Jedro

Prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet. Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče, ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja, nedvomno nevaren.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo kršen osmi odstavek 56. člena Zakona o voznikih v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 2069/2021 z dne 12. 1. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za odgovornega prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih in mu izreklo globo v znesku 500,00 evrov. Naložilo mu je tudi plačilo sodne takse v znesku 50,00 evrov, stroškov prevoza vozila v višini 146,64 evrov in drugih stroškov postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo Prp 122/2022 z dne 21. 3. 2022 pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških. Odločilo je tudi, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih in 2. členom Zakona o cestah, vložil vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obdolžencu in njegovemu pooblaščencu. Slednji je v odgovoru nasprotoval tožilčevemu stališču in predlagal njeno zavrnitev.

B.

5. Predmet zahteve za varstvo zakonitosti je prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, katerega je bil obdolženec prvotno spoznan za odgovornega zaradi tega, ker dne 12. 7. 2021 ob 21.10 uri, ko je po parkirišču pred naslovom Viška cesta v Ljubljani iz smeri Cesta dolomitskega odreda proti ... vozil osebni avtomobil znamke Alfa Romeo tip 166, reg. št. ..., ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije. Višje sodišče v Ljubljani je navedeno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. 6. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe in spisovnih podatkov izhajajo naslednje relevantne dejanske okoliščine: - da je storilec osebni avtomobil vozil po parkirišču pred stanovanjskim blokom na naslovu Viška cesta v Ljubljani, kar je urbano območje v Ljubljani, na katero se lahko zapelje z lokalne ceste; - da ga je na kraju dogodka ustavila policija in ugotovila, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je bilo le-to odvzeto; - da sta bila na območju, na katerem je vozil, postavljena znaka „dovoljeno za stanovalce“ in „prepovedana ustavitev in parkiranje“, vendar pa dostop drugim udeležencem v prometu ni bil fizično onemogočen oziroma preprečen (s postavitvijo zapore ali kako drugače).

7. Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec vozil po nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet in ne za nekategorizirano cesto, ki bi jo lastnik(i) uporabljal(i) izključno za lastne potrebe, pri čemer je upoštevalo: - da je cestni promet promet vozil, pešcev in drugih udeležencev na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet (2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, v nadaljevanju ZPrCP); - da je nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu z zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik ali od njega določeni upravljalec (38. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah; v nadaljevanju ZCes-1); - da je parkirišče prometna površina, ki je namenjena ustavljanju in parkiranju vozil (50. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1); - da mora biti na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, promet urejen in označen v skladu s predpisi o javnih cestah ter da mora biti cesta vzdrževana tako, da jo lahko uporabljajo vsi uporabniki cest, ki jim je cesta namenjena; izjemi od tega sta gozdna cesta in nekategorizirana cesta, ki jo lastnik uporablja izključno za lastne potrebe (tretji in četrti odstavek 6. člena ZCes-1).

8. Sodišče druge stopnje je, ob upoštevanju enakih dejanskih okoliščin, zavzelo drugačno pravno stališče. Ocenilo je, da navedena prometna površina ni nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, saj gre za parkirišče, ki je v zasebni lasti in je namenjeno parkiranju stanovalcev večstanovanjske hiše na tem območju, dostop do parkirišča pa je možen le po dovozni cesti, na začetku katere je postavljen prometni znak za prepoved ustavljanja in parkiranja. Iz navedenega razloga je to prometno površino opredelilo kot nekategorizirano cesto, ki se ne uporablja za javni cestni promet, in jo opredeljuje četrti odstavek 6. člena ZCes-1.1

9. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da se je na sporni prometni površini odvijal javni promet, torej da je šlo za nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet. 10. Vrhovno sodišče temu stališču pritrjuje. Predmetna prometna površina se nahaja v urbanem mestnem naselju. Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje (6. stran obrazložitve sodbe), dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja nedvomno nevaren. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je bil na predmetni površini promet urejen in označen v skladu s predpisi o javnih cestah in da prometna znaka „dovoljeno za stanovalce“ in „prepovedana ustavitev in parkiranje“ vožnje na temu območju ne prepovedujeta. Ravno nasprotno, postavitev teh prometnih znakov, kot opozarja tudi vrhovni državni tožilec v zahtevi, smiselno kaže na to, da gre za prometno površino, ki se uporablja za javni promet, saj se takšni prometni znaki postavljajo pred površine, na katerih promet dejansko poteka; poleg tega prepoved ustavljanja in parkiranja po naravi stvari predpostavlja vožnjo na območju oziroma cesti, ki sledi tako postavljenemu prometnemu znaku, in ne prepoved vožnje po njej.

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet. Sodišče druge stopnje je z nasprotnim stališčem, da gre za nekategorizirano cesto, ki je namenjena (zgolj) parkiranju stanovalcev večstanovanjske hiše, kršilo osmi odstavek 56. člena ZVoz-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1. C.

12. Vrhovno sodišče se v primeru, če je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in vložena v storilčevo škodo, omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo (171. člen ZP-1 v zvezi s 426. členom ZKP). Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da se je omejilo na ugotovitev, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev osmega odstavka 56. člena Zakona o voznikih v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Določbi drugega in tretjega odstavka tega člena (ki se nanašata na nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet) se ne uporabljata za gozdno cesto in nekategorizirano cesto, ki jo lastnik uporablja izključno za lastne potrebe. Dovoz na tako cesto mora biti ostalim udeležencem v prometu prepovedan s predpisano prometno signalizacijo, lahko pa je preprečen z zapornico ali drugo fizično oviro.