Jedro

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, kajti za uporabo določb tretjega odstavka 174. člena ZD ni bilo podlage. Pritožničinih stroškov pritožbenega postopka namreč ni povzročila sodedinja z očitno nepoštenim ravnanjem, pač pa sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa, ne da bi zanj obstajala podlaga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Predlog pritožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sklepa o dedovanju I D 2119/2014 z dne 3. 6. 2015 dodalo besedilo o sklenjenem dednem dogovoru med dedinjami (v izreku sklepa natančno opisan), ker da očitno pomotoma ni bil zapisan v sklep o dedovanju (izpodbijani sklep naj bi bil popravni sklep).

2. Zoper sklep se pritožuje zap. hči A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu ZPP v povezavi z določbami 163. 172. in 173. člena ZD. Meni, da je napačno stališče sodišča, da gre za popravni sklep, saj za to ni podlage, niti je ni za dopolnitev (izdajo dopolnilnega sklepa). Med dedinjami namreč nikoli ni bil sklenjen kakršenkoli dedni dogovor. Gre zgolj za izjavo (so)dedinje B. B., dano na zapisnik z dne 3. 6. 2015, s katero sodedinji nista soglašali. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila (so)dedinja B. B., ki meni, da je pritožba neutemeljena, hkrati pa opozarja na podrejen predlog, naj se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa šteje kot pritožba, če predlogu ne bo ugodeno ter na njeno izjavo (željo) na zapuščinski obravnavi glede podedovanega premoženja (stanovanja) po materini smrti.(2)

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene predpostavke niti za izdajo popravnega niti za izdajo dopolnilnega sklepa, poleg tega pa tudi, da med dedinjami ni bil sklenjen kakršenkoli dedni dogovor (sporazum, pogodba). Ne le, da izjava dedinje B. B. na zapuščinski obravnavi dne 3. 6. 2015 „da bo tisti, ki bo nepremičnino imel po mamini smrti, tudi skrbel za mamo do smrti in bo uredil tudi pogreb,“ ni niti dedni dogovor niti ni kakšna dedna izjava, temveč je kot taka tudi povsem nerazumna in nerazumljiva. Dedinja B. B. je namreč svoj dedni delež po pokojnem očetu C. C. odstopila sodedinji, materi in posledično ne more več diktirati, kaj naj se z odstopljenim dednim deležem(3) zgodi; prav tako ne more določati, kaj se bo zapustnikovo nepremičnino, ki jo je dobila njena mati, zgodilo po materini smrti, kot tudi ne, kdo bo skrbel za mater (še živo in očitno prištevno), če ji je odstopila svoj dedni delež ter tudi ne pogojevati, kaj se bo zgodilo z materinim premoženjem in kdo bo urejal njen pogreb. Navedena nerazumna in nerazumljiva izjava B. B. tako ni niti dedni dogovor niti kakšna dedna izjava, ki bi bila kakorkoli upoštevna.(4)

6. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi 163. členom ZD je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD,(5) kajti za uporabo določb tretjega odstavka 174. člena ZD(6) ni bilo podlage. Pritožničinih stroškov pritožbenega postopka namreč ni povzročila sodedinja z očitno nepoštenim ravnanjem, pač pa sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa, ne da bi zanj obstajala podlaga.

Op. št. (2): To premoženje je po odstopih dednih deležev v celoti dobila mati!? Op. št. (3): Še manj pa s celotno nepremičnino – stanovanjem.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja, glede na navedbe v odgovoru sodedinje B. B., da je sodišče prve stopnje njenemu predlogu ugodilo (ter izdalo sklep, ki ga je pritožbeno sodišče razveljavilo), zato njene vloge ni šteti kot pritožbo (sicer povsem neutemeljeno), saj je sama predlagala, naj se predlog šteje za pritožbo le, če predlogu ne bi bilo ugodeno.

Op. št. (5): Le-ta določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

Op. št. (6): Le-ta določa, da lahko sodišče na predlog ene stranke odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem.