Jedro

Postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnici sporen vpis v registru WIPO, je tekel na zahtevo stranke z interesom. Tožnici v tem postopku nista imeli lastnosti stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morali ta položaj imeti.

Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da o zahtevi A., d. o. o., - v stečaju z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in o zahtevi odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stranskega udeleženca.

II. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek stranke z interesom A., d. o. o., - v stečaju, za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vložili tožbo, s katero zahtevata, naj sodišče odloči, da se odpravi vpis spremembe imetništva mednarodnih znamk "Stelex" in "Varikina" v registru pri uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad WIPO) in se kot imetnica vpiše prva tožnica, pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom toženke na urad WIPO. Uveljavljata tudi povračilo stroškov.

2. V tožbi navajata, da je bil v registru WIPO 24. 4. 2019 vpisan prenos navedenih znamk s A., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju stranka z interesom), na B., d. o. o. (drugo tožnico). Dodajata, da je bil 9. 4. 2020 v navedenem registru na podlagi njene zahteve izveden prenos imetništva znamk na C., d. o. o. (prvo tožnico). Trdita, da je druga tožnica 19. 12. 2020 prejela obvestilo urada WIPO, iz katerega izhaja, da sta bili znamki preneseni na stranko z interesom, ter da je do tega prišlo zaradi toženkinega obvestila, poslanega uradu WIPO na podlagi zahtev stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 in 2. 11. 2020. 3. Ob sklicevanju na 53. člen Zakona o intelektualni lastnini (ZIL-1) ter 8. in 9. člen Pravilnika o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (v nadaljevanju Pravilnik) menita, da je treba za vpis spremembe k zahtevi priložiti soglasje trenutnega imetnika, toženka pa mora vsebinsko presoditi in odločiti, ali je zahteva pravilna, in posredovati uradu WIPO zgolj pravilne zahteve. Trdita, da stranka z interesom predpisanega soglasja ni predložila ter da ne prva ne druga tožnica nanjo ni prenesla navedenih znamk. Navajata, da je toženka prekoračila svojo pristojnost, saj je pristojna za presojo in vpis v register sprememb, ki se nadaljujejo od že vpisanih imenitnikov v register, ne pa za posege za nazaj kot sanacijo primerov, v katerih je odločila napačno, saj je za sanacijo takih primerov pristojno Upravno sodišče. Dodajata, da je toženka v upravnem postopku vsebinsko presojala zahtevo stranke z interesom in na podlagi te presoje poslala obvestilo oziroma zahtevo uradu WIPO, ne da bi o tem izdala odločbo, ter da je s tem dejanjem kršila pravico prve tožnice do enakega obravnavanja strank in njeno pravico do izjave.

4. Sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljata na podlagi tretjega odstavka 107. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena ter na podlagi 71. člena ZIL-1. Uveljavljata tudi, da nimata drugega pravnega sredstva, saj ne nacionalna niti druga relevantna zakonodaja s področja mednarodnih znamk, ne omogočata drugega varstva glede nezakonitega prenosa znamk.

5. Sodišče je tožbo vročilo toženki in stranki z interesom.

6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje. Pojasnjuje, da ne gre za prenos imetništva, temveč za preklic že vpisanega prenosa, pri čemer se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019. Trdi, da je na podlagi teh sodb, ki ju je dolžna upoštevati, ugotovila, da je prvotna zahteva druge tožnice za vpis v register oziroma prenosna izjava, na katero jo je opirala, neveljavna. Trdi še, da zahteve za preklic vpisa ni vložila na podlagi zahteve stranke z interesom, temveč po uradni dolžnosti.

