Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje razlog za umik tožnikove kandidature za člana nadzornega sveta RTV Slovenija ni bil objavljeni članek, pač pa dejstvo, da je bila zoper njega vložena ovadba oziroma da je bil v (pred)kazenskem postopku. Čeprav objavljeni članek z informacijo o vloženi kazenski ovadbi zoper tožnika posega v njegovo čast in dobro ime, pa ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo po njegovih trditvah vzrok zatrjevani materialni škodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2006 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 6.000,00 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za povrnitev premoženjske škode v znesku 15.663,17 EUR. Vztraja, da zaradi prispevka v časniku A. ni bil izbran za člana nadzornega sveta RTV Slovenija. Na seji mandatno volilne komisije Državnega zbora 5. 1. 2006 je B. B. kot član komisije in ... v imenu poslanske skupine ... umaknil predlog tožnika za člana nadzornega sveta RTV Slovenija zaradi tega, ker je v kazenskem postopku. Razlog je bil ravno objava članka v A. istega dne. Tožnik bi bil sicer izvoljen za člana nadzornega sveta. Nekaj dni kasneje je namreč poslanec C. C. pokazal „plonk listek“ vladajoče koalicije, na katerem je pisalo, katere člane programskega in nadzornega sveta RTV Slovenija morajo voliti. Od 22 imen s tega „plonk listka“ je bilo potrjenih 21, torej vsi razen tožnika, vsi potrjeni kandidati pa so bili potem tudi izvoljeni v Državnem zboru. D. D. je pisal tožniku in pojasnil, da so 5. 1. 2006 v A. prebrali vest o tem, da je bila zoper njega vložena kazenska ovadba, kar je bil razlog, da so se po posvetovanju odločili za umik tožnikove kandidature in da je povsem razumljivo, da je umik kandidature onemogočil možno izvolitev v nadzorni svet RTV Slovenija. Obe sodišči stalno poudarjata kazensko ovadbo in ne članek. Kazenska ovadba še ni sodba, ni preiskava, ni obtožba. Vloži se, če obstaja sum storitve kaznivega dejanja. Sum še ni dokaz. Obstoj ovadbe še zdaleč ne pomeni, da je sum utemeljen, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da bo osumljenec tudi postal obsojenec. Ovadbe so lahko tudi tendenciozne in neutemeljene. Oznanjati, da je vložena kazenska ovadba, že posega v osebnostne pravice vsakega posameznika, ki so zajamčene z Ustavo. Nihče ne more biti razglašen za storilca kaznivega dejanja, dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Tožena stranka pa obstoj ovadbe ne uporablja kot neko sporočilo za javnost, ampak to zlorablja in manipulira samo z namenom, da žali tožnika. Že samo dejstvo, da je članek v A. izšel 5. 1. 2006, pove svoje. Če se odkriva obstoj ovadbe, bi se to lahko storilo že prej. V članku se popolnoma neresnično, že lažnivo zatrjuje, da se je tožnik takoj po vložitvi kazenske ovadbe upokojil. Omenjanje kazenske ovadbe je v konkretnem primeru služilo le kot osnova celotni konstrukciji prikaza tožnika kot popolnoma neverodostojnega človeka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev materialne škode, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik v reviziji uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP. Pri tem ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, Vrhovno sodišče pa na morebitne procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti. Neobrazložene in nekonkretizirane trditve o teh kršitvah zato ni moglo upoštevati.

8. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi objave članka ... v časopisu A. dne 5. 1. 2006. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da vsebina članka nedopustno posega v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Za nepremoženjsko škodo mu je bila s sodbama prve in druge stopnje že pravnomočno prisojena odškodnina, (zavrnilne) odločitve v tem delu pa tožnik ne izpodbija. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnik ponovno poudarja, da je bilo nedopustno poseženo v njegove osebnostne pravice, saj se te nanašajo na že pravnomočno in z revizijo neizpodbijano odločitev sodišč prve in druge stopnje. Predmet revizijskega preizkusa je namreč sodba sodišča druge stopnje samo v tistem delu, s katerim je pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo premoženjske škode.

9. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje razlog za umik tožnikove kandidature za člana nadzornega sveta RTV Slovenija ni bil objavljeni članek, pač pa dejstvo, da je bila zoper njega vložena ovadba oziroma da je bil v (pred)kazenskem postopku. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano. Pritrditi je treba sicer tožniku, da je ovadba del predkazenskega postopka in odraža (največ) sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Čeprav objavljeni članek z informacijo o vloženi kazenski ovadbi zoper tožnika posega v njegovo čast in dobro ime, pa ne predstavlja protipravnega ravnanja, zaradi katerega je bila umaknjena njegova kandidatura in kar naj bi bilo po njegovih trditvah vzrok zatrjevani materialni škodi (pri čemer mu potrditev kandidature glede na nadaljnji postopek imenovanja v Državnem zboru(1) še niti ne bi zagotovila članstva v nadzornem svetu). Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev materialne škode.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): 26. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS-1).