Jedro

Toženo stranko RS po Zakonu o državnem pravobranilstvu zastopa državno pravobranilstvo. Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo državnemu pravobranilstvu na njegovo zahtevo dati uradne podatke in obvestila, potrebna za zastopanje v posamezni zadevi (12. čl. ZDPra). To pomeni, da bi vse listine, za katere je tožena stranka predlagala, naj jih pridobi sodišče, v resnici moral pridobiti njen zakoniti zastopnik. Opustitev sprejema formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ne pomeni relativne bistvene krštive določb pravdnega postopka. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe tretjega odstavka 226. čl. ZPP, saj se glede na 12. čl. ZDPra ne more šteti, da tožena stranka ni mogla doseči, da bi ji državni organi izročili listine, ki jih hranijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnicam izplača v izreku navedene zneske z vsakokrat veljavnimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1996 dalje do plačila ter jim povrne stroške postopka v višini 259.668,00 SIT, prav tako z vsakokrat veljavnimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse na žiro račun pooblaščenca tožnic.

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki je podana, če sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 7. čl. ZPP, po kateri mora popolnoma in po resnici ugotoviti dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi v zvezi z 220. čl. ZPP, ki določa procesno vlogo sodišča pri izvajanju načela iskanja materialne resnice. Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni sprejelo dokaznega sklepa, v katerem bi navedlo sporna dejstva, o katerih naj se izvedejo dokazi, prav tako pa tudi ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokazov, za katere je menilo, da niso potrebni za odločbo, temveč je predsednik senata le mimogrede omenil, da toženi stranki ne bo iskal dokazov. Pri tem naj bi predsednik senata sodišča prve stopnje spregledal svojo dolžnost, da se sporni predmet vsestransko razišče in da mora državni organ na zahtevo sodišča posredovati zahtevane podatke, s čimer je kršil 287., 298. in 10. čl. ZPP. Predvsem pa naj bi sodišče prve stopnje spregledalo tretji odstavek 226. čl. ZPP, po katerem mora sodišče po uradni dolžnosti priskrbeti listine, če je listina pri državnem organu, pa stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže. Tožena stranka je vseskozi prepričana, da so tožbeni zahtevki neutemeljeni, saj ni verjetno, da samo delavci Sodnika za prekrške na Ptuju na podlagi sklenjenih poravnav ne bi dobili plačanih zamudnih obresti. Tožena stranka je že po zaključku glavne obravnave prejela dokazila, iz katerih je razvidno, da je M. Sodniku za prekrške nakazala 899.262,00 SIT, kolikor je ta od proračuna tudi zahteval za plačilo z izvensodno poravnavo dogovorjenih zneskov tožnicam. Po mnenju tožene stranke tako ni nobenega dvoma, da je bila poravnava realizirana za vse delavce Sodnika za prekrške na Ptuju, ne glede na to, ali se bo pri njemu našla dokumentacija o plačilu. Tožena stranka je sodišču skupaj s pritožbo vložila tudi dopis Sodnika za prekrške na Ptuju pooblaščencu tožene stranke z nalogom za izplačilo iz proračuna in seznamom upravičencev za izplačilo zamudnih obresti, oboje z dne 18.1.1996 (priloga B5), dopis Ministrstva za finance pooblaščencu tožene stranke z dne 20.3.2001 s priloženim seznamom z dne 18.1.1996, nalogom za izplačilo ter dokazili o nakazilu zneska 899.262,00 SIT na žiro račun Sodnika za prekrške na P. (priloga B6).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodbe, ki nima razlogov, sploh ni mogoče izpodbijati s stvarnimi razlogi in presoja njene pravilnosti in zakonitosti sploh ni možna. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge in ima tudi razloge o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev pa so, da so stranke sklenile izvensodno poravnavo, s katero so bili dogovorjeni zneski, ki jih bo tožena stranka tožnicam izplačala in da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnicam te zneske izplačala. O tem izpodbijana sodba ima razloge in so ti razlogi prepričljivi.

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker ni upoštevalo določbe 7. čl. ZPP. Pri tem tožena stranka celo citira določbe, ki več ne veljajo. Da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, je namreč določal prvi odstavek 7. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), ki pa je prenehal veljati 13.7.1999, še preden je tožena stranka sploh odgovorila na tožbo. Tudi pri sklicevanju na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, do katere naj bi prišlo zaradi neuporabe 220. čl. ZPP, se tožena stranka sklicuje na ZPP/77. Prvi odstavek 220. čl. ZPP/77 je namreč določal, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, drugi odstavek pa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev.