7. Tožnici sta vložili še pripravljalno vlogo, v kateri med drugim trdita, da se zadevi I U 768/2019 in I U 767/2019 ne nanašata na obravnavane znamke ter da je Vrhovno sodišče s sklepoma X Ips 39/2021 in X Ips 46/2021 ti sodbi razveljavilo in vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Vztrajata, da je pri obravnavanih znamkah šlo za prenos imetništva in ne za preklic ter da ob sporni spremembi ni bil vpisan prejšnji imetnik, tj. D., d. o. o., ampak stranka z interesom, ki je druga oseba, ki ni bila nikoli imetnica teh znamk. Vztrajata tudi, da bi moral biti postopek vsebinskega odločanja o vpisu sprememb imetništva mednarodnih znamk zaključen z izdajo odločbe, in ker ni bilo tako, je bila kršena pravica do enakega varstva pravic.

8. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila, vložila pa je pripravljalno vlogo, v kateri sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V njej navaja, da je bil vpis druge tožnice izveden na podlagi neobstoječih oziroma neveljavnih pravnih poslov, zato ni bil pravilen in zakonit, v posledici ni mogel biti veljaven tudi prenos na prvo tožnico. Meni, da je namen in vloga mednarodne registracije v registru WIPO v tem, da je stanje vpisov enako vpisom v nacionalni register, kar naj bi izhajalo iz prvega in drugega odstavka 2. člena ter prvega odstavka 3. člena Mednarodnega protokola. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča I U 1507/2021 in I U 1511/2021 in pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni prišlo do prenosa znamk na drugo tožnico.

9. Na naroku za glavno obravnavo sta tožnici prerekali navedbe stranke z interesom. Ne glede na to, da sta vztrajali pri tem, da je tožbeni zahtevek ustrezno postavljen, sta postavili še podrejena tožbena zahtevka. In sicer sta predlagali, (1) naj se odpravi vpis spremembe imetništva mednarodnih znamk "Stelex" in "Varikina" v registru pri uradu WIPO in se kot imetnica vpiše prva tožnica, pri čemer toženka o tem izda odločbo, skladno z zakonom, in nato obvesti urad WIPO, oziroma (2) naj se odpravi obvestilo Urada RS za intelektualno lastnino z dne 3. 12. 2020, ki deluje kot odločba, in vse posledice tega obvestila, zlasti vpis spremembe imetništva nad navedenima znamkama v registru pri uradu WIPO s prve tožnice na stranko z interesom.

10. Stranka z interesom je ugovarjala, da so na naroku postavljeni zahtevki prepozni in neutemeljeni.

11. Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu.

**K I. in II. točki izreka**

12. Tožba je delno utemeljena.

13. V tem upravnem sporu tožnici uveljavljata sodno varstvo zaradi zatrjevanega nezakonitega vpisa spremembe imetnika mednarodnih znamk št. 1040552 Stelex in št. 1114660 Varikina v mednarodnem registru pri uradu WIPO, s katerim je bila kot imetnica navedenih znamk vpisana stranka z interesom.

14. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je druga tožnica 28. 2. 2019 pri toženki vložila dve zahtevi, naj na podlagi prenosne izjave D., d. o. o., z dne 19. 4. 2013, ki se sklicuje na pogodbo o prenosu pravic industrijske lastnine z dne 14. 5. 2012, sporoči na urad WIPO vpis prenosa pri znamkah 1117310 Salatina, 1123418 Talis, 1030962 Renški hram, 1114660 Varikina in 1040552 Stelex. Toženka, kot navajata tožnici, o teh zahtevah ni odločila z odločbo niti ni vpisanega imetnika znamk kako drugače obvestila o zahtevi, ampak je 30. 4. 2019 na uradnih obrazcih MM5 uradu WIPO poslala zahtevo, naj spremeni imetnika teh znamk tako, da bo kot njihov imetnik vpisana druga tožnica, kar je bilo tudi realizirano.

