Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določil kazenskega postopka iz 9. tč. I. odst. čl. 371 ZKP, če je sodišče prve stopnje prilagodilo datum storitve enega od dejanj dejanskim ugotovitvam, izhajajočim iz dokumentacije.

Izrek

Pritožba obdolženega J. H. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi J. H. je dolžan plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi J. H. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po členu 215/I KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 256/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v okviru te za prvo kaznivo dejanje določena kazen štirih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen treh mesecev zapora, na kar mu je bila po določilih KZ o steku določena enotna kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let in dodatnim pogojem (člen 50/III KZ), da obdolženi najkasneje v roku 8 mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu V. d.o.o. C. znesek 306.031,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 6.528,90 SIT od dne 24.2.1995 dalje do plačila, od zneska 195.937,00 SIT od dne 24.2.1995 dalje do plačila, od zneska 25.339,50 SIT od dne 30.3.1995 dalje do plačila in od zneska 78.926,00 SIT od dne 9.1.1996 dalje do plačila. Takšen premoženjskopravni zahtevek je bil oškodovancu tudi prisojen, s presežkom pa je bil ta napoten na pravdo. Obdolženi je bil po določilu člena 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v doslej znani višini 57.985,00 SIT ter plačilo povprečnine, odmerjene v višini 45.000,00 SIT, o drugih stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi J. H. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi pravilno ugotavlja, da se večina v spisu nahajajočih listin, povezanih s poslovanjem in ravnanjem obdolženega glede obeh očitanih mu kaznivih dejanj nahaja zgolj v obliki neoverjenih fotokopij, kar pa samo po sebi ne pomeni, da te niso verodostojen odraz pravih - originalnih listin in torej za razsojo zadeve neuporabne. O tem bi bilo mogoče govoriti v primeru, če bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj nanje, brez preverjanja, ali te odražajo dejansko vsebino originalov ali ne. Do tega v obravnavanem primeru ni prišlo. Del dokumentov, kot na primer nekaj dobavnic mesnice J., je bilo v teku postopka na prvi stopnji pridobljenih v originalu, glede večine ostalih pa je njih vsebina bila preverjana z zaslišanjem prič. Slednje pa so vse po vrsti potrdile, da se količine dejansko izdobavljenih izdelkov navedene na dobavnicah, danih njim, bodisi niso ujemale z navedbo količin na dobavnicah, katere je prav v vseh primerih, kar je potrdil tudi priča A. G., izročil P. obdolženi, bodisi da teh dokumentov oni niso prejeli, tako kot tudi ne blaga, pri čemer ni prezreti, da so bili prav vsi, tudi priče C. H., S. Č. in Z. P. kategorični v trditvah, da teh dokumentov ni podpisal tudi nihče od njihovih delavcev. Ker jim je bila dokumentacija takrat pokazana,ni videti potrebe po zaslišanju katerega izmed teh delavcev, kot to predlaga pritožnik. Prav zaradi navedenih razkorakov v dokumentaciji je prišlo s strani P. P. do izdaje računov, katerim so kupci oporekali,do česar ne bi prišlo tudi v primerih, kjer njihovi predstavniki niso bili zaslišani.

Dokumentaciji, četudi je v fotokopijah, je torej moč verjeti ne glede na to, da se vsi zaslišani podrobnosti niso več spominjali, pa tudi ne več razpolagali z originali dokumentacije, kar je zaradi poteka časa razumljivo. So pa zanesljivo potrdili, da v primeru, če do navedenih nepravilnosti ne bi prišlo, računom ne bi ugovarjali, V. d.o.o. pa tudi ne bi poravnala razlik P. in bila s tem oškodovana, kot to dokazujejo v spisu se nahajajoče listine in izpoved priče A. C..

Glede na povedano tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da izdelki v količini in vrednosti navedeni v izreku izpodbijane sodbe, katere bi moral kupcem izročiti prav obdolženi, tudi v primerih kjer je na dobavnicah naveden A. G, ker je ta zanesljivo potrdil, njim niso bili izdobavljeni. Pri tem niti ni bistveno kdo je izdelal pripise na dobavnicah oz. izpolnil dobavnice za blago katero kupcem ni bilo izročeno, izročene pa P. v P..

Vsekakor je bilo to, kar je zanesljivo pojasnila priča N. V. storjeno pred predajo listin v P., to pa je obdolženi vedel. Razloge zakaj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo že sodišče prve stopnje in jih sprejema tudi sodišče druge stopnje katero od teh posebej izpostavlja dejstvo, da je obdolženi kljub bistveno nižje ugotovljenemu manjku v mesecu februarju 1995 poravnal višji znesek, kar pomeni, da se je še kako zavedel višine manjka. Še več, s tem je dokončno potrdil, da si je zaupano mu blago protipravno prilastil, kot to ugotavlja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Storitev nadaljevanea kaznivega dejanja zatajitve mu je torej v celoti dokazana.

Prav enaka ugotovitev velja glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ponarejanja listin. Tudi glede tega kaznivega dejanja se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj se ta opira na dokaze, katerih verodostojnost obdolženec tudi v vloženi pritožbi ni prav z ničemer ovrgel. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja sodišče prve stopnje ob razsoji ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pravilno pa uporabilo tudi kazenski zakon. Ker se obdolžencu očita storitev nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve je bil predlog za pregon s strani oškodovanca V. d.o.o. C. podan pravočasno, saj so za storilca dokončno zanesljivo izvedeli, kot je potrdil priča C. šele s prejemom zadnjega bremepisa s strani podjetja P. P., kar se je zgodilo šele po podani ovadbi. Ni pa prišlo tudi do bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu določil 9. točke I. odstavka člena 371 ZKP. S tem namreč, ko je sodišče prve stopnje prilagodilo datum storitve enega od dejanj zatajitve dejanskim ugotovitvam izhajajočim iz dokumentacije namreč ni prekoračilo obtožbe.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je ta, zlasti z izrečenim posebnim pogojem primerna in ni videti potrebe po njeni spremembi v korist obdolženega.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladna z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostim obdolženega, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.