Sodišče prve stopnje sicer res ni sprejelo formalnega sklepa o zavrnitvi v odgovoru na tožbo predlaganih dokazov s poizvedbami pri Sodniku za prekrške na Ptuju in APP RS, Podružnici P. o vseh izplačilih tožnicam v letu 1996 ter pridobitvijo sklepov Vlade Republike Slovenije z dne 27.7.1995 in 8.9.1995, čeprav bi v skladu z drugim odstavkom 287. čl. ZPP to moralo storiti. Vendar pa se vsi ti dokazni predlogi nanašajo na listine, za katere je potrebno šteti, da z njimi razpolaga tožena stranka. Zaradi navedenega tožena stranka ne more predlagati, da naj jo sodišče pozove, da predloži te listine, namesto, da bi jih predložila že z odgovorom na tožbo. Prvi odstavek 226. čl. ZPP namreč določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Le v primeru, če stranka ne more doseči, da se ji izroči ali pokaže listina, ki se nahaja pri državnem organu ali pri osebi, ki je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, si sodišče takšno listino preskrbi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. čl. ZPP). Toženo stranko po Zakonu o državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS št. 20/97) zastopa državno pravobranilstvo. Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, morajo državnemu pravobranilstvu na njegovo zahtevo dati uradne podatke in obvestila, potrebna za zastopanje v posamezni zadevi (12. čl. ZDPra), kar pomeni, da bi vse listine, za katere je tožena stranka predlagala, naj jih pridobi sodišče, v resnici moral pridobiti njen zakoniti zastopnik. Opustitev sprejema formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga zato ne pomeni bistvene krštive določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka se tako neutemeljeno sklicuje na določbe tretjega odstavka 226. čl. ZPP, saj se glede na 12. čl. ZDPra ne more šteti, da tožena stranka ni mogla doseči, da bi ji državni organi (Sodnik za prekrške, Agencija za plačilni promet Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije) izročili listine, ki jih hranijo. Iz istega razloga se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na 10. čl. ZPP, ki sicer določa, da so državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, dolžni, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov, na zahtevo sodišča brezplačno posredovati zahtevane podatke.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 298. čl. ZPP, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave. Predsednik prvostopenjskega senata s tem, da ni odredil izvedbe dokazov, ki bi jih morala predložiti tožena stranka, ni kršil svoje dolžnosti iz drugega odstavka 298. čl., da skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Tožena stranka je pritožbi priložila nove dokaze, ki sicer tudi ne dokazujejo, da je tožena stranka tožnicam izplačala s poravnavo dogovorjene zneske, temveč le to, da je M. znesek za izplačilo teh zneskov nakazalo Sodniku za prekrške na P.. Vendar pa je bila tožena stranka z navajanjem teh dokazov prekludirana, saj prvi odstavek 337. čl. ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. čl. ZPP. Tožena stranka z ničemer ni izkazovala, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti do naroka za glavno obravnavo. Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi to, da sta od vložitve tožbe do odgovora na tožbo in prvega naroka minili skoraj dve leti in v tem času bi tožena stranka že lahko pridobila dokaze, ki jih prilaga pritožbi.

Tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi tožnice s poravnavo dogovorjene zneske prejele. Nasprotno, z odgovorom na tožbo je vložila dopis Sodnika za prekrške na P., pri katerem so bile tožnice zaposlene, o tem, da po izjavah zaposlenih delavk poravnave niso bile realizirane in da kot dokaz za to pošiljajo fotokopije plačilnih list ene od tožnic za leto 1996, iz katerih je razvidno, da tožnica ni prejela v poravnavi navedenega zneska. Na tej osnovi je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni dokazano, da bi tožnice prejele s poravnavo dogovorjene zneske, zaradi česar so ob uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) upravičene do vtoževanih zneskov. Prvi odstavek 1093. čl. ZOR namreč določa, da za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanje določeno kaj drugega. Navedeno pomeni, da je sklenjene izvensodne poravnave potrebno šteti za pogodbe, s katerimi je bilo dogovorjeno, da tožena stranka tožnicam iz naslova nepravočasno izplačanih razlik v plači v letu 1992 in v januarju 1993 dolguje zamudne obresti v zneskih, ki so navedeni v izvensodni poravnavi in je zato te zneske tožnicam tudi dolžna izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je tožena stranka s tem izplačilom prišla v zamudo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.