15. Ne držijo tožbene trditve, da je do v tem upravnem sporu sporne spremembe vpisa imetnika znamk Stelex in Varikina, s katero je bila kot imetnica teh znamk vpisana stranka z interesom, prišlo brez zahteve, in niti toženkine trditve, da naj bi odločala po uradni dolžnosti (za kar po 126. členu Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP ni pravne podlage). Vloženi sta bili namreč dve zahtevi za vpis spremembe. Najprej je 6. 11. 2019 zahtevo vložil E. E. in uveljavljal, naj toženka vzpostavi prejšnje oziroma zakonito stanje (za kar je urgiral še 27. 11. 2019). Po podatkih spisa toženka o tem ni izdala odločbe niti ni uradu WIPO posredovala zahteve za spremembo. Nato je 3. 12. 2019 zahtevo za spremembo imetništva na blagovnih znamkah v registru WIPO vložila še stranka z interesom. Utemeljevala jo je s tem, da prenosna izjava temelji na pogodbi o prenosu z dne 14. 5. 2012, od katere je stečajni upravitelj odstopil. Na podlagi te zahteve je toženka ponovno, ne da bi izdala odločbo in ne da bi to vlogo posredovala v izjavo drugi tožnici, na enakem uradnem obrazcu, uradu WIPO 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk.

16. Ne drži niti nadaljnja tožbena trditev, da naj bi nato toženka, ker je ugotovila, da ta zahteva ni bila pravilna, 30. 1. 2020 na urad WIPO posredovala novo obvestilo in zahtevala, da se kot imetnik znamk ponovno vpiše prva tožnica, kar naj bi bilo tudi realizirano, in da naj bi toženka nato 2. 11. 2020 prejela novo zahtevo stranke z interesom, da se jo vpiše kot novo imetnico in jo posredovala uradu WIPO. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je toženka na podlagi tožničine vloge z dne 17. 1. 2020, na urad WIPO 30. 1. 2020 poslala dopis, s katerim ga obvešča o omejitvi, in sicer, da je prekinila postopek vpisa spremembe po obvestilu, dokler slovensko sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju veljavnosti akta o prenosu in izjave stečajnega upravitelja, in v katerem navaja, da bo urad WIPO obvestila, ko bo ta omejitev odpravljena. Sledi še dopis toženke z dne 3. 12. 2020, s katerim uradu WIPO sporoča, da je sodišče v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 odločilo o spremembi lastništva, na podlagi teh odločitev pa zahteva od urada WIPO, da prekliče neveljavno zahtevo v korist druge tožnice in vse nadaljnje zahteve po spremembi lastništva ter zaradi neveljavne spremembe vpiše kot imetnika znamk stranko z interesom. Sledi obvestilo oziroma informacija urada WIPO, ki ga je pooblaščenec tožnic neposredno od urada WIPO prejel dne 21. 12. 2020, v katerem jo obvešča, da je bil 1. 4. 2020 v registru vpisan nov imetnik znamk, in sicer stranka z interesom.

17. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je do spremembe imetnika prišlo na podlagi zahteve stranke z interesom z dne 3. 12. 2019, v zvezi s katero je toženka pri uradu WIPO vložila zahtevo za spremembo, o čemer pa ni izdala odločbe. Zahteva, ki jo je toženka poslala uradu WIPO (oziroma obvestilo, kot ga imenujeta tožnici), namreč po presoji sodišča ni odločba, ampak gre za dejanje, ki je lahko glede na veljavno ureditev upravnega postopka, kot izvršilno dejanje opravljeno na podlagi izvršljive odločbe. Ne drži namreč, da na tem področju obstaja pravna praznina, saj veljajo določbe Pravilnika in ZUP.

18. Postopek vpisa ureja Pravilnik, ki v 7. členu določa, da toženka sprejema zahteve za spremembo lastništva znamk, v 8. členu pa vsebino zahteve za vpis spremembe in listine, ki morajo biti priložene. Gre torej za postopek, ki ga toženka vodi na zahtevo stranke. Po prvem odstavku 6. člena ZIL-1 pa toženka v postopku podelitve ali registracije pravic industrijske lastnine, vzdrževanja njihove veljavnosti in postopkih pri vodenju registrov pravic in drugih registrov izdaja odločbe, sklepe in druge akte na podlagi tega zakona. Če ZIL-1 nima ustreznih določb, se subsidiarno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Zahteva stranke je tudi po ZUP eden od načinov, po katerem se postopek začne (prvi odstavek 125. člena). Po prvem odstavku 213. člena ZUP se o zahtevku stranke (kadar ga ne umakne ali kadar ni zavržen), odloči v izreku odločbe. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka tudi možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom že pred izdajo odločbe (drugi odstavek 9. člena ZUP), kar je odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Da mora toženka, ker niti ZIL-1 niti Pravilnik ne določata drugače, postopati po ZUP, velja tudi, kadar začne postopek po uradni dolžnosti, če seveda za uvedbo takega postopka sploh obstaja ustrezna pravna podlaga.

