih obresti že od navedenega datuma dalje in ne šele od 7.12.1993 (datum izdaje prvostopne sodbe), kot je odločilo pritožbeno sodišče. V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in v drugem odstavku izreka drugostopne sodbe datum 7.12.1993 nadomestilo z datumom 5.4.1991 (395. člen ZPP).

V ostalem pa revizija ni utemeljena.

Z obširnimi revizijskimi trditvami tožeča stranka izpodbija materialnopravni zaključek obeh sodišč, da je potrebno medsebojno trčenje med vlakom in osebnim avtomobilom presojati po načelu krivdne odgovornosti, vendar pa po presoji revizijskege sodišča te revizijske trditve niso utemeljene. Tako vlak kot tudi osebni avtomobil sta premični stvari, ki ju poganja lasten stroj. Zato sta vlak in osebni avtomobil premični stvari, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, zaradi česar se za škodo, ki jo povzročita vlak ali osebni avtomobil odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V primerih, ko pride do nastanka škode s trčenjem dveh nevarnih stvari (v obravnavanem primeru dveh nevarnih vozil in sicer vlaka in osebnega avtomobila), pa velja načelo, da odgovarjajo imetniki nevarnih stvari (v obravnavanem primeru nevarnih vozil) med seboj po načelih krivdne odgovornosti. Izhodišče obeh sodišč, ki sta trčenje osebnega avtomobila in vlaka obravnavali po načelih krivdne odgovornosti, je zato materialnopravno pravilno, revizijska trditev, da je podana objektivna odškodninska odgovornost le glede vlaka kot nevarne stvari, pa v že citirani določbi 2. odstavka 154. člena ZOR nima podlage.

V reviziji tožeča stranka zatrjuje, da je prvi tožnik osebni avtomobil ustavil neposredno pred tiri in se prepričal, ali je prehod čez železniško progo varen. Ta revizijska trditev pa nima podlage v ugotovitvah sodb sodišča druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da tožnik pred tiri vozila ni ustavil. Ustavil pa ga je pri prometnem znaku, ki je pred železniškim prehodom in od koder je bila preglednost zelo slaba. Kljub temu, da ob zaustavitvi pred prometnim znakom ni mogel ugotoviti, ali je prehod čez železniško progo prost, je po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje vseeno zapeljal na prehod, kjer je prišlo do trčenja z vlakom. Po ugotovitvah nižjih sodišč je tožnik cestni prehod preko železniške proge dobro poznal, vedel pa je tudi, da je preglednost precej slaba. Ob bolj previdnem približevanju železniški progi bi prvi tožnik lahko trčenje preprečil. Vse te ugotovitve pa potrjujejo materialnopravni zaključek pritožbenega sodišča, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode v pretežni meri zaradi tožnikove velike neprevidnosti, zaradi česar je materialnopravno pravilna tudi odločitev v izpodbijani sodbi, da je prvi tožnik za škodni dogodek in iz tega škodnega dogodka nastalo škodo soodgovoren do 75%.

Glede višine prisojene odškodnine pa tožeča stranka s skoraj celotnim prepisom izvedeniškega mnenja ne zatrjuje nič drugega kot le tisto, kar je že vsebovano v ugotovitvah sodišč druge in zlasti prve stopnje, ki je v razlogih sodbe tudi povzelo skoraj celotno izvedeniško mnenje. Iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je bilo z drugostopno sodbo prvemu tožniku odmerjeno denarno zadoščenje v znesku 3.000,000,00 SIT (prvostopna sodba 2.000.000,00 SIT), ki je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Tožnik je namreč trpel skupno tri tedne hudih bolečin, kakšen mesec dni srednje hude in 2 do 3 mesece blage bolečine in še posbej glavobole, ki so bili 1 mesec hudi in stalni, najmanj 2 meseca srednje hudi in stalni in nato 3 mesece še stalni in blagi. Glavoboli se bodo pojavljali tudi v bodoče in sicer občasno enkrat tedensko ali pa redkeje. V prisojenem znesku 3.000.000,00 SIT pa so primerno upoštevane tudi vse številne nevšečnosti med zdravljenjem zaradi zloma čelne kosti desno, zloma dveh kosti lobanjskega dna, obtolčenine možgan, udarninsko raztrganinske rane na glavi in desni strani obraza oz. kot izhaja iz izvedeniškega mnenja zaradi frontobazalne poškodbe z vsemi ugotovljenimi zapleti.

Tudi glede prisoje denarnih zadoščenj iz naslova drugih oblik nepremoženjske škode revizijsko sodišče glede odločitve pritožbenega sodišča nima pomislekov. Zaradi organske okvare možganovine v sklopu takoimenovanega psihoorganskega sindroma, slepote na desnem očesu in s tem v zvezi zmanjšano sposobnostjo za delo, prvi tožnik brez dvoma duševno trpi, vendar pa prisoja zneska 6.000.000,00 SIT iz tega naslova ne predstavlja prenizko odmerjene odškodnine, kot to zmotno zatrjuje v reviziji tožeča stranka. Prvi tožnik je utrpel tudi strah in sicer hud trenuten strah ob sami nesreči, kasneje pa tudi strah za izid zdravljenja, ki je trajal pet mesecev. Ob upoštevanju teh dejstev je tudi po presoji revizijskega sodišča v drugostopni sodbi prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.000.000,00 SIT v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in predstavlja primerno denarno zadoščenje iz naslova tovrstne nepremoženjske škode. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa je bilo zahtevku prvega tožnika v drugostopnem postopku ugodeno v celoti.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti in glede višine prisojene odškodnine revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Ob upoštevanju revizijskega uspeha tožeče stranke, ki je minimalen, je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka sama trpeti stroške revizijskega postopka.