19. Med strankami ni sporno, da tožnicama pred odločitvijo toženke, da bo zahtevo posredovala uradu WIPO, ni bila dana možnost izjave in da odločba (o presoji toženke, da je zahteva utemeljena) niti ni bila izdana. S tem sta bila po presoji sodišča kršena 22. in 25. člen Ustave, saj se tožnici pred ravnanjem toženke, ki je zahtevo posredovala uradu WIPO, o njej nista mogli izjaviti. Prav tako dejanja toženke, ki je uradu WIPO poslala zahtevo, ne da bi o tem izdala odločbo, nista mogli izpodbijati s tožbo pri naslovnem sodišču. 20. Vendar pa niti ZIL-1 in niti Pravilnik nimata določb, ki bi po tem, ko mednarodni urad že izvrši vpis spremembe imetnika znamke v register, čeprav nacionalni urad pri vložitvi zahteve ni postopal tako, kot zahteva nacionalna zakonodaja, omogočale, da bi Upravno sodišče odredilo, naj toženka vzpostavi prejšnje stanje. Tožnici sicer zatrjujeta, da je pravna podlaga za to oziroma za njun tožbeni predlog v tretjem odstavku 107. člena ZIL-1, ki določa, da lahko tisti, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, ob predložitvi ustreznih dokazov s tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, kot izključno krajevno pristojnem sodišču, izpodbija vsako spremembo v registru, ki je bila v register neupravičeno vpisana brez njegovega soglasja. Vendar ta določba po presoji sodišča, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča V Up 1/2022, ne ureja posebnega pravnega sredstva, ki bi bilo izven siceršnje ureditve upravnega spora in po katerem bi Upravno sodišče o zadevi meritorno odločalo na prvi stopnji. Citirano določilo se nanaša izključno na vpise sprememb v registrih iz 105. člena ZIL-1, torej nacionalnih registrih, ki jih vodi toženka. Pri čemer pred tem Urad o vpisu spremembe odloči z odločbo (šesti odstavek 108. člena ZIL-1), zoper to odločbo pa je dopusten upravni spor.

21. Tožnici tožbeni predlog smiselno opirata tudi na prvi odstavek 4. člena ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za dovoljenost te tožbe je treba torej presoditi, ali ima tožnik glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je treba tožbo zavreči.1

22. Sodišče je ugotovilo, da so bile tožnicama kršene pravice, ker jima toženka ni omogočila sodelovanja v postopku in ni izdala odločbe, zoper katero bi lahko vložili tožbo. ZUS-1 za primer, ko organ ne izda odločbe, v 28. členu določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek). ZUS-1 torej v primeru, ko organ ne odloči o zahtevi stranke, omogoča sodno varstvo, vendar zgolj stranki, ki je zahtevo dala.

23. Kot je sodišče že ugotovilo, je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnici sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo stranke z interesom. Tožnici v tem postopku nista imeli lastnosti stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morali ta položaj imeti. Iz notifikacije urada WIPO in zahteve na obrazcu MM5(E) (listina v upravnem spisu pod zaporedno številko 15 s prilogo) namreč izhaja, da je bila 9. 4. 20202 v registru WIPO na zahtevo druge tožnice3 vpisana sprememba imetnika z druge tožnice (B., d. o. o.) na prvo tožnico (C., d. o. o.), o čemer je bil pooblaščenec tožnic obveščen z dopisom urada WIPO 11. 5. 2020 (listina v sodnem spisu pod A18). Kot je sodišče že pojasnilo, je do v tem upravnem sporu sporne spremembe, po kateri je kot imetnik sedaj vpisana stranka z interesom, prišlo na toženkino zahtevo, ki je bila na urad WIPO poslana na podlagi zahteve stranke z interesom z dne 3. 12. 2019 in brez predhodno izdane odločbe, pri čemer pa je bila ta sprememba, kot izhaja iz dopisa urada WIPO z dne 21. 12. 2020 (listina v upravnem listina v sodnem spisu A20), izvedena z datumom 1. 4. 2020. 24. Kot imetnica znamke torej ni več vpisana druga tožnica niti prva tožnica, ki je bila kot imetnica namesto druge tožnice v register WIPO vpisana 9. 4. 2020, temveč je z učinkom od 1. 4. 2020 (torej pred prenosom imetništva z druge na prvo tožnico) sedaj v register WIPO vpisana stranka z interesom. Povedano drugače, potem ko je bil z 9. 4. 2020 v registru WIPO že izveden vpis s B., d. o. o. na C., d. o. o., je bil z učinkom 1. 4. 2020 v registru WIPO izveden vpis s B., d. o. o. na A., d. o. o. - v stečaju. Po presoji sodišča taka sprememba vpisa vpliva na pravni položaj obeh tožnic, kar pomeni, da obe izkazujeta pravni interes za udeležbo v upravnem postopku odločanja o vlogi stranke z interesom z dne 3. 12. 2019. 25. Kot stranski udeleženki pa tožnici nimata pravice zahtevati izdaje odločbe v postopku, ki se je začel na zahtevo stranke z interesom, saj lahko izdajo upravnega akta zahteva le oseba, na zahtevo katere je bil upravni postopek uveden - aktivna stranka, oziroma oseba, zoper katero teče upravni postopek - pasivna stranka.4 Namen inštituta molka organa je namreč v varstvu pravic aktivne stranke, ki z zahtevo uveljavlja varstvo svojih pravic, pa o teh pravicah še ni bilo odločeno, oziroma varstvo pravic osebe, zoper katero teče postopek po uradni dolžnosti.5 Zato tožnici kot stranski udeleženki sodnega varstva ne moreta doseči s tožbo zaradi molka organa po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1. Poleg tega v tem primeru tudi ne gre za situacijo, ko na podlagi zahteve stranke z interesom ne bi nastale nobene pravne posledice, saj je na podlagi njene zahteve toženka na urad WIPO poslala zahtevo, ki je bila izvedena v registru WIPO, le da pred tem v postopku tožnicama ni omogočila sodelovanja, niti ni izdala odločbe. Navedeno pomeni, da tožnicama kljub temu, da zahtevata izdajo odločbe, ki ima naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ni zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Zato so po presoji sodišča izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo iz prvega odstavka 4.člena ZUS-1. 26. ZUS-1 za primer tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v drugem odstavku 33. člena ZUS-1 določa, da se po tem zakonu lahko zahteva: - odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta, - ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, - prepoved nadaljevanja dejanja, - odprava posledic dejanja.

27. Tožnici uveljavljata odpravo posledic kršitve tako, da se pri znamkah „Stelex" in "Varikina" v registru pri uradu WIPO vpiše kot njihova imetnica prva tožnica. Odpravo toženkine opustitve (izdaje odločbe) primarno zahtevata na način, da zahtevata, naj se v registru urada WIPO odpravi vpis spremembe imetništva nad zadevnimi znamkami in se kot imetnica znamk vpiše prva tožnica, kar naj se primarno izvrši tako, da sodišče toženki naloži, naj uradu WIPO pošlje obvestilo (zahtevek) za spremembo, in podrejeno, da ji sodišče naloži, naj izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnik znamk vpisala prva tožnica oziroma da se odpravi toženkino obvestilo uradu WIPO z dne 3. 12. 2020 in tudi vse posledice tega obvestila.

28. Odločitev sodišča, da naj se posledice dejanja odpravijo na zahtevani način, je mogoča le, kadar je taka odprava pravno dopustna in dejansko mogoča, tako da je sodba sodišča izvršljiva. Glede pravne dopustnosti zahtevane odprave posledic kršitve pravice pa je relevantno, ali jo dopuščajo predpisi, ki urejajo vpis spremembe imetnika mednarodne znamke. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 186/2019 z dne 22. 1. 2020, izdanega v zvezi z zadevo, v kateri sta tožnika od sodišča zahtevala, da neposredno odloči o njuni zahtevi (in podrejeno, naj toženki naloži izdajo odločbe), izhaja, da se tak zahtevek lahko poda le, če zanj obstaja podlaga v materialnem predpisu. Kot je sodišče že pojasnilo, 107. člen ZIL-1 take podlage ne daje, določba 33. člena ZUS-1 pa je zgolj procesne narave. Zato je sodišče ugotavljalo še, ali je materialna podlaga za tak zahtevek utemeljena na mednarodnih sporazumih.

29. Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk (v nadaljevanju Madridski sporazum) zagotavlja mednarodni postopek za prijavo znamk v vseh ali več državah članicah, Madridski protokol pa odpravlja določene omejitve oziroma pomanjkljivosti Madridskega sporazuma6. Oba omogočata tudi postopek vpisa spremembe imetnika pravice. Po 9. členu Madridskega sporazuma spremembe, ki se nanašajo na vpis zavarovane znamke v nacionalnem registru, mednarodnemu uradu dostavi administracija države imetnika pravice (prvi odstavek), mednarodni urad pa jih vpiše, pošlje administracijam držav pogodbenic in jih objavi v svojem časopisu. Nadalje 9. člen Madridskega Protokola določa, da urad WIPO na zahtevo osebe, na katero se glasi mednarodna registracija, ali na zahtevo zainteresiranega urada, ki jo je dal po uradni dolžnosti ali na zahtevo zainteresirane osebe, vpiše v mednarodni register vsako spremembo lastništva te registracije za vse ali le nekatere pogodbenice, na ozemlju katerih velja omenjena registracija, in za vse ali le za nekatere proizvode in storitve, naštete v registraciji, pod pogojem, da je novi nosilec oseba, ki ima v skladu s prvim odstavkom 2. člena pravico vlagati mednarodne prijave.

30. Postopek vpisa spremembe mednarodne registracije se torej izvede na zahtevo vpisanega imetnika pravice ali s posredovanjem urada, kateremu obstoječi imetnik znamke ali njen pridobitelj predlagata, naj vloži zahtevo. Tako izhaja tudi iz točke b) prvega odstavka 25. člena Skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu in Madridskem protokolu (v nadaljevanju Skupni pravilnik), Navodil k mednarodni registraciji znamk po Madridskem sporazumu7 in Navodil k mednarodni registraciji znamk po Protokolu (v nadaljevanju Navodila).8 Iz teh aktov izhaja, da mednarodni urad ne zahteva dokazil o spremembi niti spremljajočih dokumentov. Mednarodni urad na podlagi zahteve upravičenega predlagatelja zgolj vpiše predlagano spremembo lastništva v register in obvesti urade držav pogodbenic, pri katerih je bila znamka prenesena. Države pogodbenice določijo učinek spremembe. Veljavnost spremembe v zvezi s posamezno državo pogodbenico urejajo predpisi te pogodbenice. Za primer, če posamezne države zavrnejo učinek spremembe na svojem ozemlju, mednarodni akti napotujejo na pravno varstvo, kot je urejeno v tej državi.

31. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“9 zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice. Pri tem predmet presoje tudi ni vprašanje, ali so bile kršene materialne ustavne pravice tožnic (pravica do zasebne lastnine), saj je bila zatrjevana in ugotovljena procesna kršitev pravic.

32. Glede na navedeno je bilo treba del zahtevka, v katerem tožnici zahtevata, naj se v registru urada WIPO odpravi vpis spremembe imetništva nad mednarodnima znamkama št. 1040552 Stelex in št. 1114660 Varikina ter vpiše prva tožnica zavrniti, saj bi sodišče s tem odločilo o odpravi kršitve na način, za katerega ni ustrezne materialnopravne podlage. Prav tako ni pravne podlage za zahtevek, naj se odpravi obvestilo z dne 3. 12. 2020 in na njegovi podlagi nastale posledice, saj ga, iz razlogov, ki jih je sodišče že pojasnilo, ni mogoče šteti za odločbo.

33. Sodišče pa je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ugodilo tožbi v tistem delu, v katerem od toženke zahtevata izdajo odločbe oziroma izvedbo upravnega postopka o zahtevi stranke z interesom s 3. 12. 2019, saj bo s tem s tožbo uveljavljana kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave odpravljena. Tožnicama bo v upravnem postopku zagotovljen položaj stranskega udeleženca in s tem pravica do izjave ter pravno varstvo zoper toženkino odločitev.

34. Pri tem sodišče ni sledilo ugovoru stranke z interesom, da je na glavni obravnavi postavljen podrejeni tožbeni zahtevek prepozen. Sodi namreč, da že v tožbi postavljeni zahtevek za odpravo vpisa spremembe imetništva mednarodnih znamk v registru WIPO, ki naj se izvrši z ustreznim obvestilom toženke na urad WIPO, predpostavlja predhodno odločitev o zahtevi, ki je bila podlaga za sporni vpis spremembe. Tožnici sta zato, ob predhodnem dolžnem materialnem procesnem vodstvu sodišča,10 s podrejenim tožbenim zahtevkom za izdajo odločbe zgolj dodatno konkretizirali že postavljeni tožbeni zahtevek.

35. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 66. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in odločilo, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Toženka mora na podlagi te sodbe o zahtevi stranke z interesom izdati odločbo, tožnicama pa mora omogočiti, da v postopku sodelujeta. Strankam mora vročiti odločbo in jim s tem omogočiti, da zoper njeno odločitev uveljavljajo pravna sredstva. Če bo v upravnem postopku odločeno, da je zahteva stranke z interesom za spremembo vpisa v registru urada WIPO neupravičena, bo dolžna toženka odločbo izvršiti in uradu WIPO poslati zahtevo za vzpostavitev stanja, ki bo skladno s pravnomočno odločbo.

**K III. in IV. točki izreka**

36. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka, priglašenih v tožbi in odmerjenih v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s tem pravilnikom in sklepom Ministra za pravosodje št. 429-1/2004 je sodišče tožnici za postopek na prvi stopnji priznalo stroške v znesku 385,00 evrov, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal patentni zastopnik. Upoštevaje 22% DDV je tožnica upravičena do 469,70 evrov. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

37. Stroškovni zahtevek stranke z interesom družbe je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej I Up 157/2021, I Up 95/2021, I Up 263/2017, I Up 186/2019 in druge. 2 „_Date of recordal in the International Register_“ oziroma „_date d'inscription au registre international_“. 3 Na podlagi 9. člena Madridskega protokola lahko zahtevo za vpis spremembe imetništva neposredno pri uradu WIPO vloži oseba, ki je v registru WIPO vpisana kot imetnik znamke. 4 Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 113/2014. 5 To izhaja tudi iz določb 222. člena ZUP. 6 M. Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, 2007, Ljubljana, str. 328 in 331. 7 Glej : www.int/edocs/pubdocs/en/wipo_pub_455_2019.pdf, pravila od 62.01 do 68.05. 8 Glej: wipo.int/edocs/pubdocs/en/wipo_pub_455_2021.pdf, pravila od 534 do 574. 9 Sodišče poudarja, da v tej sodbi ni po vsebini presojalo upravičenosti katerekoli zahteve, predložene toženki. 10 Glej sklep Vrhovnega sodišča V Up 1/2022.